Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Družbeni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali
Zoomifikacija življenja je bolj kot katero koli generacijo prizadela mlade, tako imenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar sedem ur, kar je zelo zaskrbelo doc. dr. Bojano Lobe na Katedri za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let raziskuje najmlajše in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Gre namreč za krajše obdobje, v katerem je bil način šolanja na daljavo še precej nedorečen in tudi zaradi tehnične neopremljenosti bistveno manj zasnovan za delo prek računalnika. Zato bodo podatki iz drugega vala po njenem mnenju popolnoma drugačni. Predvsem zato, ker se je pouk marsikje kar po urniku preselil na Zoom in druge aplikacije, ki omogočajo konferenčne pogovore na daljavo. Kot pravi raziskovalka, je sicer obdobje prvega vala pred letom dni spodbudilo nekatere ustvarjalne in funkcionalne rabe tehnologij. Te so se verjetno nadaljevale tudi v drugem valu. Otroci so se naučili programirati, uporabljati aplikacije za urejanje filmov, Power point, Word, elektronsko pošto in druge.
"Če potegnemo črto, moramo na internet in digitalne tehnologije gledati tudi kot na nekaj pozitivnega, kar lahko prinese znanja, s katerimi se bodo otroci bolje znašli v svetu, ki je vse bolj digitaliziran."
Zmotno pa je mišljenje, da so mladi samo potrošniki vsebin, ki bodo zdaj zdaj postali zasvojeni, če to še niso, pravi prof. dr. Tanja Oblak Črnič, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu. Opozarja, da je tak pogled na mlade nekoliko hipokritičen, glede na to, kaj z napravami počnemo odrasli:
"Lepo se vidi, kaj denimo starši počnemo na otroških igriščih? Morda naprave res uporabimo tudi za to, da uredimo kakšno nujno službeno stvar, medtem ko se otroci igrajo. A ta nekoliko pokroviteljska drža do mladih, češ da izgubljajo čas in se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi, tudi demonizira te iste tehnologije. Morda bi se namesto z ekstremi raje ukvarjali z razumevanjem tehnološke in medijske uporabe te tehnologije ter komunikacijskih stikov, ki jih mladi potrebujejo med seboj?"
Epidemične razmere so namreč posebne, saj imajo konkretne prepreke za druženje, sproščanje, zabavo, in spodbujajo iskanje drugih prostočasnih dejavnosti, opozarja sogovornica.
Da zaslon vsekakor ni dovolj, da potrebujejo šolo v šoli, ki je več kot le prostor podajanja in prejemanja znanja, so mladi v drugem valu izrazili z iniciativami #odprimošole in na protestih. Kot pravi profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, so mladi do zdaj svoja politična stališča le redko izražali na spletu.
"Sem izjemno navdušena nad tem, da so se mladostniki ne le oglasili, pač pa tudi zavestno in intenzivno izpostavili. Žal so se morali!"
Dijaki, ki so v Mariboru javno zahtevali vrnitev v šole, so bili za svoja dejanja poklicani na zagovor tudi pred sodišča.
"To so alarmantne spremembe v zadnjem letu in so bolj odraz stiske kot pa želje ali potrebe po tem, da bi se mladi radi oglašali prek družabnih omrežij. Zato jih je treba podpreti in opozarjati, o čem take drže in procesi zares govorijo."
Študije o tem, kako se mladi v omrežnih okoljih oblikujejo kot državljani, so govorile o tem, da družabni mediji za mlade do zdaj niso bili okolja, v katerih bi se politično izražali:
"Ker vedo, da je morda občutljivo izražati stališča na način, ki je viden in dostopen marsikomu. Zato so določene študije že pokazale, da njihovo politično izražanje in opredeljevanje raje ostaja v varnih zasebnih okoljih in ga ne razlagajo na glas."
Zagotovo pa je treba za konec opomniti, da so mladi zelo heterogena skupina, odraščajo v zelo različnih okoljih. In šola je pomemben prostor, saj številne razlike med njimi vsaj do nekatere mere briše in tako vsem poskuša omogočiti enake možnosti. Šola prek zaslona tega pač ne more.
Kako zelo pomembna je naloga šolskega sistema, da je varovalni sistem za tiste otroke, ki doma živijo v neprimernem in nespodbudnem okolju, smo že velikokrat opozorili. V zadnjih tednih se vrstijo tudi pozivi psihologov, psihiatrov in učiteljev, ki opisujejo tudi že zelo občutne posledice na psihičnem in fizičnem razvoju otrok zaradi izrazito dolgega časa šolanja na daljavo.
O mladostnikih in njihovem spopadanju s težavami smo govorili tudi v seriji oddaj Na podstrešju, ki jih lahko najdete v našem spletnem arhivu:
Starši otroka vidijo kot projekt, zgrešijo pa njegovo dušo
Mladostniki niso nemški ovčarji, ki bi ubogali na ukaz
Starši naj otroka spodbujajo k spopadanju s svojimi težavami
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Nezaupanje v delo humanitarnih organizacij je precejšnje, vsaka večja ali manjša afera pa ga še spodkoplje. Tudi zato so se pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi številne projekte, tudi Botrstvo, odločili za poglobljeno neodvisno revizijo. Ta je po več kot pol leta trajajočem natančnem pregledu zdaj končana, rezultate pa bo predstavila predsednica nadzornega odbora tega projekta in celotne ZPM Ljubljana Moste Polje Milena Štular.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Ves september smo opozarjali na pomen dijaških domov za tiste srednješolce, ki se želijo šolati daleč od doma ali pa imajo do kraja šolanja zelo slabe prometne povezave. Država namreč solidno subvencionira prevoze dijakov, ki za vsakodnevni prevoz tudi iz krajev, ki so od mesta šolanja oddaljeni več kot 90 km, ne plačujejo več kot 50 evrov mesečno. S pomočjo pri plačilu dijaških domov pa je precej drugače. Povsem subvenconirano je bivanje le ta drugega in naslednje otroke v družini, če ti istočasno bivajo v domovih. Za druge je pomoč le delna, večina prejema 80 evrov dodatka, a to še zdaleč ni dovolj.
Leon in njegova brata so v nedokončani hiši v manjšem zaselku ostali sami z mamo, potem ko je oče obupal nad življenjem: za vse tri, šolanja in izobrazbe željne fante, zdaj skrbi sama, in to z izjemno nizko plačo. Leon si je močno želel v srednjo šolo, do katere ima zelo slabo prometno povezavo, zato je bilo bivanje v dijaškem domu zanj edina možnost. A plačilo dijaškega doma, kljub štipendiji, je za finančno tako šibke družine kot je Leonova seveda udarec za vse člane. Pomeni manj sredstev za šolanje bratov, še manj denarja za nujne življenjske stroške, tudi dobesedno za hrano. Slaba vest je bila Leonova vsakodnevna in nenehna sopotnica ali kot iskreno priznava: “Počutil sem se kot da jim jemljem kruh iz ust”. Kakšno olajšanje je bila pomoč Dijaškega sklada projekta Botrstvo in do kakšne prihodnosti mu je pomagala?
Ta mesec v naših oddajah opozarjamo na pomen Dijaškega sklada pri projektu Botrstvo, ustanovljenega pred tremi leti, ko se je izkazalo, da se vse več dijakov sploh ne vpiše na želeno smer izobraževanja zgolj zato, ker se bojijo predolgih voženj oz. vedo, da starši nimajo sredstev za plačilo dijaškega doma. Ti namreč v večini dijaških domov precej presega 200 evrov mesečno. Tudi tisti dijaki, ki prejemajo štipendijo in še poseben dodatek za bivanje v domu, ne prejmejo dovolj za poplačilo vseh stroškov. Zato je subvencija Botrstva za mnoge edina možnost, da se šolajo na želeni šoli.
V okviru projekta Botrstvo že tretje leto poteka tudi projekt Dijaški sklad, s katerim izbranim dijakom pomagajo, da lahko dosežejo želeno izobrazbo. Bivanje v dijaškem domu je za tiste iz finančno šibkejših družin zelo velik zalogaj, saj za razliko od prevoza plačilo dijaškega doma pri nas – ne glede na finančno stanje njihovih družin – ni povsem sofinancirano.
23.700 evrov je bilo zbranih z SMSi poslušalcev in z donacijami v poljubnem znesku na poseben sklic. S to pomočjo je na letovanje na morje ali v gore lahko odšlo natanko 80 otrok iz projekta Botrstvo. Hvaležni so otroci in starši, hvaležni sodelavci projekta Botrstvo in seveda tudi mi, tokrat je bil namreč rekorden znesek prav prejetih SMSov, ki niso pojenjali vse poletje, kar pomeni, da poslušalci res razumejo, kako pomembno je, da otroci vsaj za nekaj dni odidejo na lepše in lahko spoznavajo nove prijatelje, pridobivajo nove veščine in se vsaj za nekaj dni umaknejo z svojih okolji, nekateri – kot pravijo njihovi vzgojitelji – skoraj dobesedno iz pekla.
Kar nekaj humanitarnih dražb se je v podporo Botrstvu zvrstilo v minulih letih tudi v našem programu, zadnja, lansko jesen, je prinesla 30.000 evrov za pomoč na športni poti treh mladih, zelo talentiranih košarkarjev. Dražili smo športne copate, s katerimi je »zlati deček« Luka Dončić odigral vse tekme evropskega prvenstva in ki jih je nemudoma po zmagi brez pomisleka sezul in podaril za našo dražbo. Zdaj je pred nami naslednja.
Bliža se čas, ko se bodo otroci v šolskih klopeh pogovarjali tudi o tem, kako so preživeli poletje. Da bi čim več otrok iz Botrstva lahko reklo, da so tudi oni bili na letovanju, je zelo pomembna pomoč donatorjev. Vsa sredstva, nakazana na poseben račun Botrstva ali podarjena s SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na število 1919, bodo brez slehernega odbitka namenjena letovanjem otrok iz Botrstva.
Pomemben del letovanj za otroke, na pomen katerih opozarjamo vse poletje, je tudi nudenje razumevajoče strokovne pomoči posebej usposobljenih vzgojiteljev.
V drugo polovico so se prevesile šolske počitnice, a številni otroci letos še niso imeli možnosti za prava počitniška doživetja. Številni otroci so se lahko imeli zelo lepo prav zaradi vas, donatorjev, ki razumete, kako pomembna so počitniška doživetja. Ker nanje mnogi otroci iz Botrstva še čakajo, bo vsaka donacija na poseben račun Botrstva in vsako SMS sporočilo z geslom BOTER5, poslano na število 1919 otrokom pomagali, da bodo letos lahko odšli na morje ali v gore. Hvala vsem, ki pomagate otrokom v stiski!
Za številne otroke iz finančno šibkih družin so donatorska letovanja edina možnost za vsaj kratek odmik od razmer, v katerih živijo vse leto, in edina priložnost, da bodo tudi oni jeseni sošolcem lahko povedali, kako prijetne počitnice so imeli. Počitnice so namreč za družine otrok iz Botrstva finančno nedosegljive, še posebej za tiste z veliko otroki.
Da bi otroci, ki to močno potrebujejo, dobili čim več počitniških doživetij, dragocenih izkušenj, nekateri pa tudi nekaj materialne pomoči, že vrsto let skrbijo tako v projektu Botrstvo kot v celotni ZPM Ljubljana Moste Polje, ki ga vodi. Sredstva za to, da bodo tudi letos avtobusi na morje in v gore peljali čim več otrok v stiski, lahko pomagate zbrati tudi s poslanimi SMS-i z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanimi na številko 1919. Tako donirana sredstva, kot tudi višji zneski, ki jih je mogoče donirati na poseben sklic, bodo brez sleherne provizije ali drugega odbitka porabljeni prav za omogočanje letovanj otrokom iz Botrstva. Hvala vsem, ki jim pomagate!
Kako zelo pomembno je, da so letovanja dostopna tudi za otroke iz socialno najbolj ogroženih družin, ki se imajo tako možnost vsaj za nekaj dni umakniti od doma in od težav, s katerimi živijo vse leto, kažejo tudi pogovori z vzgojitelji, ki jih spremljajo na njih. Otroci jim zaupajo marsikaj in tam vsaj za nekaj dni občutijo, da je življenje lahko tudi zelo drugačno.
Počitnice so pomemben čas za počitek, a tudi za nabiranje novih znanj, doživetij, izkušenj in prijateljstev. Za otroke, ki vse leto občutijo neenakost z vrstniki zaradi finančnih stisk svojih družin, je še posebej dragoceno, če lahko vsaj med počitnicami doživijo nekaj povsem brezskrbnih dni. Zato vas bomo tudi to poletje tu in tam spomnili na to, da žal številni otroci vse počitnice ostajajo doma, pa tudi na to, kako velike so želje otrok, da bi vsaj za nekaj dni v letu lahko bili enakovredni vrstnikom. Za to, da bi čim več otrok iz projekta Botrstvo letos lahko letovalo, lahko pomagate s poslanim SMS sporočilom z geslom BOTER5, poslanim na številko 1919, večje zneske je mogoče nakazati na poseben sklic 421, na računu ZPM Moste Polje. Ne glede na način darovanja pa velja, da so donacije v celoti in brez slehernih odbitkov porabljane izključno za letovanja otrok iz projekta Botrstvo. Hvala vsem za pomoč!
Če imate doma šolarja ali dijaka, ste ob spričevalu zagotovo prejeli tudi seznam potrebščin za naslednje šolsko leto. In se zgrozili nad stroškom, sploh, če zapovedanemu s seznama morate prišteti še novo šolsko torbo in kopico manj nujnih malenkosti, ki si jih šolar želi. Ali če imate doma dijaka, ki potrebuje tudi učbenike, delovne uniforme, orodje in drugo obvezno opremo. Naša sogovornica kot botra že vrsto let svoji varovanki pomaga zagotoviti vse, kar osnovnošolka potrebuje. Postopek je preprost in za pomoč pri nakupu obveznih potrebščin se lahko odločijo tudi donatorji, ki niso botri. To ni le veliko olajšanje finančnega bremena, pač pa tudi sporočilo otroku, da nekdo, ki ga sicer ne pozna, verjame vanj in ga podpira. In s potrebščinami, ki si jih je otrok, morda prvič v življenju, lahko sam izbral, so tudi šolski izzivi lažje premagljivi.
Neveljaven email naslov