Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aigul Hakimova, Kirgizija

28.06.2016

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.

“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?” 

Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom  prisiljena celo življenje živeti v najemu.

“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.” 

Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?

“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.” 

Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.

“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”

Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.

“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”

Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.

 


Drugi pogled

396 epizod


V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Aigul Hakimova, Kirgizija

28.06.2016

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.

“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?” 

Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom  prisiljena celo življenje živeti v najemu.

“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.” 

Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?

“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.” 

Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.

“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”

Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.

“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”

Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.

 


19.12.2023

Veronika Berčeniova Debevec, Slovaška

Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.


12.12.2023

Luka Radičević, Srbija

Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.


05.12.2023

Ksenia Juvan, Rusija

Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.   


28.11.2023

Luz Medrano, Mehika

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.


21.11.2023

Rikardo Smith, Velika Britanija

Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.


14.11.2023

Sha Xu, Kitajska

Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.


07.11.2023

Mike Dayo, Nigerija

Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.


31.10.2023

Amédée Kazotti, Benin

Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.


24.10.2023

Anowar Parvez Babu, Bangladeš

V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.


17.10.2023

Sarah Fairchild, Združene države Amerike

Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.


10.10.2023

Mehyar Badii, Iran

Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.


03.10.2023

Marko Durdubakov, Severna Makedonija

V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.


26.09.2023

Riita Fagerholm Mosić, Finska

Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.


19.09.2023

Abigail Strate, Kanada

Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.


12.09.2023

Diah Fauziah, Indonezija

Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.


05.09.2023

Oumar Barry, Gvineja

Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.


27.06.2023

Ahmed Hammad, Egipt

Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.


20.06.2023

Adel Kostanjevec, Južna Afrika

Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.


06.06.2023

Marija Marčan, Hrvaška

Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.


30.05.2023

Anesta Nuwanrekha Barnett, Šrilanka

Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.


Stran 2 od 20
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov