Jiři Volt približno petkrat na leto z ženo Slovenko in hčerko obišče svojo družino na Češkem, kjer je odraščal in doštudiral. Od tam je k nam prišel leta 1998. O Sloveniji ni vedel veliko. Sem je prišel preprosto zaradi ljubezni do tenisa, hotel je nekaj zaslužiti kot trener in se nato vrniti domov. Stvari so se obrnile, kot pravi sam, in kmalu je v Novem mestu zasedel stalno mesto teniškega trenerja. Če bi se o življenju v Sloveniji odločal danes, se verjetno ne bi tako odločil.

Kljub temu, da je Slovenija zelo lepa in krasna dežela, se mi zdi, da za večino Čehov ni več tako zanimiva, kot je bila recimo 18 let nazaj. Takrat je bila Slovenija v bistveno boljši in drugačni kondiciji. Se mi zdi, da celo kažejo kazalci, da je Češka danes malo pred Slovenijo.

˝Na začetku je bilo zelo težko˝, pove Jiři Volt. Že po dveh tednih življenja v Sloveniji je svoji takratni punci na Češkem napisal pismo, da niti slučajno ne bo ostal v tej državi.

Ko sem prihajal v Slovenijo so mi vse obljubljali: ˝Jiři, ni problem! Vse bo. Tukaj je Krka in tako naprej. Tukaj se vse da. To je dežela neskončnih možnosti.˝ Ampak stvari so se že od prvega meseca narobe obračale.

Kasneje se je na življenje v Sloveniji navadil. Tukaj je spoznal tudi svojo ženo in dobil hčerko. V Novem mestu, kjer ga je presenetila gostoljubnost meščanov, je zasedel mesto teniškega trenerja in poučeval večinoma otroke. Ti ga sprva niso dobro razumeli, ker jih je ocenjeval s samimi enkami in dvojkami. Seveda je šlo za nesporazum – na Češkem je enka najboljša ocena.

Zase pravi, da mu od jutra do večera po glavi roji ena sama beseda, ki je tako slovenska, kot tudi češka – in to je beseda tenis. Svoje življenje je popolnoma posvetili tenisu, v lasti ima tudi obsežno zbirko starih teniških rekvizitov. Tenis ima v njegovi rojstni domovini vendarle športno in kulturno bogato tradicijo in veljavo.

Da je v njem že košček Slovenca pa Jirži Volt razkrije s tem, ko pove, da spremlja tudi druge športe. Ko je Peter Prevc postal svetovni prvak, mu je ušla tudi solza.

To pa moram priznati, da mogoče pred petimi leti še ne bi bil sposoben tega, te solzice. Ampak zdaj pa sem. Ali delno postajam Slovenec – tega ne vem. Sem pa gotovo bolj nase ponosen, ker tukaj živim, in sem se resnično veselil tega uspeha.