Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aigul Hakimova, Kirgizija

28.06.2016

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.

“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?” 

Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom  prisiljena celo življenje živeti v najemu.

“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.” 

Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?

“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.” 

Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.

“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”

Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.

“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”

Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.

 


Drugi pogled

396 epizod


V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Aigul Hakimova, Kirgizija

28.06.2016

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.

“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?” 

Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom  prisiljena celo življenje živeti v najemu.

“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.” 

Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?

“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.” 

Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.

“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”

Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.

“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”

Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.

 


07.07.2020

Pogled nazaj

V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.


30.06.2020

Stephen Moses Zulu, Zambija

100 državo bomo danes dodali na seznam tistih, iz katerih smo že gostili sogovornike v oddaji Drugi pogled. Zambija – rojstna država Stephena Mosesa Zuluju – bo dobila to častno mesto. Zambijec v Sloveniji živi od leta 2008, sem ga je pripeljal tisti najpogostejši razlog za selitev – ljubezen. Doma na Vrhniki ga je z radijskim mikrofonom nedavno obiskala Andreja Gradišar.


23.06.2020

Tanja Van Steenkiste, Belgija

Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva.


16.06.2020

Rachida Hsain, Maroko in Francija

Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.


09.06.2020

Daniela Ribeiro, Portugalska

Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.


02.06.2020

Ruby Devera Pugelj, Filipini

Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.


26.05.2020

Uliana Dorofeeva, Rusija

Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.


19.05.2020

Americo Miguel, Angola

Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.


12.05.2020

Paul Steed, Velika Britanija

Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.


24.03.2020

Marita Ruotsalainen, Finska

Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.


17.03.2020

Chinatsu Nakajima

Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.


10.03.2020

Mourad Derbal - Mury, Alžirija

Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...


03.03.2020

Melinda Hajdin, ZDA

Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.


25.02.2020

Elena Starceva Somun, Rusija

Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.


18.02.2020

Satya Šebenik, Nova Zelandija

Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.


11.02.2020

Shakira Quinones, Portoriko

Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.


04.02.2020

Talha Ahmad, Nizozemska

Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem je delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Je predsednik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji, za katero ste morda slišali konec preteklega leta, ko so starostnikom delili rože, brezdomcem hrano, člane društva za cerebralno paralizo Sonček pa so razveselili z manjšimi darilci. O prihodu v Slovenijo, težavah z jezikom, o tem, zakaj doma nima vijoličnega dresa, in o preglavicah s snegom, ki jih ima, odkar je prebivalec Maribora, se je s Talho Ahmadom pogovarjala Andreja Gradišar.


28.01.2020

Furkan Güner, Turčija

Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.


21.01.2020

Zooullis Mina, Ciper

Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.


14.01.2020

Bojana Ristevski Mlaker

Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.


Stran 9 od 20
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov