Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Emanuela Žerdin: Jaz pa še zmeraj učim o Bogu

28.02.2024

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.


Duhovna misel

3497 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Emanuela Žerdin: Jaz pa še zmeraj učim o Bogu

28.02.2024

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.


12.04.2024

Alenka Veber: Kukavičji let

Dobro jutro, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke. Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kot vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami.


11.04.2024

Ignacija Fridl Jarc: O listih in plodovih

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.


10.04.2024

Nevzet Porić: Ramazanski bajram

Smo ob koncu postnega obdobja in se oziramo nazaj ter povzemamo bogoslužja, dobra dela, predanost in pokornost Vzvišenemu Stvarniku, ki smo jih uresničevali v preteklem mesecu. Ramazan je osvežil naše duše, izpopolnil vero in duhovnost ter nas očistil grehov. Ramazan je bil odlično zdravljenje, ki je očistilo našo dušo in jo povzdignilo na višjo raven. Ramazan je bil tudi telesna sprostitev, ki je našemu telesu pomagala spočiti se od vsakodnevnega uživanja hrane in pijače. Okrepili smo svojo zavest o Vzvišenem Bogu v vseh življenjskih trenutkih. Post je pri vernikih obnovil in okrepil vrednote, kot so iskrenost, potrpežljivost, solidarnost, medsebojno zaupanje in razumevanje. Živimo v negotovih časih, ko divjajo vojne. Mir ni več tako samoumeven. Vsi skupaj se moramo zavzemati za mir. Lahko opazujemo, da se svetovni red iz dneva v dan spreminja. Negotovost, ki je pred nami, nas obvezuje, da kot verniki krepimo svoje molitve za mir v svetu. Zato se posvetimo molitvi in se spomnimo vseh tistih, ki so potrebni naše pomoči. Bajram označuje poseben duhovni čas oziroma duhovno sproščanje. Dnevi bajrama so intimen in oseben počitek za dušo in telo. Duša je lahko vesela, ker se je v mesecu ramazanu izpopolnjevala in gradila svoj plašč pobožnosti, premagala je strast in slabost ter odločno odgovorila Vzvišenemu Bogu, da se posti in si zasluži Božjo milost. Telo je veselo, ker se v bajramskih dneh lahko sprosti ob hrani in pijači v družbi družinskih članov, prijateljev in sosedov. Bajrami so dnevi našega zbliževanja in povezovanja, dnevi radosti v veri, tradiciji in kulturi. V teh prazničnih trenutkih vam želim veliko sreče, veselja in radosti. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram!


09.04.2024

Zmago Godina: Zapravljiva ljubezen

Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Seveda je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadajo tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)


08.04.2024

Polonca Zupančič: Cicero o slepoti in sreči

Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen, tudi če ostane brez vida. Ciceronova poanta je, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, ampak mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil veliko let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kje naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred svojimi lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.


07.04.2024

Božo Rustja: Dokler ne odpustimo

Prijatelja sta potovala skozi puščavo. Nekega dne sta se sprla in eden od njiju je v jezi udaril drugega. Tega je udarec prizadel, toda molče je zapisal v pesek: »Danes me je moj najboljši prijatelj udaril.« Nadaljevala sta pot in prišla do oaze, kjer sta si nameravala malo odpočiti. Mož, ki je dobil klofuto, je zabredel v blato in se začel pogrezati, toda prijatelj ga je rešil. Rešeni je potem v kamen vklesal besede: »Danes mi je moj prijatelj rešil življenje.« Tisti, ki je prijatelja udaril in rešil, ga je vprašal: »Ko sem te udaril, si to zapisal v pesek, ko sem ti rešil življenje, pa si to vklesal v kamen. Zakaj tako?« Prijatelj je odgovoril: »Ko nas kdo rani, zapišimo to v pesek, saj veter odpuščanja to izbriše. Ko pa nam kdo naredi kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, kjer ostane za vedno.« (Zgodbe za veselje do življenja, 57.) Tako ravna tudi Bog z nami: naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. V današnjem evangeliju vidimo, kako je Kristus odpustil svojim učencem, ki so ga zapustili v trpljenju. Odpustil je apostolu Tomažu, ki ni verjel v njegovo vstajenje, ker ni videl Vstalega Gospoda. Še več, prav tem učencem da nalogo odpuščati grehe: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,22-23). S tem je pokazal na svoje bistvo, da je usmiljen Bog, česar se spominjamo tudi na današnjo nedeljo božjega usmiljenja. Neka žena si je hotela iz obupa vzeti življenje v vodah oceana. Pred tem pa se je sprehodila po prazni obali, da se poslovi od sveta. Nenadoma je slišala glas: »Ozri se nazaj!« Storila je tako in zagledala svoje stopinje v mivki. Ko jih je gledala, so jih morski valovi brisali. Skrivnostni glas ji je rekel: »Kakor valovi brišejo tvoje stopinje, tako jaz brišem tvojo preteklost.« Ta doživljaj je pomenil nov začetek v njenem življenju. (Zgodbe za veselje do življenja, 58.) Gospod že v Stari zavezi pravi po preroku: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna« (Iz 1,18). Naučimo se tudi mi napisati svoje rane in svoje prizadetosti v pesek ter vklesati v kamen prijaznosti in usluge, ki smo jih bili deležni. Gospod nam je podelil svojega svetega Duha, da nas preoblikuje in da bomo postali učenci miru in odpuščanja. Dal nam je priložnost, da postanemo podobni njemu v našem odnosu do tistih, ki nam delajo slabo, so nas prizadeli ali užalili.


06.04.2024

Emanuela Žerdin: Bela oblačila

Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebno ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je na gori spremenitve bil oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zato so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsakodnevno podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neustavljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti … takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)«, oblečen v oblačila bela kot sneg in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.


05.04.2024

Stanislav Kerin: Nimam časa

»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi, do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najpomembneje, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določeni projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, česar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo, kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih. Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. Zdaj je čas, da odkrivam, kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!


04.04.2024

Gregor Čušin: Bodi to, kar si

Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko milijard ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. »Ful gas«. Polno. Oziroma: popolno!


03.04.2024

Berta Golob: Pravočasno

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?


02.04.2024

Robert Friškovec: Danes je čas

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.


01.04.2024

Jakob Piletič: Ostani z nami, Gospod!

Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim. 1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.


31.03.2024

Mojca Šimenc: Velikonočno voščilo

O, harmonija sobotne tišine, jutri bo sveta velika noč, zopet so me prinesle stopinje, zopet prinesel me je tvoj glas, je zapisal pesnik. Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji, ki poznate ne le soboto in nedeljo, ampak tudi besedo velikega petka v kakršni koli barvi in odtenku besed, kot so odsotnost resnice, obrekovanje, prisila, razgaljanje skrivnosti, prikovanost, prazen pogled, obsodba, popolna zapuščenost. Ki poznate besede velike sobote! Te izhajajo iz ene same. Iz besede upanja, zaupljivega čakanja, ko se hranimo z obeti, željami, pričakovanji, hrepenenjem, nado. Troštom, kot so rekli naši stari, da bo napočil nov dan, tretji dan, ki bo prinesel radost, izpolnil sanje, odprl pot do milosti, prebudil novo pesem, osmislil darovanje, življenje, pogumno zavzemanje za vse majhne in na koncu odrešenje. Vsi naši težki človeški položaji danes so doma v pravkar povedanem in se povezujejo z Jezusovim takratnim. Zato vsi čutimo, da nam velika noč govori. Nekaterim kot osebni praznik in čas, ko družina pride skupaj, kar je res velika vrednota. Drugim kot spomin na krst in vso po krstu narejeno pot iz Egipta v obljubljeno deželo oziroma iz majhne ter vase zaprte zgodbe v potovanje človeka, ki ga je osvobodil Kristus. Vsaka stiska nas prikuje v občutek brezčasne muke, a nekje v srcu, kot bilka, ki bo prebila kamen, raste drobna lučka upanja, ki se bo, naenkrat ali postopno, razplamenela v veselje, mir, vero, zavest, da smo doma prav tukaj in da nam negativna zunanja sila lahko vzame vse, razen globokega zavedanja, da smo, da smo zvesti temu, v kar verjamemo, in da prizadevanja za dobro ne obžalujemo. Velikonočno tridnevje, ki se je za kristjane začelo na veliki četrtek zvečer in se končuje z velikonočno nedeljo, ima v sebi vse tri korake preizkušnje: veliki petek kot nesmiselno smrt človeka, ki se počuti pozabljenega od vseh, celo od Boga, in pod njegovim križem stojijo le njegova mati in nekaj tesnih prijateljev; veliko soboto, dan priprave na praznik, ki vsebuje upanje na to, da smrt in pribitost na križ nimata zadnje besede; in veliko noč, ko nas petje aleluje spomni, da je muka premagana, da srce spet lahko zadiha, da se korak razveže. Vera in vesela novica, da se je zgodilo nekaj res pomenljivega, nas spodbudi, da gremo na pot, ven, k ljudem, na obisk, se poveselit ali preprosto biti skupaj. Vsak človek, religiozen, kristjan, katolik in vsak drug, ki pripada kateri koli konfesiji ali pa nobeni, doživlja bolečino in radost, primerljivo velikonočni poti, ko sam ali skupaj z drugimi gre skozi življenje. Vsak človek hrepeni po harmoniji, ki jo v srcu prebujajo simboli, zaradi katerih ga ob velikonočnih dneh noge zopet ponesejo do bližnje ali pa malo bolj oddaljene cerkve, če ne že kar k obredu velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer ali k vstajenjski procesiji na velikonočno jutro in k velikonočnemu zajtrku po njej. Ta glas spomina, ki je veliko več kot le osebni, saj tega morda sploh ni ali pa je zelo šibak, ta glas spomina pripada globinam, ki so jih oblikovali rodovi pred nami, zelo daleč v preteklost, do tistega prvega velikega petka, sobote in vstajenjskega dogodka, ki nas zbira skupaj še danes. In vendar, šibak ali močan, vedno znova nas pripelje domov, tja, kjer se naše zgodbe začenjajo in dopolnjujejo, zapletajo in odpletajo, kjer umiramo in vstajamo, iz zgodbe v zgodbo, iz trpljenja v veselje, iz dneva v noč in iz noči v rosno jutro. Umiramo in vstajamo vsakokrat, ko iskreno, svobodno in v resnici sledimo življenjski poti, saj vsako drugo vase usmerjeno prizadevanje povzroča umiranje tako nam kot ljudem okoli nas; če nekdo povzroča trpljenje drugim, bodo drugi umrli in vstali; povzročitelj trpljenja pa se bo, po Judeževo, znašel v svoji lastni zanki. Zato vsakemu in najprej sebi ob tej veliki noči želim, da bi zaradi smisla, ki ga ima ta pot, zaradi svobode, ki jo prinašajo pravilne odločitve in zaradi spoštovanja do miroljubnega medčloveškega sobivanja bili pripravljeni po njej iti in jo živeti res velikonočno in do kraja. Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč.


30.03.2024

Andraž Arko: "Ko vabi molit Božji grob kristjana..."

Naš največji pesnik v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto opisuje svoje prvo srečanje s Primičevo Julijo, ki se je zgodilo na veliko soboto, 6. aprila leta 1833. Takole je zapisal: Bil vél’ki teden je; v saboto sveto, / ko vabi môlit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. Ob tem se nam lahko malce hudomušno zastavlja vprašanje, kaj dejansko je počel Prešeren v trnovski cerkvi? Prav gotovo ne tega, kar so počeli ostali, ki so torej na veliko soboto prišli molit v Božji grob, kot je to bil starodaven običaj, ki je v navadi še danes. Če lahko te verze razumemo avtobiografsko, je torej dvaintridesetletni France, namesto da bi častil Najsvetejše ob Božjem grobu, zijal naokoli in se boleče zatreskal v Julijo Primic. Z nekaj privoščljivosti bi lahko kdo rekel: »Prav mu je bilo, kaj pa je zijal naokoli, namesto da bi imel pogled usmerjen v Najsvetejše, če je že prišel molit k Božjemu grobu.« Kakor koli je že bilo – dejanski dogodek ali samo pesniški motiv – je Prešeren v teh verzih podal opis ljudske pobožnosti, ki je med kristjani še danes navzoča. Ne le blagoslov velikonočnega ognja v ranem jutru velike sobote, ampak predvsem češčenje Jezusa v grobu. To je danes pogosto povezano tudi z blagoslovom velikonočnih jedil, ko se marsikdo po blagoslovu jedil vsaj za nekaj trenutkov ustavi v tihi molitvi ob Božjem grobu, da počasti Jezusa s hvaležnostjo, da je daroval svoje življenje za naše odrešenje. Seveda blagoslov ognja in velikonočnih jedil, pa tudi molitev v Božjem grobu ter z vsem tem povezani ljudski običaji niso najpomembnejši dogodki velike sobote, ampak maša na večer velike sobote – vigilija, ki je maša vseh maš, začenši s slavjem luči ob prepevanju hvalnice velikonočni sveči, ki simbolizira vstalega Kristusa, ki je z vstajenjem od mrtvih premagal têmo. Kristus kot luč, ki razsvetljuje têmo tega sveta, têmo nesmisla, têmo greha in ki je zmagal nad têmo smrti. Nekoč je ta maša trajala vso noč do vstajenjskega jutra, ko so verniki bdeli in čuli v molitvi in slavljenju in od tod tudi izvira ime vigilija, ki pomeni bedenje ali nočno stražo. Sveti Janez je na začetku svojega evangelija zapisal, da je Jezus »luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Da bi bili odprti in pripravljeni sprejeti to luč, ki razsvetljuje naše temine. Da bi skupaj s Prešernom, ne od zagledanosti v Julijo ali kogar koli drugega, ampak ob radostnem veselju o siju velikonočne sveče lahko rekli: »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, / v srcé mi padla iskra je ognjena, / ki ugásnit' se ne da z močjo nobeno.«


29.03.2024

Leon Novak: Veliki petek 2024

Zgodba o dobrem pastirju je zagotovo ena najbolj znanih v Novi zavezi. Ko je Jezus povedal: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce (Jan 10,10), je vsakdo takoj vedel, o čem govori. V tistih časih so ovce držali v obzidanih ali ograjenih prostorih; čredo so običajno sestavljale živali, ki so pripadale različnim lastnikom. V ta zaščiteni notranji prostor so ovce vstopale skozi vrata, ki jih je varoval "vratar oziroma čuvaj". Čez dan je najeti pastir živali vodil na dobre pašnike in jih oskrboval z vodo. To ni bilo brez nevarnosti. V gorah so čredo lahko napadli gorski levi, medvedi ali volkovi, zato je pastir pogosto tvegal svoje življenje, da bi jo zaščitil. Pastir je bil edini odgovoren za blagor črede. Jezusova pastirska služba je aktualna še danes. Tudi zdaj je v celoti in popolnoma s tabo in mano. To je dokazal, ko je "položil svojo dušo (za tebe in mene ) na križu". Od takrat naprej Nova zaveza govori o tem, da nas zastopa pred našim nebeškim Očetom. On je pastir, ki skrbi za svoje ljudstvo. Prišel je, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju". (Jan 10,10) Zato lahko mirno izpovemo: Kristus je prišel osvobodit ljudi strahu pred smrtjo, saj smo v Kristusu tudi mi premagali smrt in bili tako spravljeni z Bogom. Apostol Pavel je zato lahko hladnokrvno zapisal: »Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.« (Tim 2,11). To je torej poslanstvo Dobrega pastirja. Da skrbi za nas ovce in da za našo varnost in odrešitev daruje svoje življenje. To je Kristus storil na veliki petek za vsakega izmed nas. Tudi jaz in ti lahko rečeva: »Vzljubil naju je, in daroval sam sebe za naju.« Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom (8,35) zapisal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? In potem nadaljuje: »Nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni.« Izhajajoč iz tega, želim vsem trpečim, bolnim, žalostnim in umirajočim telesno in duhovno ozdravitev, tolažbo in prenovljeno skupnosti z Vstalim Kristusom. Velika noč je premagala veliki petek, zato bodimo neomajni in vztrajni v deljenju Božje ljubezni, usmiljenja in molitvi za trpeče.


28.03.2024

Milan Knep: Ljubite se med seboj

Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki. Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.


27.03.2024

Alenka Veber: Pajkova mreža

En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati dosti bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni moč posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so izoblikovane stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi take mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.


26.03.2024

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmislek o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.


25.03.2024

Ignacija Fridl Jarc: O liku matere v slovenski književnosti

Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?


24.03.2024

Andrej Šegula: Jezusova pot ponižnosti

Postni čas se počasi izteka. Obhajamo cvetno nedeljo, ko pri mašah prebiramo pasijon, tisti del evangelija, ki govori o Jezusovem trpljenju in smrti. Papež Frančišek je ob neki cvetni nedelji poudaril, da je v središču tega tako slovesnega praznovanja beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: Ponižal se je (2,8). Gre za Jezusovo ponižanje. Te besede nam razodevajo slog Boga, s tem pa tudi slog kristjana – torej ponižnost. In zopet smo v evangeljskem paradoksu. Svet, v katerem živimo, nas sili k dokazovanju, k vzpenjanju po družbeni lestvici navzgor, k zmagam, k nadvladi. Potem pa se srečamo z besedo o »ponižnosti«, »majhnosti«. Če vzamemo v roke Sveto pismo, ga beremo in smo pozorni na Božje delovanje, vidimo, da je to slog Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom. Ljudstvo pa je svojeglavo, trmasto. Išče svoje rešitve. Toda Bog jih kljub temu, da vidi njihove zablode, zgrešenosti, prenaša in spremlja. Spomnimo se samo na tiste strani Svetega pisma, kjer Bog spremlja izvoljeno ljudstvo na poti iz Egipta. S kakšno ponižnostjo je moral prenašati njihovo godrnjanje in pritoževanje! Ljudstvo je godrnjalo in se pritoževalo Mojzesu, v resnici pa je bila njihova nejevolja naslovljena proti Bogu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti in jih vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode. V tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Preprosto – z Jezusom bomo na križevem potu. Na poti, na kateri je Jezus tako človeški: obsojen je, trpi, boli ga, krvavi, pade pod križem … Vse te občutke bolj ali manj poznamo, ker so to velikokrat tudi naši občutki in doživetja. To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja. Ko razmišljamo o ponižnosti, ne moremo mimo zgleda številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu ... Če si danes ponižen, te bodo imeli hitro za slabiča, za revo, za nesposobnega. Nič za to. Iz perspektive ponižnosti je svet drugačen. V ponižnosti lahko delamo velike stvari, veliko dobrega. V ponižnosti lažje stopimo do sočloveka in mu pomagamo. Vsak dan nam ponuja veliko priložnosti. Morda lahko prav danes storimo kaj dobrega tudi v smislu ponižnega služenja.


Stran 1 od 175
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov