Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
3565 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krezu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. \tKo je Krez Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krez začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Kreza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. \tNedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala moč, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krez začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Kreza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krez spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krez mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad seboj in nemudoma ukazal, naj Kreza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krez že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krez pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, vam ni treba raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Taka ljubezen in sprejemanje sta kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav tak, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredinjali na skupne cilje in ne na svojfe lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se srečujemo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebno ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je to, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj, s čimer lahko začnemo že danes.
Življenje je dobro dojemati kot skico, ne kot dokončano sliko, premišljuje avtorica Duhovne misli Metka Klevišar.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. \tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. \tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. \t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se v nasprotju s klasično razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni strani posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume tako, kot starši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši, kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918–2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Oglaša se kot negativen spremljevalec svobode, katerega obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249–1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.«
To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskemu budističnemu praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Nato se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo na Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni jo imajo ogromno, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to kar počnemo dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za ostale bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopoma izboljšamo, kar je dobro za nas same in za vse ostale.
Pred stošestdesetimi leti je umrl ali, še lepše povedano, se je na novo rodil, tokrat za nebesa, blaženi škof Anton Martin Slomšek. Prav na današnji dan praznujemo njegovo nedeljo. Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«, podobno kot današnji evangelij. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!«
Kdor me pozna ali pa me je že videl ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam) in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic pri katerih prednjači čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica. Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?! Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?« in če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem da ne. Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic narejenih in narisanih samo zame. (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so bile poslastice). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška. Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase. Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem« Živim od kake dobre pesmi prebrane kdaj pa kdaj ( Kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček… saj jih ne manjka). Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga.?! Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize. Živim, ker mi Bog daje,da živim. Živim, ker Bog daje. Živim, ker Bog je.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da lahko rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko dokopljejo tudi do spoznanja, kaj je v življenju res pomembno, kaj je res dragoceno. Na primer, kaj bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je porušila glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari lahko vzamete s sabo.“ Tedaj je ženica vrgla pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi pobožala sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopila k predalu ter iz njega vzela vse svoje prihranke. Nato se je ustavila pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrnila h gasilcem in rekla: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Na koga ali kaj bi se najprej spomnili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da doživimo naravno nesrečo, da bi živeli za tisto, kar se nam zdi res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.
Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil … Nekje v dalji je vedno temen borov gozd in šumeče prihaja v vršenju lip jesen, topole in hraste uklanja, bolan sem že od slabih novic, ne ljubi se mi več skrbeti, kako bo šlo to in ono, se žalostiti za zlomljenimi sanjami in načrti, kako primerno bi si bilo najti neko zatočišče, neki breg, tako rečemo pri nas »vinogradu«, kjer je vse po starem, mnogo je danes možnosti takih rešitev in tolikšna množica ljudi, ki beži v drugačno resničnost, vsak dan, vsakič znova, le poglejte naokoli, eni v vinogradu, drugi so v hramu, v takih in drugačnih hramih, tam imaš tisto in samo tisto, kar te veseli, tam si nekdo, ki ne pozna poraza, nič ne šumi, nič ne vrši, nobena jesen ne grozi za teboj. Vendar moram priznati, da mi je ljub vonj po tropinah, domač mi je, čeprav skrivnostno čuden, ravno tako jesen, ravno tako nekoliko otožno minevanje listov, trav in cvetlic, krajšanje dneva, ohlajanje juter in meglice na obronkih gričev. Neki drug človek postanem ob tem ugašanju, tudi sam otožen, res, vendar pa me ta otožnost nekam odpelje, med pesmi, ki jih še ni, v njej razmišljam, ves tih postanem ter gledam in v dlaneh prebiram dobre in gnile jagode, s svojim življenjem se soočam, kakor bi stopal pred ogledalo, kakor bi vse skupaj bolje razumel … in sprejel. Naš svet ne mara žalosti, skrivati se je začela na stranišču, tam so naše prizadete najstnice, ki ne smejo biti krhke, in pri vdovah, ki zalivajo rože na grobovih, moški pa, sevé, ne jokajo, oni so v hramu, tam si otožnost odganjajo, pač morajo biti močnejši, kot so. Morda pa samo ne vemo, kaj bi z njo, neznan gost je, bojimo se ga, kakor prihodnosti. A ko pride, kakor jo je ujel Kosovel, v temnečih borih in šumečih topolih, ko se malce pijan vračaš z b'ndime, pač ima nekaj povedati, sicer je ne bi bilo, nekaj o življenju, ki še pride. Zato nekaj vzame, da bi te spremenila, ker je čas za to, čas za čudovito sladko črnino, ki jo je za vino treba odrezati s trte. Da bi naredila prostor, zato jemlje, da bi se v praznini kakor hrasti poklonil življenju in se še enkrat zaljubil vanj. »Hočem živeti!«
Kristjani 21. stoletja živimo med ljudmi, ki niso vsi verni. Mnogi raje kot tradicionalna verstva krščanske Evrope proučujejo in meditirajo na način vzhodnih verstev, ali pa se sploh ne ukvarjajo z vprašanjem o smislu življenja. V današnjem času doživljamo tudi velike spremembe vrednot, ki so zaznamovale našo zgodovino. Prav to pogosto izziva sovraštvo in ljudi na naši strani sili h graditvi vse močnejšega obrambnega zidu proti tistim na nasprotni strani, da se lahko za njim skrijemo in preživimo. Kako se torej srečevati s tistimi, ki so drugačni, drugače mislijo, vidijo svet drugače kot mi, celo pozdravljajo se drugače kot mi? Jezus svojih nasprotnikov ni premagoval z nasiljem, preklinjanjem, sovražnim govorom in protesti. Premagoval jih je s svojo dobroto in ljubeznijo, nanje je gledal z Božjimi očmi, ki nikoli ne delijo ljudi na »naše« in »vaše«, ozdravljal je bolnike ne glede na narodnost in versko pripadnost. Ko so v letu 2015 k nam začeli prihajali migranti v velikanskem številu, sem se, ko sem delovala med njimi, nehote spraševala: Ali je Bog tudi med migranti? Odgovor sem dobila, ko sem videla, kako je mlad policist stari muslimanki obul čevlje na ranjene noge, ali ko mi je gospod, bogve od kod, poljubil roke, da se zahvali za pomoč … Danes se prav tako pogosto spet sprašujem: Ali je Bog tudi med našimi nasprotniki, med protestniki, med onimi, ki nas prezirajo? In spet mi življenjske izkušnje govorijo, da Bog je tudi med njimi. In če je tako, potem je med njimi tudi kaj dobrega, neki otok, kjer bi se lahko srečali, se ogovorili in se sprejeli. Slovenske redovnice imajo izkušnjo iz bivše skupne domovine, ko so jih, pregnane iz enega kraja v drugega, v okvirih istih meja in zakona, sprejeli ljudje, ki niso bili katoličani, mnogi niti kristjani in še danes imajo med njimi svoje prijatelje … Ali znamo kristjani iskati dobre strani tudi med svojimi nasprotniki? Verjamem, da je veliko dobrih ljudi tudi na naši nasprotni strani Dobro na nasprotni strani torej obstaja, treba ga je le najti in se z njim bojevati proti izključevanju in pozivom na smrt. Dobro namreč povsod enako deluje – ljudi osrečuje, jih ceni in spoštuje ter jih naredi dragocenejše, svetlejše in prijaznejše, pripravljene sprejeti vse ljudi okrog sebe.
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temo od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffari nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarijeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
Pri pravičnosti ne gre za to, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kaj ni. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje. Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, četrto pa že pravo drevo. Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: "Izpuli prvo." Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti . "Zdaj pa izruvaj drugo." Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. "Zdaj še tretje." Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. "Zdaj pa," je dejal modrec, "poskusi izruvati še četrto". Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo. "Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin," je govoril modrec. "Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati." (Drobne zgodbe za dušo, 63). Dostojevski je zapisal: »Drugi del človekovega življenja je po navadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.« Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen pa ostal pohlepen in podobno. Današnji evangeljski odlomek govori o krivičnem oskrbniku. Ves čas svojega oskrbovanja je sleparil in navadil se je na nepoštenost. Ko je prišel trenutek, naj poda poročilo o svojem oskrbovanju, je spet sleparil, ker drugače ni več znal. Mislil je tudi, da bo z nepoštenostjo rešil svoj položaj. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah, toda goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo. V odlomku, ki je nastal sedem stoletij pred Kristusom, Bog po preroku Amosu opominja prevarante, ki natančno opisujejo načine sleparjenja, naj tega ne počnejo (prim Am 8,7). Mnogi mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. To nam lahko tudi uspe. Toda resnično težavo pomeni to, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu zaradi nepoštenosti in laganja ne bomo več poznali celo samih sebe.
Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so po večini umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. \tZdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako kot takrat. Samo da zdaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v mojem hipnem položaju? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek večkrat postavil vprašanje: »Kaj zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. \tZame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govor v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najpomembnejše. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem, kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kakovostno življenje.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše.
Manj je več. Zdi se, da je trditev protislovna, a dejansko ni. Protislovje bi bilo, če bi gledali na pojav z vidika količine. Če pa izpostavimo učinek, je manj nečesa vedno več. Kajti tisto več, kar odmerjenosti primanjkuje, je stvar domišljije. Je prostor fantazije, miselne nadgradnje, osebnega zaključka. Če povemo vse, kar nam pride na pamet, se pred nami sicer grmadi mogočna besedna tvorba, a z vsakim novim stavkom bolj razpada. Oropali smo jo namreč učinka, ki bi ga, ko bi bila zavezana premišljenosti, imela. Tako pa sili v svet kot nadloga. Ker se ljudje pred njo zapirajo, ne slišijo povedanega. Sredi preobilno postrežene zgodbe ne zaznavajo njenega bistva. Tudi v arhitekturi se zdi, da pove minimalizem več od nabitega razkošja. Daje možnost, da svobodno zadihamo in se veselimo čistih misli v jasnem prostoru. Ne naveličamo se brezčasne lepote, ki nastaja iz zavezanosti enostavnemu, a večno dopadljivemu. Nastopaštvo je sovražnik odmerjenosti. Ko smo nastopaški, ni več umika na varne pozicije premišljenega, ker smo zakoličili skrajnost. Skrajnost pa nikoli ni dobra. Jemlje nam vpliv, ko si tega najmanj želimo. Ker skrajnosti nimamo kaj dodati, izpademo šibki, ko smo znova izzvani; če pa se zaradi nje opravičujemo, smo videti nepremišljeni, neobvladani. Samo odmerjenost v razmišljanju, besedi in dejanju nam daje čast. Kajti nikoli nismo rekli zadnje besede, nikoli se nismo docela izpostavili, nikoli kategorično zaprli. Vedno obstaja pot do drugega in do drugače mislečega – do neboleče odprave zmot, predvsem lastnih.
Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Neveljaven email naslov