Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor s Švedinjo Marino Martensson
Marina Martensson je Švedinja slovenskih korenin. Njena stara starša sta se iz Izole v Malmő preselila v 60-ih. Marinina mama je imela takrat 7 let, vpisali so jo v osnovno šolo in zelo hitro se je naučila švedskega jezika. Ko si je ustvarila družino, ni čutila potrebe, da bi z njo govorila slovensko.
Ampak jaz sem jo poslušala, ko se je z dedkom in babico pogovarjala po slovensko. Zato je v meni zrasla želja, da bi potovala v Slovenijo in se naučila slovensko.
Pred tremi leti je željo uresničila. V Izolo je prišla le za nekaj mesecev, potem pa kar ostala. “Spoznala sem bobnarja in bas kitarista, ki danes igrata v mojem bendu. Moja glasba je tu zaživela na novo, česar nisem pričakovala. Čeprav sem nisem prišla delati, zdaj ostajam prav zaradi svoje glasbe,” pove.
Prvo jesen v Sloveniji je izkusila obiranje oliv, kasneje še trgatev. Naučila se je prepoznati in ceniti dobro vino, uživati na feštah. Že babica in dedek sta ji privzgojila ljubezen do istrskega načina življenja, ki ga je na Švedskem pogrešala. Verjento se je tudi zato takoj ob prihodu na obalo počutila domače.
Pri vas je pomembno, da se družina skupaj usede in skupaj pojé. Spomnim se recimo, da sem bila kot otrok pri prijateljici na obisku in sem morala, med tem ko so imeli večerjo, počakati v drugi sobi. Mislim, da se to v Sloveniji ne bi zgodilo.
Navadila se je, da smo vedno presenečeni, ko razloži, da se je k nam preselila s Švedske. Švedska ima namreč v Evropi še vedno ugled države z dobrim sistemom, a pogosto priseljevanje je spremenilo švedsko družbo.
Mislim, da je švedsko družbo to zelo prizadelo. Priseljevanje napaja rasizem, kar je po moje trenutno na Švedskem največji problem. Ljudje se bojijo drug drugega, zato se ni več tako lahko vklopiti v švedsko družbo.
Kljub temu švedski sistem deluje, česar pa ne more reči za slovenskega: “Na Švedskem je povprečna plača dvakratna slovenski, najemnine pa niso veliko večje od slovenskih.”
Lahko razumem, zakaj veliko mojih slovenskih prijateljev še vedno živi doma, saj druge možnosti nimajo. Jaz sem se od doma odselila pri 15-ih. Imela sem svoje stanovanje. Seveda so mi starši pomagali, ampak taka je navada pri nas.
Švedinja kljub vsemu ostaja v Sloveniji. Njena prioriteta ni dober sistem, ampak čas. Ta pa na Primorskem teče drugače.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor s Švedinjo Marino Martensson
Marina Martensson je Švedinja slovenskih korenin. Njena stara starša sta se iz Izole v Malmő preselila v 60-ih. Marinina mama je imela takrat 7 let, vpisali so jo v osnovno šolo in zelo hitro se je naučila švedskega jezika. Ko si je ustvarila družino, ni čutila potrebe, da bi z njo govorila slovensko.
Ampak jaz sem jo poslušala, ko se je z dedkom in babico pogovarjala po slovensko. Zato je v meni zrasla želja, da bi potovala v Slovenijo in se naučila slovensko.
Pred tremi leti je željo uresničila. V Izolo je prišla le za nekaj mesecev, potem pa kar ostala. “Spoznala sem bobnarja in bas kitarista, ki danes igrata v mojem bendu. Moja glasba je tu zaživela na novo, česar nisem pričakovala. Čeprav sem nisem prišla delati, zdaj ostajam prav zaradi svoje glasbe,” pove.
Prvo jesen v Sloveniji je izkusila obiranje oliv, kasneje še trgatev. Naučila se je prepoznati in ceniti dobro vino, uživati na feštah. Že babica in dedek sta ji privzgojila ljubezen do istrskega načina življenja, ki ga je na Švedskem pogrešala. Verjento se je tudi zato takoj ob prihodu na obalo počutila domače.
Pri vas je pomembno, da se družina skupaj usede in skupaj pojé. Spomnim se recimo, da sem bila kot otrok pri prijateljici na obisku in sem morala, med tem ko so imeli večerjo, počakati v drugi sobi. Mislim, da se to v Sloveniji ne bi zgodilo.
Navadila se je, da smo vedno presenečeni, ko razloži, da se je k nam preselila s Švedske. Švedska ima namreč v Evropi še vedno ugled države z dobrim sistemom, a pogosto priseljevanje je spremenilo švedsko družbo.
Mislim, da je švedsko družbo to zelo prizadelo. Priseljevanje napaja rasizem, kar je po moje trenutno na Švedskem največji problem. Ljudje se bojijo drug drugega, zato se ni več tako lahko vklopiti v švedsko družbo.
Kljub temu švedski sistem deluje, česar pa ne more reči za slovenskega: “Na Švedskem je povprečna plača dvakratna slovenski, najemnine pa niso veliko večje od slovenskih.”
Lahko razumem, zakaj veliko mojih slovenskih prijateljev še vedno živi doma, saj druge možnosti nimajo. Jaz sem se od doma odselila pri 15-ih. Imela sem svoje stanovanje. Seveda so mi starši pomagali, ampak taka je navada pri nas.
Švedinja kljub vsemu ostaja v Sloveniji. Njena prioriteta ni dober sistem, ampak čas. Ta pa na Primorskem teče drugače.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Sanskriti Kumar je polovico svojega življenja preživela v Indiji, polovico pa v svoji novi domovini Sloveniji. Je študentka ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki govori v štajerskem narečju. 21-letno dekle, ki se je pri desetih letih z očetom in sestro preselilo v Slovenijo. Indijka, ki ne mara čaja, čeprav prihaja iz države, kjer je pitje časa skoraj svet obred. Poliglotka, ki se želi v Indijo vračati na obisk, živeti pa tam najbrž ne bi več mogla. Ženska, ki o svojih izkušnjah o zamenjavi domovine in napetih družinskih odnosih piše knjigo. Več o njej, njenem pogledu na Slovenijo in Slovence ter o Indiji izveste v oddaji Drugi pogled.
Inacio Bintchende je prišel v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije. Študiral je gozdarstvo in bil prepričan, da se bo po študiju vrnil domov v Gvinejo Bisao. Tako je tik pred diplomo domov že poslal knjige in druge svoje stvari. Potem pa so mu ponudili magistrski študij. Ostal je pri nas, se zaljubil, dobil otroke, ustanovil Afriški center v Sloveniji , televizijski gledalci pa so si ga zapomnili kot Janeza Belino.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ko se je zimska športna sezona končala, so oči že uprte v poletne olimpijske igre v Braziliji. In od tam prihaja tudi naš sogovornik v oddaji Drugi pogled. Wesley Valiukevicius sicer ne prihaja iz Ria de Janeira, temveč je »paulistanos«. Odraščal in živel je namreč v enem največjih mest v Južni Ameriki – v São Paulu, zdaj pa je že 2 leti in pol Ljubljančan. Z njim se Špela Šebenik ni pogovarjala le o športu, temveč tudi o vremenu, ki ima na Slovence po njegovem mnenju velik vpliv, ter o aktualnih družbenih razmerah v Sloveniji in Braziliji.
Neveljaven email naslov