Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
3513 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Velikokrat sem iz ust invalidov ali tistih, ki ob njih živijo, slišala približno tak komentar: »Jaz sem borec in se ne dam kar tako. Besede 'ne', 'ne morem' praktično ne poznam.« Res je tudi, da vedno znova občudujem ljudi, kaj vse zmorejo. Pogosto veliko več, kot bi si upali pričakovati. In pogosto tudi veliko več, kot bi si jaz upala pričakovati od sebe. Pa mora človek res na vsak način biti borec? Borec v vseh trenutkih svojega življenja? Prav o tem velikokrat premišljujem. Boj verjetno človeku omogoči, da posrka iz sebe vse razpoložljive moči in jih unovči. V tem smislu je boj nekaj zelo pozitivnega. Lahko pa se boj pokaže tudi drugače. Vprašanje je, kakšne cilje si postaviš. Marsikdo pravi: »Postaviti si moraš malo višje cilje, kot jih zmoreš.« Ampak potem ostajaš vedno nezadovoljen, ker jih nikoli ne uresničiš. Ljudje smo res zelo različni in kar pomaga enemu, ni nujno dobro tudi za drugega. Zato se mi zdi najpomembneje od vsega, da človek ugotovi zase, kaj je njemu najbolj v pomoč. Tega ne boš našel v nobeni knjigi, tega ti ne bo mogel povedati nekdo drug, ampak moraš preprosto v sebi začutiti, katera pot je zate prava. O tem pa moraš razmisliti sam in si za to vzeti čas. Slabo je, če preveč gledaš na druge in jih skušaš posnemati. Slabo je, če hočeš na vsak način biti junak, podoben nekomu, ki ga morda občuduješ. Zase mislim, da nisem kakšna posebno velika borka. Skušam pa živeti čim bolj zavestno to svoje življenje in videti smisel v vsem, tudi v tem, kar me omejuje. To je moja pot in jaz moram živeti tako, kot jaz čutim. Nekdo drug bi na mojem mestu morda ravnal drugače. Tu pravzaprav ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj ne. Prav je oboje. Ob tem se mi zdi, da je ena najpomembnejših stvari, da hodim po tej svoji poti zavestno in da sem na njej zadovoljna.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tako sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Navaja tudi dvanajst pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnim odnosom in boljšemu življenju na splošno. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Kako pristopiti k človeku, še posebno če se ta znajde v težavah in o tem govori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč pomeni predvsem to, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor tudi ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi preprosto utihnili in šli stran«. Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa samo dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoje občutke, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju tvojega lastnega problema.« Pristen, intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je dal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »počutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav po pogumu, tega pa nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovornik nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se odpravlja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
V spoprijemanju z bolečino in trpljenjem po navadi nismo najbolj uspešni. Pred trpljenjem najraje zbežimo. Nenazadnje kot družba izrivamo bolečino, trpljenje in umiranje. Če že, se to dogaja nekje stran – v Ukrajini, na drugem koncu Slovenije, v nekem oddaljenem domu za ostarele, mi pa to spremljamo le z oddaljenostjo prek zaslonov. Po drugi strani pa imamo nekako zapisano v nacionalnem značaju, kako se na nefunkcionalen način spoprijeti z bolečino in trpljenjem. Verjetno to najbolj poosebljajo verzi o sladkem vinu v prvi kitici Prešernove Zdravljice: »… ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!« Ko torej boli, ko imam probleme, ko me je doletelo trpljenje, je najboljša metoda Prešernova metoda: utopiti skrbi, bolečino, stisko, trpljenje. Ne nujno z alkoholom, lahko s čimer koli, kar bo delovalo kot anestetik za bolečino. Saj nam v telesnem smislu to dobro služi: če me boli glava, vzamem protibolečinsko tableto in je mir. Analogno uporabljamo to metodo tudi, ko gre za težja, boleča čustva, ki jih nismo pripravljeni rešiti, zato uporabljamo razna protibolečinska sredstva: hrano, alkohol, mamila, pornografijo, seks in vse drugo, kar utopi vse skrbi. Toda s tovrstnimi anestetiki samo omamljamo bolečino, definitivno pa je ne rešimo. Božja pedagogika gre v nasprotni smeri. Ne stran od bolečine, ampak k spoprijemanju z njo. V tako težkem položaju sta se namreč znašla dva učenca, ki sta sprva z navdušenjem sledila Jezusu. Ko pa so ga križali, so se jima življenjski upi sesuli v prah. Zato sta skušala otresti ta prah z nog in karseda hitro zapustila Jeruzalem, kraj Jezusovega katastrofalnega konca. Ostali so jima razočaranje, pobitost in žalost, lahko bi morda rekli celo depresija. Toda od mrtvih vstali Jezus se jima pridruži na tej poti in ju vpraša, kaj je razlog njune pobitosti. Nista ga spoznala, a sta čutila, da mu lahko izlijeta vso svojo bolečino in žalost. Šele potem, ko sta vse izrekla in se potožila, sta bila sposobna slišati besede tolažbe in upanja. Dejstvo je, da predlagana metoda, ki utopi vse skrbi, ne vodi v zdravo rešitev. Jezusov način, ko prisluhne depresivnima učencema, pa vodi k resničnemu stiku s seboj, k spoprijemanju s svojo lastno bolečo realnostjo, predvsem pa, da za to bolečino skušam najti prave besede in jo prav na ta način izraziti v odnosu. Izraziti v odnosu, v katerem sem sprejet, v katerem se počutim varen. Izraziti možu ali ženi, bratu ali sestri, očetu ali mami, dobremu prijatelju, spovedniku ali terapevtu. Predvsem pa je dobro, če zmorem to izreči in izliti Bogu v iskreni in odprti molitvi – včasih najbolje kar s svojimi besedami. Nekako tako, kot sta svojo bolečino Jezusu izpovedala učenca na poti v Emavs.
Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik, Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju umrla vera v Boga; kar je filozof Nietzsche označil kot smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo rajnega Boga? Doklej bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, upoštevaje, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, vključujoč tudi trpljenje. Čedalje manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof. Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu. Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da se rešitev zagonetk življenja v prostoru in času nahaja zunaj prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikovanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje.
Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je bilo to sporočilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo popolnoma drugačno in nesmiselno. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč povzročijo bolečine, nekatere pa so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bodo tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar širimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali res drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, tega vsi pozorno poslušajo. V dobi, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne!
Danes bomo govorili »o umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi fizična higiena imela z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, prav moč našega duha pa je v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo predvsem na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako komediograf Epiharm že rabi izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj in utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, v Petronijevem Satirikonu. Tam je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni od svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša bolj izrazite etične pomene, saj govori o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš prejel tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je po zavrženju krščanskih vrednot v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V času vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si posamezna skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Dandanes se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebno treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno bolj modra. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki celo življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, to je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komur koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično smo v njihovem čolnu tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljiv edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilni za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. To ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
V življenju so stvari, ki so nam takoj jasne. Jasne, ker smo jih sami doživeli, ker smo bili priče, ker drugače ne more biti. Od naravnih pojavov do matematike, fizike in drugih znanosti, ki nas tako ali drugače prepričujejo o svojem prav. So pa kakšni pojavi, dogodki, ko se nam pamet preprosto »ustavi«. Naš inteligenčni kvocient je preprosto premajhen, da bi dojeli kakšne stvari. Ob tem bi lahko razdelili ljudi na tiste, ki sprejemajo, kar je logično, kar gre v njihov »znanstveni« sistem, in na tiste, ki sprejemajo stvari, ki niso čisto logične, pa jih sprejmejo kot preprosto dejstvo. V današnjem evangeliju piše: »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!« (Jn 20,29). Verjetno ni treba posebej razlagati, da govorimo o sv. Tomažu, ki ga ni bilo med apostoli, ko se jim je Jezus prikazal osem dni po vstajenju. Gre za zelo znan in skoraj pregovoren prizor nevernega Tomaža, ki ob tem pravi: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Tomaž je tako blizu čutenju mnogih danes. Mnogi pravijo, da čutijo, da je nekaj nad nami, ampak ... Potrebovali bi točno to: zagotovilo, da ... Ampak vsi nismo Tomaž. Vsem se Jezus ne bo prikazal. Zato nam je njegovo pričevanje toliko bolj dragoceno. Ko se jim je Jezus naslednjič prikazal, je bil Tomaž z njimi. In Jezus mu je dejal: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomažev odgovor velja za najlepšo veroizpoved Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Zadnje Jezusove besede Tomažu so: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« Ta stavek lahko prevedemo v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Jezus izreka temeljno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za vse nas. Sveti Gregor pravi, da je Tomaževa nevera naši veri več koristila kakor vera drugih apostolov, zakaj ko je on po dotiku postal veren, je nam odvzel vsak dvom in utrdil našo vero. Modri Albert Einstein je zapisal: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti pa slepa.« Gre za prepletanje, ki nam lahko odpre oči tudi za stvari, ki se na prvi pogled ne vidijo.
Muslimanski vernice in verniki se zdaj postijo v mesecu ramadanu. V postu so pomembni tudi kontemplacija in eksistenčna vprašanja, zato v Današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanja arabista dr. Raida Al Daghistanija.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje zdaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katero bi kovčke lahko odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo spet najti izgubljeni ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
Ljudje imamo radi take in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa, katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo v mnenje množice ali – še laže – mnenje voditelja, h kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah življenja se radi zatečemo k mnenju koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težo odgovornosti, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo narediti. Na neki način je to pričakovano, saj je tako morebitno napako veliko laže prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in vse je preprosteje, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga lahko po mili volji popljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vsakič znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne namerava biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi nanj ne. Zato njegovi ohlapni odgovori, zato njegovi skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nikomur ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnja, ampak človeka, ki ga bo ljubil – ljubil svobodno, zaradi ljubezni same, ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti le skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
V naglici in hrupu sedanjega časa se velikokrat spregleda, odrine razum. Ni razmisleka in zdrava pamet ima malo prostora. Veliko je stranpoti v odzivanju na probleme. Zmanjkuje nam duha, ki so ga v nas zasejali modreci prejšnjih obdobij. Prav zato pa se v človeku prebudi prava tolažba in močna spodbuda ob srečanju s pokončnostjo in prekaljenostjo nekega človeka. Tako močno začutiš in zazveni njegova trdnost ter hkrati neke vrste skromnost, ki omogoča, da zmore govoriti resnico. Govori prepričljivo in jasno, z občutkom in prebujanjem globine. Pravi blagoslov. Nič ga ne zmedejo vprašanja, ali komaj da, niti ga ne zmedejo dvomi različno mislečih. Njegov odkriti pogled spominja na brezčasne modrosti in srce tistih, ki so sejali ljubezen in spodbujali njeno rast. Te so danes pogosto spregledane, nerazumljene, zanemarjene, ali prav zavržene, in to ne samo pri tistih, ki so šele na začetku svoje samostojne poti in preizkušajo oziroma zavračajo negativne, pa tudi pozitivne vzorce svojih staršev. To je razvojno sprejemljivo, iskanje, razvojna pot. So tudi odrasli, ki se najpogosteje kopajo v razvajenosti in samozadostnosti, ali pa v svoji ranjenosti zapirajo srce in oko. Pri tem stanju duha zmanjka smisla, Luči. Prej ali slej v tej temačnosti pride do potrtosti. Izgubljena pričakovanja so neizogibna. Potisnejo jih v zagrenjenost. Polno je poti, ki vodijo v svetlobo. Obujanje krščanskega izročila z dejanji, v dejavnem odnosu do sebe in drugih, prebudi občutek smisla, lepote življenja, je spodbuda za dobro. Človek lahko vztraja v iskanju dobrega, ne glede na težave, bolečino, vztraja, zaupa, da je ustvarjen za Božje kraljestvo ljubezni, ki daje iz izvirov veselja, sreče, vedrine, ki jo delim z drugimi. Zavedam se, da je smisel v vsakem življenju, v vsaki zgodbi drugega. In se rodi usmiljenje, tudi odpuščanje. Brez Boga v meni ugasne luč, ugasne svetloba radosti, ki jo občutim ob vsakem Božjem otroku.
Kratek spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da Seneka z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tako tri vodilna področja, kjer naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost pogosto obveljal za najhujšo kazen, ki more doleteti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. Seneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava sicer, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim ljudem, vendar po drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v lastno dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« zapiše filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik v prvi vrsti odgovoren zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in s pomočjo filozofije iskali pravo modrost, ne bomo zgolj sami boljši, je prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k širši družbeni dobrobiti. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom.« Tej misli sta na primer sledila vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takšnim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone.« Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »kako lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso igrali nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, kjer se včasih pretirano poudarja družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, svojo vrednost in je temeljnega pomena pri doseganju osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Za velikonočni ponedeljek, ko se po slovenskih običajih odpravljamo k prijateljem na obisk, pravimo, da »gremo v Emavs«. Tako stopamo po poti dveh Jezusovih učencev, ki sta se po besedah evangelista Luka odpravila iz Jeruzalema, da bi ubežala svoji žalosti. Razočarana sta bila, ker je njun učitelj, Jezus iz Nazareta, ki sta ga imela za preroka in celo za Mesijo, tako klavrno končal na križu. Čeprav bi lahko rekli, da se v svojem pomenku popolnoma prepuščata grenkim občutkom, saj sta gojila tolikšne upe glede učitelja iz Galileje, pa njuno razočaranje vendar ni popolno. Nagnjenje k besu in obupu zavirajo jeruzalemske ženske. Jezusovim učencem, ki se skrivajo po jeruzalemskih hišah, razlagajo, da so našle grob prazen in da duhovi pravijo, da On vendar živi. Nobeno čustvo ni popolno, vedno ga nekaj zmoti, tako tudi žalost dveh učencev ne more biti absolutna. Prav ženske so tiste, ki imajo v življenju globlji uvid in opazijo tudi nevidno resničnost, ki uhaja moškim, ki vodijo družbo in državo, usmerjajo znanost in kulturno snovanje. In njuno zagato sedaj razreši tujec, ki se jima pridruži na poti. Ta človek morda biti resnično iz oddaljenih krajev, saj je edini, ki ne ve za enega najbolj žalostnih dogodkov v judovski zgodovini, ko je Mesija ali Odrešenik čisto propadel. Toda ta tujec ju spomni, da imajo Judje vendar višjo modrost kot politiki, družbeni reformatorji in tudi kulturni prenovitelji. Preroki so namreč svojemu ljudstvu razkrili globlji uvid v resničnost. Tujec jima razlaga ta preroška besedila in ju potolaži, celo razveseli, ko jima razkrije, kako je lahko trpljenje, če nastane iz ljubezni, ki se daruje, blagodejno. Ljubezen se ne boji ne žrtve in ne trpljenja. Ljubezen, ki prihaja od Boga, se z njima spopade in ju premaga , ob kocu je tudi zmagovalka nad smrtjo. Apostol Janez pravi, da je Bog ljubezen in njegova ljubeča beseda nas prva nagovarja, tolaži in daje upanje. Toda potem je na vrsti tudi človek, da s svoje strani pokaže naklonjenost dobroti in milini. Tako tudi učenca govorita tujcu: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk24) Tujec je vesel, da sta tudi ona dva sposobna ljubiti in biti prijatelja. Rad sprejme njuno povabilo in jima razkrije skrivnost, kdo je, namreč sam vstali Gospod. Najlepše skrivnosti, tudi verske, se nam lahko razkrijejo samo v ljubezni in prijateljstvu.
Danes je največji krščanski praznik velika noč, dan Jezusovega vstajenja od smrti. Ta praznik danes praznuje večina krščanskih cerkva razen večine pravoslavnih, ki bodo ta praznik obhajale čez teden dni. Poslušajmo, kako nas v Duhovni misli na ta dan nagovarja murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
Neveljaven email naslov