Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Edvard Kovač: Luč z vzhoda

02.05.2024

Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.


Duhovna misel

3569 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Edvard Kovač: Luč z vzhoda

02.05.2024

Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.


23.06.2024

Jakob Piletič: Po viharju in nevihti prijazni mir

»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40) morda malček očitajoče, sicer pa začudeno sprašuje Gospod prestrašene učence, potem ko je pomiril vihar in so se domala utopili. Vsaj tako so mislili, da se bodo potopili. Vihrava preplašenost je tako zagospodovala v srcih učencev, nagon po telesnem preživetju je tako rekoč v prah poteptal njihovo slabotno vero in iz njihovega spomina izbrisal čudeže ter velika Božja dela, ki jih je Jezus že storil pred njihovimi očmi. Čeprav se človeku sredi težav in nadlog velikokrat zdi, da Boga ni ali da ga je Bog zapustil, pa nam vendar naša vera daje to gotovost, da Gospod ostaja z nami v vseh trenutkih, čeprav morda - v prispodobi rečeno - zadremlje sredi naših življenjskih viharčkov. Gospod je vladar tudi naših viharjev in naših preizkušenj, vprašanje je, ali se bomo zoper valove, ki se zaganjajo v naše življenje, borili sami in bomo brezglavo popuščali kaosu ali pa zaupali, verovali, če hočete, v Božjo pomoč in Božje varstvo, v Gospodovo brezpogojno navzočnost. Skrivnost notranjega duhovnega življenja je torej v vsakodnevnem izgubljanju, krčevitem oklepanju in reševanju samega sebe ter na drugi strani v vedno trdnejšem oklepanju Gospoda, da bi končno sami sebi dobesedno izgubili v Kristusu in s tem vse pridobili. Končajmo z besedami svetega Ciprijana iz prve polovice 3. stoletja, ki je v svojih Pismih takole zapisal: »Prosimo, Gospod, naj nam bo kmalu povrnjen mir in hitro naj nam bo dana pomoč v teh teminah in nevarnosti, naj se dopolnijo obljube, ki si jih oznanil svojim služabnikom: obnovitev Cerkve, zagotovitev večnega življenja, po dežju naj se razjasni, po temi naj zasveti luč, po viharju in nevihti naj nastopi prijazni mir.« Tega »prijaznega miru«, ki prihaja po veri v Kristusa, vam, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim tudi v današnji nedelji in v vaših življenjih. Cyprianus, Epistolae 7,8.


22.06.2024

Silva Matos: Darovati svoj čas za druge

Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na nek način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.


21.06.2024

Edvard Kovač: Mladeniški dar Sv. Alojzija Gonzage

V 16. stoletju je Evropa doživljala veliko duhovno in kulturno krizo, hkrati pa tudi očiščenje in duhovni razcvet. Po moralni prenovi, ki jo je v krščansko Cerkev prinesla reformacija, je nastopila še katoliška obnova, z njo pa nastanek novih redovnih skupnost. Na eni strani so to bili jezuitje sv. Ignacija Lojolskega in na drugi Frančiškovi bratje kapucini. Začeli so ustanavljati šole za mladino in pa knjižnice, ki so bile dobro založene in tudi obiskane z znanja željnimi obrazi. V ta duhovni in moralni preporod je v vstopil Alojzij Gonzaga, ki se je rodil l. 1568 stari plemiški družini v Mantovi v Severni Italiji. Oče je imel visok položaj nadvojvode in je želel, da bi njegov sin postal najprej vojščak, nato pa skrbel za veliko posest gradov,, ki jih je imela družina v lasti. Že zgodaj mu je pustil, da se je igral z orožjem. Deček je užival, ko je sprožil puško, enkrat si je celo dovolil prižgati z gorilno vrvico grmeči top. Vendar je kmalu začutil, da je v njegovem srcu gori nek drug ogenj, ki ga neti hrepenenje po večni ljubezni. Odkril je knjigo velikega teologa Petra Kanizija in začel se je poglabljati v molitev. Zato se ne čudimo, da je hotel vstopiti v »Družbo Jezusovo«, kot imenujemo jezuite. Spoznal je, da je pravo viteštvo nekje drugje kot na konju in na viteških dvorih. Prave bitke se odvijajo v nasprotovanju samoljubju in zaverovanosti vase. Ti boji pa se odvijajo v služenju drugim. V tem duhu je kot jezuitski gojenec radostno poprijel za vsako delo in se lotil vsakodnevnih opravil tem strežbe bolnikom, največje veselje pa mu je pomenilo, ko je lahko otroke učil verouk. Spoznal je, da je vsaka otroška duša daljna pokrajina, ki jo mora šele odkriti, tako kot oddaljene misijonske dežele, ki so ga prav tako mikale. Njegovi življenjepisci so radi poudarjali, da je bil odličen študent in kako si je nalagal spokorna opravila ter ohranjal čisto mladeniško dušo. Pisatelj Rebula, ki je nosil svetnikovo ime Alojz, je v teh hagiografskih zapisih videl pretiranost in poudarjal, da je bilo njegovo svetništvo predvsem v tem, »da je umrl od kuge, ki se jo je nalezel v junaški strežbi bližnjemu.« To se je zgodilo 21. junija 1591. Papež ga je po stoletju in pol skupaj s Stanislavom razglasil za svetnika in tri leta kasneje za zavetnika mladine. V našem času pa je sv. oče Pavel VI. dejal: »Še po štiristo letih je živ čar, ki ga odseva podoba tega sina sv. Ignacija, mojstrovina kulture in milosti… Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu.«


20.06.2024

Marko Rijavec: Predsednik za en dan

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj naprej sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.


19.06.2024

Stanislav Kerin: Iskanje resnice

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?


18.06.2024

Metka Klevišar: Prenašati vodo v situ

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega … ne vidimo.


17.06.2024

Gregor Čušin: Hvaležnost

Sem hvaležen? O, seveda sem… Za mnogo reči. Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo! Ko bi moj oče ne srečal moje mame… Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad… Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni važno. Ne vem koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo zaživela… In živela… Ter sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok! Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo! Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje - ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil - je Bog odvezal žakelj in »kdor rad da nič ne vpraša« nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (Lk 6,38). In sva mu zato hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega, tega nisva upala na glas povedati. In sem Bogu hvaležen tudi zato, ker sem videl, da sva z možinjo tudi potihem istih misli. Vsi naši porodi so bili prešerni, lahki in hitri… Otrokom se je tako mudilo na svet, da sem Bogu zelo hvaležen, da sta mati in otrok povezana s popkovino, sicer bi jaz svoje že prvi dan pobiral po tleh. In vsakič, ko sem novorojeno dete prvič držal v naročju, sem bil Bogu neizmerno hvaležen, da si ni izmislil kakega pravila, da otrok mora biti podoben očetu. In imam tako lepe otroke. Zelo lepe. Luštkane, celo. In tako nas je osem: midva z možinjo in šest otrok. In čeprav ni nevarnosti, da bi kateri od otrok poslušal tole misel in bi jih lahko hvalil brez nevarnosti, da bi se prevzeli, jih ne bom, ker jih ne poznate in ker vem, da je vsak oče, ki ima srce in glavo tam kjer morata biti in ne obratno, nor na svoje otroke. Vem, da si me niso izbrali, a sem jim zelo hvaležen, da sem lahko njihov oče, čeprav tega včasih ne znam, in ne zmorem. A za to je tu možinja. Ki me, včasih bolj, včasih manj, kot si pač zaslužim, prenaša, sprejema, razume, posluša, predvsem pa ljubi, kar mi ne bo nikoli jasno, a sem ji zato kljub vsemu zelo hvaležen. In če pravijo, da je vsako sedmo leto v zakonu krizno, prihajava počasi v četrto, pa hvalabogu in predvsem hvala Bogu, še prvih dveh nisem čutil, saj če imaš otroke nimaš časa za recesijo. In tako preštevam blagoslove. In sem hvaležen: da sem živ. In zdrav. Da ljubim in sem ljubljen. Hvaležen za starše in otroke… In sploh – da sem!


16.06.2024

Andrej Šegula: Včasih je treba počakati

Živimo v času, ko se nam vsem mudi, ko nimamo časa, ko lovimo svojo senco, ko imamo občutek, da zamujamo roke in termine. Vse to nas pripelje do velikih obratov in delujemo samo še na instantnih principih. Instantna kava, instantna juha, instantna zabava, pa instanten ... Naš svet in družba delujeta po načelu: pritisnem na gumb in se zgodi. Google vse ve, zdaj in takoj. Pritisnem na gumb in dobim odgovor o temperaturi snega na Aljaski, o korupciji v Argentini, o potresih. Vse to po najkrajši poti in zdaj. Po drugi strani ugotavljamo, da stvari niso vedno tako preproste in jih ne moremo doseči s pritiskom na gumb: starši ne morejo vzgajati otrok s pritiskom na gumb, na dopust tudi ne moremo iti, kadar bi si zaželeli ... Današnji evangelij pa nam ponudi v razmislek človeka, ki "vrže seme v zemljo" (Mr 4,26). Sejalec opravi svojo dolžnost in vrže seme, rast pa prepusti Bogu. Ko poseje seme, si želi, da bi zraslo in obrodilo sad, a za to ne more ničesar storiti, upajoč, potrpežljivo in ponižno čaka. Gre za krepost, ki je danes težko razumljiva in še težje sprejeta. Za papeža Janeza XXIII. govorijo, da prve dni po izvolitvi ni mogel spati. Skrb, ali bo dovolj dobro vodil Cerkev, mu ni dala spanca. Neke noči je le malo zadremal. Sanjalo se mu je, da je prišel k njemu Kristus in mu dejal: "Janez, Cerkve ne vodiš ti, ampak jaz! Kar mirno spi, ko boš opravil svoje delo!" Od takrat je bil papež, ki se je s pogumnimi dejanji zapisal v zgodovino Cerkve, miren. Zaupanje v Boga ne pomeni nedelavnosti. Pomeni, da bomo storili, kar moramo storiti. A takoj zatem moramo priznati, da ni vse v naših močeh. Sporočilo današnjega evangelija je pomenljivo tudi za današnji čas. Podoba o gorčičnem zrnu, "ki je manjše od vseh semen na zemlji", nam sporoča, da more Bog iz majhne stvari, ki jo imamo ljudje, narediti veliko stvar. Dobra beseda, ki jo izrečemo o drugem človeku, je lahko za nekoga začetek nove poti. Brez prvega koraka ni drugega, brez prvega koraka človek nikoli ne pride do cilja. Bodimo sejalci dobrote, optimizma in veselja tudi danes.


15.06.2024

Robert Friškovec: Orlov preporod

Verjetno se vsi odrasli kdaj znajdemo v življenjskih obdobjih, ko zapademo v določeno rutino, ko nam je lahko prijetno in poznano, da iz dneva v dan ponavljamo podobna opravila. Tedaj rečemo, da smo se nekako potopili v cono udobja, ko se nam zdijo spremembe nepotrebne oziroma imamo celo občutek, da nas ogrožajo. Kar nekako 'fajn' nam je, tako kot je. Saj veste, kako znamo reči: »Takšen pač sem.« Ob tem se spomnim na zgodbo o orlu in njegovih življenjskih odločitvah. Orel doživi eno najvišjih starosti med vsemi pticami. Lahko živi tudi sedemdeset let, vendar le če vmes preživi zelo stresno obdobje. Da bi namreč doživel tako častitljivo starost, mora orel nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo več loviti oz. prijeti plena, ki mu predstavlja vso njegovo hrano. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane še uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj polovico leta. Večina orlov okrog štiridesetega leta dejansko umre, preživeli pa se odločijo za največje muke v svojem življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v svoje gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ta ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. In potem spet čaka, da mu zrastejo novi kremplji, s katerimi lahko dobro prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti tako rekoč v novo rojstvo. V našem življenju gre redko za tako drastične spremembe, vendar se lahko v določenih življenjskih obdobjih srečamo s podobnimi odločitvami, kot jih je moral sprejeti orel v zgodbi. Ko se odločamo za več življenja, za bolj polno življenje, za spremembe, ki si jih hkrati želimo in se jih bojimo, je zelo pomembnega pomena motivacija. Da naredimo nekaj več, kar je morda nujno, običajno, vsakdanje. Že danes lahko nekaj malega naredimo za spremembe, čeprav nas bo tako kot orla to bolelo. A prav to bo znamenje, da se nekaj okostenelega premika, da se obnavljajo zakrnele mišice in se prebuja novo življenje.


14.06.2024

Zmago Godina: Zlato pravilo družinskega življenja

Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.


13.06.2024

Polonca Zupančič: Mark Avrelij o blagohotnosti

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan v svoj prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in obratno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakorkoli izboljšali, pač pa priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.


12.06.2024

Daniel Brkič: Božja matematika

Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.


11.06.2024

Alenka Veber: Drevo spoznanja

Dobro jutro, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.


10.06.2024

Berta Golob: Pravočasno

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?


09.06.2024

Andraž Arko: Brez politične korektnosti

Če si človek prizadeva, da živi v iskrenih in pristnih odnosih, ga lahko nekakšna navidezna pošitrkanost ali politična korektnost spravlja samo v slabo voljo. Preprosto zato, ker je nepristna. Nekaj, kar mora biti, kar vsi pričakujejo, čeprav se morda s tem sploh ne strinjajo. Večkrat v slogu Andresenovih Cesarjevih novih oblačil. Vsi vedo, da se nekaj ne ujema, a je pač vsak tiho zato, ker se boji zase, za svoj ugled, za svoj status. Preprosto ploskaš zato, ker vsi tako delajo, in zato, da ne bi štrlel iz množice; da ne bi izpadel kot bedak, nevednež ali nestrpnež. Ko beremo evangelije, pri Jezusu nikoli ne srečamo politične korektnosti. Lahko je vljuden, olikan, predvsem pa spoštljiv. Politično korekten pa nikoli. Določene stvari lahko pove malo bolj v rokavicah, da bi sporočilo lažje prišlo do poslušalca. Še raje uporablja zgodbe, prilike ali prispodobe zaradi njihove univerzalne in nadčasovne razsežnosti. Da je lahko sporočilo razumljivo v Jezusovem in v današnjem času. Evangeljski odlomek današnje nedelje pa je eden tistih, v katerih je Jezus zelo neposreden, brez vsakega olepševanja. Tako pač je. Naj si to želimo slišati ali ne. V evangelijih lahko na mnogih mestih beremo o Božjem usmiljenju in odpuščanju, še posebej v prispodobah o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in predvsem o izgubljenem sinu. Toda ob vsem usmiljenju in odpuščanju v enem primeru ni pardona – in to je v današnjem evangeljskem odlomku, ko Jezus jasno pravi, da bo človeškim sinovom »vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« V tem primeru ni usmiljenja, ni odpuščanja. Seveda moramo to razumeti v celotnem kontekstu sobesedila. Ko na začetku javnega delovanja po prvih čudežih in pridigah Jezus postane slaven, njegovi sorodniki nasedejo govoricam, da Jezus ni priseben, da se mu je odpeljalo. Še več: jeruzalemski pismouki ga začnejo obtoževati, da s hudičevo močjo dela čudeže. In prav s tem izbijejo sodu dno. Ko neki strokovnjaki za Sveto pismo, ki se imajo za verne in celo pravoverne, ne vidijo in ne prepoznajo, da Jezus vse to dela z močjo Svetega Duha. V tem je glavna težava. Človekovo zakrknjeno srce, ko noče, ko ne želi videti Božjega, ampak ima svoj prav, trmasto prepričanje in se oklepa svojih fiksnih predstav. Prav zato pravi Jezus, da bodo ljudem odpuščeni vsi grehi in kletve, če jih bodo obžalovali, samo kletev zoper Svetega Duha ne bo. Človek z zakrknjenim srcem, ki se popolnoma zapre pred Božjim, ga noče videti in sprejeti, ampak ga absolutno zavrača, se s to držo sam izolira od Boga. To pa je največje prekletstvo, ki ga ne izreče Bog, ampak si ga človek nakoplje kar sam.


08.06.2024

Silva Matos: Prijateljsko praznovanje

Človek se po navadi razveseli, da bo praznoval. Taka je vsaj njegova prva misel. V njem se vzbudi pričakovanje, ki se opira na izkušnje s prejšnjih praznovanj, dogodkov, ki so se mu zapisali v srce. Tako je med nami, ki smo prijatelji. Imamo dragocene odnose in želimo doživljati stvari skupaj. Lahko bi se samo zahvalili za vse, kar nam je dano, za odnos, ki ga imamo. Vemo, da je nekaj prelepega, ko začutimo drug drugega, lahko se nasmejemo, iskrimo ob naših večnih primerjavah, se razumemo v težavah, se dobrohotno veselimo tudi majhnih uspehov vsakega izmed nas. Vsak praznik, ki živi v naših dušah kot del omike, sproži poseben občutek, zagon za to, da se premaknemo v neko smer, morda po utečeni navadi ali pa v kaj novega. Začnemo pripravo na dogodek. Vsak izmed nas na svoj način prispeva k temu, da je ozračje sproščeno, toplo, igrivo, a hkrati poskrbi za vse, kar nam lahko polepša praznovanje. Z leti je priprav vedno manj. Nihče ne pozabi poskrbeti tudi zase, za to, da se praznovanje ne bo po nepotrebnem spremenilo v problem. Pa vendar, tudi problem, ki ga nismo predvideli, lahko okrepi prijateljstvo. Kot tisto noč. Bila je ledeno mrzla noč s kristalno čistim snegom. Pešačili smo čez polja in gozdove po škripajočem snegu. Zvezdnato nebo. Svetilo nam je na milijone zvezd. Samota. Imeli pa smo tudi svoje svetilke. Sprva smo živahno klepetali med seboj, potem pa smo utihnili in začutili globino tišine. Nikjer nobenega prometa. Tišina je bila tako močna, da je delovala kot en sam velik, topel objem. Mraz se je zarezal v obraz, v pljuča. Zazdelo se mi je, da bom kmalu potrebovala zdravilo za lažje dihanje. Bolje, da to takoj storim, sem se odločila. Pobrskala sem po nahrbtniku, a zdravila ni bilo. Nedaleč stran se je iz nekega naselja v nebo pognala raketa. Odločila sem se, da prijateljem povem, kaj se mi dogaja. Pozabila sem nujni pripomoček za pohod. Neprijetno sem se počutila. Potem sem začutila roko. Skrb in razumevanje. Vsi so bili eno z menoj. Nič mi niso očitali. Vodja je povedal, da je v resnici naš cilj tisto naselje. Raketa. To je bilo znamenje zame, da je tam zatočišče, da je rešitev blizu. Hvala za vse, mi je pelo srce, ko smo na toplem, v prijaznem gostišču pili čaj. Hvala za prijatelje, za vse ljudi, za to, da lahko doživljam dobroto, prijazno pomoč. Topel napitek mi je pomagal, nekdo je prinesel še zdravilo, ki sem ga potrebovala. Kot majhen čudež. Ali pa velik. In igra luči, ki je sijala z neba, se je prepletala z našim praznovanjem, objela nas je Luč, ki je bila z nami in smo jo čutili skupaj, v dobrem in slabem povezani prijatelji.


07.06.2024

Metka Klevišar: Jaz tudi

Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, kjer smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni spregovoril o tem, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, kjer bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih mnogih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj dejansko pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, kako bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih problemih, o svojih težavah, pa še o marsičem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v to svoje novo stanje in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki takole reagirajo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, ker ji s tem preprečijo, da bi spregovorila do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo v njenem pripovedovanju vzeli resno. Ko bi vsaj nekdo rekel: »Res? Boli te? To je pa lahko neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsakdo izmed nas. Kolikokrat reagiramo s tem »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca spregovori o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da tako reagiramo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj narediti za boljši in lepši svet, moramo paziti na naše medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začenja s sposobnostjo našega poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.


06.06.2024

Ignacija Fridl Jarc: O Talesovi modrosti

Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na modrost starogrškega filozofa, matematika in astronoma Talesa. Radovednim someščanom je odgovarjal, kaj je najstarejše, najlepše, najhitrejše, najmodrejše na tem svetu.


05.06.2024

Janez Vodičar: Nahranimo človeštvo

Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veselim smo, da je našim prednikom uspelo verjeti, da je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kančka teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za velikansko množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.


04.06.2024

Zmago Godina: Zaskrbljenost

Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaš stalni spremljevalec, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite na enkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je kasneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.


Stran 1 od 179
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov