Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
3528 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
Raziskava Inštituta HeartMath je ugotovila, da je elektromagnetno polje srca najmočnejše elektromagnetno polje v telesu, kar 5000-krat močnejše od elektromagnetnega polja možganov. Direktor raziskav na omenjenem inštitutu je povedal, da lahko elektromagnetno polje prenaša srčne informacije. V tem jutranjem premišljevanju bi vam rad opisal dogodek, v katerem se je v preteklem letu srčna informacija morda najbolj dotaknila mojega srca in tudi mojih razmišljanj o času, v katerega vstopamo. Bila je nedelja popoldan, 28. avgust. Čakal sem, da spregovorim zbranim pod velikim kozolcem v Braslovčah, ko je prišla mimo družinica: mamica, očka in njun sedemletni sinko. Da bi mi rad nekaj povedal, je rekla mamica. »Kako ti je ime?« sem ga povprašal. »Jaz sem pa Gabrijel,« mi je rekel. In sem se zdrznil. Spomnil me je na nadangela Gabrijela, ki je naznanil Mariji, da se bo po njej začela nova doba. »In kaj bi mi rad povedal?« »Da sem Jezusov prijatelj,« je rekel. »Tudi jaz sem,« sem odvrnil in bilo mi je prijetno, da imava skupnega prijatelja, ki naju nikoli ne pusti osamljena v doživljanju življenja. »Povej še tisto, kar ti je rekel,« ga je spodbudila mamica. Dečku je postalo nerodno in je umolknil, zato je povedala ona: »Pred letom dni je prišel k meni in rekel: 'Mami, Jezus mi je rekel, da stari svet umira in da se rojeva novi svet. In mi je rekel, naj se nič ne bojimo.'.« (Sami presodite, ali si lahko kaj takšnega izmisli šestletnik.) Ves prevzet sem med nagovorom zbranim posredoval tudi Gabrijelovo angelsko sporočilo. In ko sem končal, je Gabrijel pritekel k meni, da bi mi izročil balonček. Počil je in otroka zmedel. »Poglejte, tako umira stari svet,« sem rekel, da bi ga rešil nelagodja. Dečko je pohitel k staršem in se vrnil z novim balončkom. Visoko ga je dvignil in rekel: »In tako se rojeva novi svet!« Spoštovani, pravijo, da je v Svetem pismu 365-krat zapisano: »Ne boj(te) se!« (Srce pa omenja Sveto pismo kar 830-krat!). Kdor deluje v žlahtnem poslanstvu, sicer opozori na nevarnost, a takoj nato opogumlja in strne bogastvo raznovrstnih uvidov v smer rešitve. Torej, ne bojmo se! Zrimo v Sveto in svetlo in budimo Novi svet – novost po meri žlahtne človečnosti. Naj vam bo dan, v katerega vstopamo, blago prijeten.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki samo govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno.
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo.\n Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši.\n Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem.\n Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?\n
Danes proslavljamo nedeljo Gospodovega krsta, o katerem blaženi benediktinski opat Kolumba Marmion (1858–1923) takole razmišlja: »O Jezus, ti, ki si ves svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov, nastopaš kot krivec in prosiš za krst v odpuščanje grehov! Kakšna skrivnost je to? ... Janez odločno odkloni, da bi te krstil s krstom pokore ... a ti mu odgovoriš: 'Niti za trenutek se ne ustavljaj; le tako se nama spodobi, da izpolniva vso pravico.' Kakšna je ta pravica? To so ponižanja Tvoje, vsega češčenja vredne človeške narave, ki, medtem ko izražajo počastitev neskončne svetosti, vsebujejo popolno zadoščenje za vse naše dolgove, ki jih imamo pri Božji pravici. Ti, pravičen in nedolžen, zastopaš vse grešno človeštvo ... O Jezus, naj se ponižam s teboj, naj priznam, da sem grešnik, in naj obnovim odpoved, s katero sem se pri krstu odpovedal grehu.« (Le Christ dans ses mystères 64) \n\nNadvse tomistično je Marmionovo razmišljanje, logične premise, izražene s preprostimi besedami, ki pa izražajo veliko duhovno resničnost. Če je Cerkev Kristusovo mistično Telo, mi vsi pa smo, krščeni, Kristusova Cerkev in torej njegovo Telo, potem je bil krst pokore, ki ga je Gospod zahteval od Krstnika, resnično potreben; potreben pa ne, ker bi bil Gospod potreben pokore, marveč ker smo mi, ki smo grešni in vendar udje njegovega svetega Telesa Cerkve, potrebni spreobrnjenja. Spreobrnjenja in pokore, vsak dan znova. \n\nApostol božjega posinovljenja, kakor tudi označujemo blaženega Kolumbo, je iz skrivnosti božjega otroštva vedno črpal moč za svojo pot svetosti. Dostojanstvo Božjih posinovljencev pogosto zanemarjamo ali ga imamo za samoumevno, čeprav ni. Krst, čeprav se ga v večini ne spominjamo, je ključen dogodek našega življenja in je edina resnična ločnica med prej in potem. Vsi zakramenti, ki jih prejemamo, temeljijo na tem osnovnem, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, zakramentu Božjega posinovljenja. Toda zakaj bi nas Bog sploh hotel imeti za svoje otroke? Ker je naš Bog, človekoljubni Bog, Bog, ki mu je mar za človeka in njegovo večnost. Čeprav s svojo sebičnostjo in brezbrižnostjo odgovarjamo na to povabilo ljubezni, pa Bog vztraja, kakor vztrajajo otroci pri vzgoji svojih otrok. Če na njegovo ljubezen odgovorimo s svetim življenjem, bomo deležni tudi njegove večne dediščine v nebesih. \n\nSpoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da bi zlasti danes na novo odkrili Božje otroštvo v svoji notranjosti in ga v polnosti zaživeli. Prijetno nedeljo želim. \n
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«\n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«\n
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem trenutku ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena izmed njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med temi imajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne izmed teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.Nekateri se v jutranjem mraku v svet odpravljamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas, poleg okroglih palačink, okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti prizadevanja duha za dosego lepote. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi duše vaših bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle ali vsaj podobne pravilni obliki kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo tudi zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023.
Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja!
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo izmed njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec, ne krivičnik, ne prešuštnik.V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)
Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo.In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
Na Božič vas vabimo, da prisluhnete razmišljanju mag. Alojza Cvikla, metropolita in mariborskega nadškofa o pomenu tega velikega praznika.
Neveljaven email naslov