Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ignacija Fridl Jarc: O listih in plodovih

11.04.2024

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.


Duhovna misel

3542 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Ignacija Fridl Jarc: O listih in plodovih

11.04.2024

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.


27.05.2024

Alenka Veber: Božji prst

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.


26.05.2024

Jakob Piletič: Blaženost

»O, brezno, o, večno božanstvo, o, brezdanje morje! Ali si mi mogel dati kaj več kot samega sebe? Ti si ogenj, ki vedno govori in ne uničuje. Ogenj, ki v svojem žaru požiga v duši vsako samoljublje. Ogenj, ki odjemlje vsako mrzloto; razsvetljuje ... V tvoji luči spoznavam in si predstavljam tebe, ki si najvišja in neskončna dobrina, dobrina nad vsako dobrino ... Lepota nad vsako lepoto ... V tebi je sama sladkost brez vsake grenkobe« so besede, ki jih je v mističnem zamaknjenju nerekovala sveta Katarina Sienska, morda ena najodločnejših, najpogumnejših in tudi najjasnejših in v Boga zamaknjenih žena 14. stoletja. Presveta Trojica ostaja skrivnost, četudi je razvoj teologije skozi stoletja prinesel kar nekaj spoznanj. Občestvo treh oseb, Boga Očeta, Boga Sina, Boga Duha, troedinost, prešinjajoča ljubezen je tista blaženost, so tista nebesa, po katerih hrepeni sleherna človeška duša, zavedno ali nezavedno. Po krstu smo poklicani, da bi v to občestvo vstopili, da bi v njem večno živeli, vendar pa nas konkretnost zemeljskega življenja in greha začasno še ločujejo od tega neskočno blaženega utrpevanja Boga. In vendar nam Bog, ko se nam sam daje v jed pri svetem obhajilu, daje okušati predokus tega, kar upamo, da bomo nekoč dosegli – zedinjenosti z njim. Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Kristusu, verujmo, upajmo in ljubimo tako, da tudi mi nekoč vstopimo v to blaženost nebes, v notranje življenje Presvete Trojice, h kateri smo povabljeni. Prijetno nedeljo želim. Caterina da Siena: Il Dialogo, a cura di G. Cavallini. Rim: Ed. Cateriniane, Roma, 1968, pg. 500−501.


25.05.2024

Raid Al Daghistani: Nočno potovanje

V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«


24.05.2024

Janez Vodičar: Iskanje gotovosti

Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.


23.05.2024

Lama Karma Wangmo: Zgodba o dveh duhovih

V tibetanskem budizmu poznamo veliko duhov. Obstaja osem glavnih razredov duhov, ki jih lahko razdelimo še na stotine podrazredov. Toliko jih je, da jih lahko preučujete vse življenje. Ne vem, ali jih lahko vidite, vendar obstajajo njihovi opisi. V tej zgodbi nastopata dva duhova: prvi je gjalpo in drugi tsen. Tsen je običajno rdeče barve in včasih jezdi rdečega konja. Je zelo uren in hitro napade. Gjalpo je precej bolj pretanjen. Morda tega ne bi smeli reči, vendar so gjalpoji običajno duhovni mojstri, ki se izpridijo! Nekega dne sta se gjalpo in tsen srečala na cesti. Pozdravila sta se, nato pa je tsen vprašal: »Koliko hudega lahko storiš drugim bitjem?« Gjalpo mu je odgovoril: »Ah, veliko več kot ti.« Tsen se ni strinjal: »Ne! Več gorja lahko povzročim kot ti!« Ker se nista mogla strinjati, sta se odločila za tekmovanje, kjer se bo pokazalo, kdo lahko stori več hudega. Ozirala sta se naokrog, vendar je bila okolica zapuščena. Nazadnje sta v daljavi le opazila lami, ki sta sedela v bližnjih jamah, in prvi duh je dejal drugemu: »Znesiva se nad tistima lamama, ki prakticirata dharmo v jamah. Izberiva si vsak svojega in videla bova, kdo lahko stori več gorja.« Tako sta si izbrala vsak svojega meniha in tsen se je nemudoma odpravil do njega in ga porinil čez prepad. Zgrmel je v globino in umrl. Tsen se je vrnil k svojemu pajdašu in mu rekel: »Glej, kaj sem storil! Kaj boš pa ti naredil? Saj samo sediš tu!« Gjalpo se je zarežal in mu zabrusil: »Misliš, da si mu škodoval? Bedak! Poglej ga.« Ozrla sta se v prepad in videla lamovo zavest, ki je odšla naravnost v nebesa. »Pravkar si ga osvobodil,« je pripomnil gjalpo. »Temu ti praviš škodovanje? Za nobeno rabo nisi! Poglej zdaj mene. Boš videl, kako bom opravil z drugim lamo.« Sprva je drugemu lami vse šlo gladko od rok. Kadarkoli je koga blagoslovil, je ta oseba ozdravela. Celo riž, ki ga je vrgel zunaj svoje jame, je vzklil, rasel in uspeval. Vsi so bili malce presenečeni, saj so bila njegova dejanja tako osupljiva. Vse, kar je storil, je bilo izjemno uspešno in je prineslo veliko koristi. Celo čudeže je lahko delal. Lama je postajal vse slavnejši in vse bogatejši. Čez nekaj časa se je iz svoje jame preselil v mesto, kjer je spoznal najlepše dekle in se z njo poročil. Zdaj so njegove dejavnosti segale že na vsa področja. Postal je tako uspešen, bogat in vpliven, da je bil v družbi mnogih ljudi. Pridobil si je preveč sovražnikov in preveč prijateljev. Vse to je vodilo do sporov, ti pa do spopadov, polemik, pravd in prepirov, vse dokler se neke noči k njemu niso prikradli sovražniki, ga napadli in ubili. V času do svoje smrti je lama popolnoma izgubil vse rezultate prakse dharme. Popolnoma se je zapletel v samsarično življenje, zato je njegova zavest postala gjalpova sužnja. Gjalpo se je nato obrnil k tsenu in mu rekel: »Tako to naredim jaz!« * * * * Ovire v naši duhovni praksi se včasih pojavijo v obliki uspeha, v obliki na videz dobrih stvari. Celo ko imate videnje Bude, včasih ni nujno, da je to resnično videnje Bude. Lahko gre za maro, ali demona, ki vpliva na vas, da si mislite: »O, imel sem videnje Bude. Res sem zelo posebna oseba.« Tako razvijete ponos in vse stvari, ki mu sledijo, zato tako videnje ni bilo koristno. Vse, kar vas naredi arogantne, egocentrične in samovšečne ter povzroči, da izgubite bodhičito oziroma sočutje, je ovira.


22.05.2024

Zmago Godina: Več kot "fair play"

Kaj je treba storiti, da bi uničili kateri koli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka izmed teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili kateri koli odnos v svojem življenju, je dovolj, da ne igrate pošteno. Verjetno takega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti "fair" pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa takrat, ko se nam to zgodi v poslu ali življenju na splošno? Takrat vrnemo z enakim. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa dejanja govorijo: “Kar si storil, ni prav. Zato tudi jaz več ne bom dober. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. Potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu poštene igre v katerem koli odnosu je, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. Potem se druga oseba odzove enako. Ena oseba se zapre vase, druga se zato počuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove enako. Eden se razjezi, drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem izmed teh scenarijev? Po navaditak, da “žogico vrnemo čez mrežo”. Svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda tako ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko storimo? Ko nas kdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj vse molče sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu tovarišu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite bolje, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)


21.05.2024

Daniel Brkič: Bog in dežela Eldorado

Spoštovani, vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje. Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta. Rdeča, s črnim kljukastim križem, ali rdeča, z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem mogočem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebno zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljanji o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika? Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.


20.05.2024

Berta Golob: Opazujoč

Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.


19.05.2024

Božo Rustja: Neizmerna moč Duha

Edina vredna stvar, ki jo je imel indijski berač je bila stara, umazana posoda. Z njo je prosil vbogaime. Zaradi svoje revščine je menil, da ni nič vreden in ničesar sposoben ter je zato najbolj ubog človek na svetu. Nekoč je stopil v starinarnico, da bi prosil miloščine. Pred starinarja je pomolil svojo umazano posodo. Trgovec pa je prosil berača, če sme samo za trenutek pogledati umazano posodo. Berač ga je rotil, naj se ga usmili in mu da samo toliko denarja, da si bo lahko kupil nekaj hrane, posodo pa naj mu pusti, saj je to edina stvar, ki jo ima. Toda starinar mu je, potem ko je dobro pogledal posodo, dejal: »Kakšen berač ste. Imate zlato posodo, ki je veliko vredna. Prodajte jo in bogati boste. Zlata je!« (Zgodbe in prilike, 79.). Kristjani smo prepogosto podobni temu prosjaku, ki se ni zavedal in ni znal ceniti vrednosti beraške posode. Ne zavedamo se in ne cenimo neizmerne vrednosti Svetega Duha, ki prebiva v vsakem izmed nas in nam naklanja svoje darove in karizme. Na binkoštni praznik smo povabljeni, da okusimo in cenimo preoblikovalno in posvečevalno navzočnost Svetega Duha, ki prebiva v nas. To je priložnost, da obnovimo obljube, ki smo jih izrekli pri krstu in birmi. Neki duhovnik je v študentskem domu srečal mladeniča, za katerega je dejal, da je najbolj žalosten človek, kar jih srečal v življenju. Sostanovalec, tudi katoličan, ga je vprašal: »Zakaj te ne srečam ob nedeljah pri maši?« Fant mu je odgovoril: »Ali bom šel sam iz celega nadstropja?« Študent je prejel dar moči Svetega Duha, a se ga je bal uporabljati. Pa ne samo študent, mi vsi smo pri krstu in pri birmi prejeli sedmero darov Svetega Duha: duha modrosti, razumnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu Božjega. S pomočjo teh darov lahko dosežemo velike stvari. Naučiti se jih moramo uporabljati. Lahko se vprašamo, kako to, da je dvanajst apostolov zmoglo oznaniti celemu svetu Jezusov evangelij in osvojiti cel svet za Kristusa, več kot milijarda današnjih kristjanov pa tega ni sposobna? Odgovor je preprost. Apostoli so popolnoma uporabljali darove Svetega Duha, mi pa ne. S pomočjo Svetega Duha ljudje dosežejo tako velike stvari, ki si jih niti ne predstavljamo. Napoleon Bonaparte je dejal: »Na svetu sta dve moči. Moč orožja in moč Duha. Moč duha je močnejša!« Če je ta vojskovodja, zavezan orožju, menil tako, lahko mi na današnji binkoštni praznik prosimo, da da bi pokazali s svojim življenjem, da je moč sv. Duha močnejša kot moč orožja.


18.05.2024

Emanuela Žerden: Pravo vprašanje

Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, posebej, če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo na njih. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj neumna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so potem sami prišli do odgovora. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vsa vremena, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so eden drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca… Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina… Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?


17.05.2024

Polonca Zupančič: Aristotel o krepostih

Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprestano ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tisti, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.


16.05.2024

Metka Klevišar: Živeti z napakami

Za vse nas pomeni napaka nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z napakami. Ob vsaki napaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere tekst in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res, da je pisal v knjigi o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal nekaj ostrih protestov založbi. Knjiga pa je bila že natisnjena in pomagati se ni dalo več. Napaki sta bili tu in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev tega najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak kraval zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni. Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da je moral tako burno odreagirati pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.


15.05.2024

Robert Friškovec: Nasrudin in njegov osel

Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«


14.05.2024

Marko Rijavec: Koliko stane človek?

Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.


13.05.2024

Ignacija Fridl Jarc: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«, so besede iz znamenite knjige Mali princ. Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno opominja na moč čustev pri oblikovanju empatije.


12.05.2024

Božo Rustja: Varuj jih

Zadnje besede umirajočega človeka so izredno pomembne. Za številne ljudi, zlasti za najbližje, so naravnost svete. V današnjem evangeliju beremo Jezusove zadnje besede, ki jih je namenil učencem malo pred svojo smrtjo. Učenci so se, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo, zbrali okoli učitelja in poslušali njegove zadnje besede, ki so pravzaprav molitev. Za kaj je Jezus prosil Očeta? Najprej zato, da jih Oče varuje: »Prosim, …. da jih obvaruješ hudega« (Jn 17,15). In vendar so učenci prebili veliko hudega. Že Apostolska dela, ki opisujejo življenje prve Cerkve, pripovedujejo o tem. Vsi apostoli, razen Janeza, so umrli kot mučenci. Zgodovina Cerkve je zgodovina preganjanja njenih članov. V vseh dobah imamo mučence. V 20. stoletju več kot v vseh treh prvih stoletjih, je poudarjal sv. Janez Pavel II. Najbrž tudi mi doživljamo težave kot kristjani v družini, službi in v družbi. Nismo prvi, ki jih doživljamo, zato nas ne smejo zmesti in prestrašiti. Če gledamo zgodovino Cerkve, vidimo, da naše težave niso najhujše! Kaj vse so pretrpeli kristjani v zgodovini! A v težavah nismo sami. Sam Jezus je v svetem trenutku pred smrtjo prosil za nas, za varstvo sredi težav na tem svetu. V težavah se moramo zavedati Božjega varstva. Današnji evangeljski odlomek je nekaj posebnega, saj je evangelist Janez samo v njem uporabil besedi »sveti oče« (Jn 17,11). Kakor da bi hotel poudariti, da nas Bog varuje kot oče svoje otroke. Poglejmo na to Jezusovo prošnjo s starševskega vidika. Starši so vzgojili otroke. Ti so zdaj odrasli in odhajajo od doma, na primer na študij. Zapustili bodo svoj varni, topli dom. In starši zdaj preprosto prosijo Boga, naj jih odslej On varuje, ker sami tega ne morejo več. Podobno Jezus v molitvi v evangeliju prosi, naj Oče varuje tiste, ki mu jih je dal, kajti sam jih ne more več varovati. Kako ljubeče in skrbno se nam kaže Jezusovo srce iz teh besed! Drugič Jezus Očetu izroča v varstvo svoje učence, ko ga prosi, naj jih obvaruje hudega. Spet poglejmo to s starševskega vidika. Starši se bojijo za svoje otroke. V negotovosti se sprašujejo, ali se bodo zdaj izgubili, potem ko so jih toliko let varovali. Ne želijo, da bi bili izpostavljeni nevarnostim, ki jim grozijo »v svetu«. Hkrati pa se zavedajo, da bodo izpostavljeni vsem nevarnostim in pastem »tega sveta« (Jn18,14), ko bodo zapustili dom. Zato Jezus preprosto prosi Očeta, naj jih obvaruje hudega. Tako prosijo tudi številni današnji starši in tako prosimo tudi mi.


11.05.2024

Alenka Veber: Življenjska zgodba

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da spet sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sedela v isti klopi kot prijateljica, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo laže pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pa pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: napisati uvod, jedro in sklep. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa sta nekaj pripomogla tudi naše poznavanje pravopisa in vsebina. Seveda je bila ta, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred razredom. Dragi poslušalci, drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da ju kdo prebere na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. Toda z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega izmed treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali sklep? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, si naši poslušalci, četudi ta že ima konec, najraje sami izmislijo, kako se je končala. Vsakdo, ki bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno. Nekaterim bo pritegnila pozornost, drugim vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni treba, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za večji krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napiše vašo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in sklepom. Včasih bodo prišli nenadni zapleti, a tudi razpleti, žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.


10.05.2024

Gregor Čušin: Zaljubljenost

Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti… In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen… Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim… O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.


09.05.2024

Stanislav Kerin: Ostati miren v nemirnih časih

Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?


08.05.2024

Janez Vodičar: Druge spreminjati

Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.


Stran 1 od 178
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov