Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aigul Hakimova, Kirgizija

28.06.2016

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.

“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?” 

Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom  prisiljena celo življenje živeti v najemu.

“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.” 

Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?

“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.” 

Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.

“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”

Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.

“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”

Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.

 


Drugi pogled

393 epizod


V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.

Aigul Hakimova, Kirgizija

28.06.2016

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.

Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek (brez rusificirane končnice) pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz muslimanske Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let in se v svojo rojstno državo ne misli vrniti.

“V Kirgiziji pravijo, da punca, ki je rojena v eni hiši, dobi krila in odleti. Ustvari si svojo družino, svoje okolje nekje drugje. Mislim, da sem jaz to naredila. Nimam domovine. Imam prostor, kjer živim, ki sem ga ustvarjala s svojimi prijatelji, s svojo družino. Tu v Sloveniji. In bom ostala tukaj. Edino vprašanje, ki se pojavi, je: kje bom živela, ko bom stara 60 let? V najemu ali morda kje drugje?” 

Aigul Hakimova priznava, da je v Sloveniji v tem pogledu migrantom zelo težko. Boji se, da bo njena družina z enim rednim in enim honorarnim dogodkom  prisiljena celo življenje živeti v najemu.

“Kot migrant težko prideš do strehe nad glavo. Bodo rekli: je treba delati in vzeti kredit! Ampak tudi če delaš, nisi upravičen do kreditov. Premajhne dogodke imamo. In nismo več tako mladi. Seveda moramo premišljevati o tem, kakšna bo naša starost. Mislim, da so v takšnem položaju predvsem tisti, ki nimajo možnosti, da nekaj podedujejo, ki nimajo možnosti, da so del mikroskupnosti. Moramo povedati naglas, da je ta družba družba razlik. Če je en del družbe izpostavljen tej neenakosti, potem bi pričakovala, da se drug del družbe z neko občutljivostjo odzove na to nepravičnost.” 

Ni čudno, da so njena lastna izkušnja, občutljivost za nepravičnost in odprto srce Aigul pripeljali do tega, da deluje v Socialnem centru Rog v Tovarni Rog, ki ponuja prostor ljudem iz roba družbe – pred leti delovnim migrantom, izbrisanim, zadnje čase beguncem. Prav od slednjih se je naučila, kako majhne so v resnici naše težave, kako preživeti z 18 evri na mesec, kako močna je lahko volja do življenja, in kako hitro lahko izgubiš prijatelje – marsikdo od beguncev se je namreč naveličal krožiti v našem nespodbudnem azilnem birokratskem kolesju. Tak je sistem, kakšni pa smo ljudje?

“Ljudje so pokazali, da so čutni, so solidarni. Izgleda pa, da ljudje tu res nimajo veliko časa, ker morajo delati, plačevati kredite, in so v vrtincu neke neobčutljivosti. Slovenci se mi zdijo sicer zelo delaven narod, tudi prijazni so zelo, ampak prijazni so do te mere, ko ne posežeš v njihovo privatno življenje.” 

Kot delavka v turistizmu sicer Aigul Slovenijo tujcem predstavlja v najlepši luči. Prav tako si ne predstavlja, da bi živela kje drugje. Še vedno se spominja, kako je bila, ko je pred 15 leti prišla v Slovenijo študirat, očarana nad lepoto te deleže, urejenostjo, infrastrukturo, varnostjo. Slovenija je bila njena izbira. V Kirgiziji je študirala mednarodne odnose, diplomacijo, tudi filozofijo, in ko so imeli študentje eksistencializma možnost študija v tujini, je bila naša država med vsemi najbolj zahodno.

“Po razpadu Sovjetske zveze smo bili namreč prisiljeni razmišljati o tem, da si poiščemo svojo prihodnost nekje drugje. Slovenija je bila izbira, prav posebej sem si jo izbrala, ker se mi je zdelo, da je tista, ki mi lahko omogoči, da ostanem in da se ne vrnem nazaj. Nisem se hotela vrniti nazaj iz dveh razlogov. Prvič, materialni položaj mladine leta 2000 je bil v Kirgiziji zelo šibak. In drugič, kot punca, kot oseba ženskega spola sem imela precej omejene možnosti – tako na nivoju družinskega življenja kot na nivoju profesionalnega ustvarjanja. Pa tudi ta uporniška drža je bila v meni vedno prisotna. Nisem se hotela prilagoditi nekim pravilom, ki so bila družbeno ustvarjena in so omejevala predvsem punce.”

Kirgizija je po besedah naše sogovonice zelo tradicionalna in patriarhalna država – čeprav so že v Sovjetski zvezi spodbujali izobraževanje žensk in še zdaj velja, da tam vsi hodijo na fakulteto. Vseeno – ženska je tista, ki mora biti doma, ki mora skrbeti za lastno družino in za družino svojega moža. Aigul opozori na težaven položaj mladih žena, snah, na katere v moževi družini pade ogromna količina dela.

“Ko sem prišla po študiju za krajši čas domov, sem povedala svoji mamici, da ne odobravam takšnega načina obravnave naše mlade snahe – ker takrat se je poročil moj brat. Da se mi zdi to malo preveč tradicionalno, patriarhalno, da bi si morali delo porazdeliti.”

Zdi se, da se Aigul, ki se v mainstream družbi počuti le kot potrošnica, torej nekoristno, bori za tiste neslišane – pa naj bo to v Kirgiziji za položaj žensk ali v Tovarni Rog za tiste, ki si želijo v Sloveniji ustvariti boljše in varnejše življenje. Njen aktivizem v Sloveniji ne plačuje položnic, odpira pa svoboden prostor za ljudi, ki jih slovenska družba ne zna ali noče vključiti, in kjer se dogajata obojestranska socializacija in učenje. Zato je, pravi Aigul Hakimova, za Socialni center Rog Tovarna Rog življenjskega pomena.

 


07.05.2024

Cristina Monticoli, Italija

Domači kraj Italijanke Cristine Monticoli je Videm. Že v času študija, ko je sodelovala s slovenskimi glasbeniki, pa je v njeno življenje vstopila Slovenija. Ta vez se je leta 2022 še utrdila - od takrat namreč kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sodeluje z našo hišo. Drugi pogled bo zato močno prepleten z glasbo. Sta se pa z Darjo Pograjc seveda pogovarjali tudi o kulturnih razlikah med državama, problemih v prometu in kavi.


23.04.2024

Vildana Osmani, Kosovo

Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.


16.04.2024

Keiko Miyazaki, Japonska

Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.


09.04.2024

Nurainina Binti Ayob, Malezija

Nurainina Binti Ayob je doktorska študentka mikrobiologije, ki se je v Slovenijo preselila lani oktobra. Sprva je bila povsem presenečena, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, a zdaj se je na to že navadila – tako kot tudi na vreme. V Maleziji, od koder je doma, namreč ne poznajo letnih časov, temperature pa čez leto ne nihajo tako zelo kot v Sloveniji. Kakšni so bili občutki, ko je prvič videla sneg, in kakšna se ji zdi Slovenija, pa v tokratnem Drugem pogledu.


02.04.2024

Spaso Pecanov, Severna Makedonija

Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.


26.03.2024

Vladimer Boisa, Gruzija

Tokrat bomo spoznali drugi pogled nekoga, ki je s 17-timi leti prišel v Ljubljano, z našo državo pa je zdaj povezan že četrt stoletja. Gost oddaje Drugi pogled je izvrstni gruzijski košarkar, ki je bil ljubljenec ljubljanskega in slovenskega občinstva v zlatih letih košarkarskega kluba Olimpija. Vladimer Boisa se večkrat znajde v vlogi neformalnega ambasadorja Slovenije v Gruziji in Gruzije v Sloveniji. Trenutno opravlja dve službi, ob vinogradniško vinarski karieri je še podpredsednik Košarkarske zveze Gruzije. Pogovor je tekel o košarki, vinu, dežnikih in razumevanju besede domovina.


19.03.2024

Huong Vu, Vietnam

Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.


12.03.2024

Luzmila Soto Bravo – Luz, Peru

Luz Soto Bravo se je v Slovenijo preselila iz tretje največje države v Južni Ameriki – iz Peruja. Svoje inkovske korenine je pognala v Kunovi v občini Gornja Radgona, kjer sta z možem ustvarila multikulturni meditacijski in ekološki center Pachamama, ki ga obiskovalci od blizu in daleč že dobro poznajo. Življenje v sožitju z naravo nam prinaša zdravje in zadovoljstvo, Slovenci pa se niti ne zavedamo, v kako lepem okolju živimo, je prepričana Indijanka Luz. Čeprav je po poklicu frizerka, je človek mnogih talentov, enako njen mož, domačin, ki je bil nekdaj Branko, danes pa se imenuje Dhiraj in se poleg meditacije oziroma duhovnosti ukvarja še z raznovrstnimi opravili, pa najsi gre za urejanje različnih nasadov in okolice, obdelavo lesa, gradnjo ali pa kaj povsem drugega. Sin Osho je navdušen nad kung-fujem, vse bolj pa mu gre tudi kitajščina. Z Luz se je v Pachamama centru sredi Slovenskih goric pogovarjala Lidija Kosi.


05.03.2024

Andrej Ilin, Rusija

Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.


27.02.2024

Sheridan Stevens, Združene države Amerike

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.


19.02.2024

Amine Jemai, Tunizija

»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?


13.02.2024

Xiaoling Xia, Kitajska

Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že 25 let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet  je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli  stalnih, tudi tujih gostov.


06.02.2024

Martina Wanis, Avstrija

Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.


23.01.2024

Damian Buraczewski, Poljska

“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.


16.01.2024

Simon Trussevich, Kazahstan

V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?


09.01.2024

Lana Milovanović, Srbija

Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.


26.12.2023

Yasser Maresma, Kuba

Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.


19.12.2023

Veronika Berčeniova Debevec, Slovaška

Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.


12.12.2023

Luka Radičević, Srbija

Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.


05.12.2023

Ksenia Juvan, Rusija

Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.   


Stran 1 od 20
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov