Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


Eppur si muove - In vendar se vrti

1136 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


07.01.2019

Romunija prvič prevzema predsedovanje Evropski uniji

V času, ko je Evropska unija pred velikimi izzivi – od brexita, pogajanj o novem proračunu do evropskih volitev – predsedovanje Svetu Evropske unije prvič prevzema Romunija. Zaradi poskusov vlade, da razrahlja boj proti korupciji, predvsem zato, ker so vanjo vpleteni tudi številni najvišji politični predstavniki, je Bukarešta že zdaj v sporu z Brusljem. Ta ji očita teptanje vladavine prava, doma pa se spopada s protesti. V Romuniji se krepi nacionalistična retorika, očitajo ji tudi, da je morda na predsedovanje pripravljena tehnično, da je država globoko razdeljena ter da ji grozita politična in gospodarska nestabilnost. Priložnost, ki jo ima kot predsedujoča, bi se tako lahko spremenila v razočaranje in obračunavanja znotraj države in z Brusljem. Prislunite oddaji Boštjana Anžina.


31.12.2018

Globalni dogovor o beguncih

Generalna skupščina Združenih narodov je ta mesec sprejela Globalni dogovor o beguncih. Dogovor, ki bo okrepil pomoč in zaščito 25 milijonov beguncev po svetu, je podprlo 181 držav, Združene države Amerike in Madžarska sta glasovali proti, tri države so se vzdržale. Medtem, ko je sprejemanje Globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah precej odmevalo v javnosti, je sprejetje dogovora o beguncih minilo skoraj neopaženo. Oddaja Rajke Pervanje.


24.12.2018

Slovenska pot za Katalonijo?

Od katalonskih regionalnih volitev, ki jih je razpisal Madrid, potem ko je suspendiral avtonomijo regije, je minilo eno leto. Katalonija je dobila novo vlado pod vodstvom Quima Torre, ki se je nedavno mudil na obisku v Ljubljani. Novo vlado pa je po izglasovani nezaupnici prejšnjemu premieru Marianu Rajoyu dobila tudi Španija. Socialistični premier Pedro Sanchez je napovedoval dialog s katalonskimi oblastmi, ki pa ne poteka najbolje. Madrid in Barcelona se zdaj vsaj pogovarjata, kar je določen napredek v primerjavi z obdobjem Rajoya, a Katalonci pričakujejo več, predvsem kar zadeva katalonske politične voditelje, ki so že leto dni zaporti zaradi organizacije referenduma in za katere špansko tožilstvo zahteva skupno več kot 200 let zapora. Oddaj je pripravila Špela Novak.


17.12.2018

Jemen – ena največjih humanitarnih kriz vseh časov

V Jemnu življenje že v mirnih časih ni bilo najlažje, saj je primanjkovalo pitne vode, krepil se je ekstremizem, država pa je veljala za eno izmed trdnjav Al Kaide, ki so jo ameriške sile obstreljevale z brezpilotnimi letali. Vendar je zdaj najhuje, saj se po petih letih državljanske vojne Jemen spopada z eno najhujših humanitarnih kriz. Več kot tri četrtine jemenskega prebivalstva strada, med njimi kar 11 milijonov otrok. Z vstopom Savdske Arabije in zaveznic v jemensko vojno in iransko podporo hutijskim upornikom je ta najrevnejša država na arabskem polotoku postala tudi poligon za merjenje mišic regijskih sil. Doslej za sklenitev miru posluha ni bilo, zdaj pa je morda nastopil pravi čas za pogajanja. Iran se je znašel pod pritiskom sankcij, Savdska Arabija pa pod ostrimi kritikami mednarodne skupnosti. Bosta oslabljeni regijski velesili vendarle pripravljeni na umik z jemenskega bojišča? Podrobneje pa s Karmen Švegl.


10.12.2018

Ob globalnem dogovoru o migracijah v Marakešu

Mednarodna skupnost skuša izzive, povezane z vse bolj globalnimi migracijami, reševati tudi z Marakeško deklaracijo. Po podatkih Organizacije Združenih narodov več kot polovica beguncev na svetu prihaja iz treh držav, iz Sirije kar 5,5 milijona, iz Afganistana 2 milijona in pol in iz Južnega Sudana 1,4 milijona. Bežijo predvsem zaradi oboroženih spopadov in zloma sistema. Evropska unija med drugim namenja iz skrbniškega sklada za Afriko več kot štiri milijarde evrov pomoči za upravljanje migracijskih tokov. Večina pomoči pa gre za zadrževanje migrantov in beguncev na afriških tleh in manj za razvojne projekte. Najgostoljubnejši model sprejemanja beguncev predstavlja Uganda, ena najmanj razvitih držav na svetu, ki ta hip gosti več kot 1,3 milijona beguncev. Avtorica oddaje je Sandra Brankovič.


03.12.2018

Konferenca OZN o podnebju in njeni cilji

V Katowicah se bo v nedeljo začela 24. redna letna konferenca Združenih narodov o podnebju. Na njenem začetku bodo državniki, potem pa strokovne delegacije in na koncu še ministri za okolje iz vseh članic OZN razpravljali o uresničevanju sklepov Pariškega sporazuma. Ta bo začel veljati že novembra leta 2020, države pa zelo zaostajajo z uresničevanjem svojih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in drugih ukrepih proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb. Tako bo zelo težko ohraniti zviševanje globalnih temperatur pod dvema stopinjama. Tudi v Sloveniji izpusti toplogrednih plinov naraščajo že tretje leto zapored. Zato so nujni bolj koreniti ukrepi na tem področju, tako pri nas kot tudi drugje po svetu.


03.12.2018

Konferenca OZN o podnebju in njeni cilji

V Katowicah se je v nedeljo začela 24. redna letna konferenca Združenih narodov o podnebju. Na njenem začetku bodo državniki, potem pa strokovne delegacije in na koncu še ministri za okolje iz vseh članic OZN razpravljali o uresničevanju sklepov Pariškega sporazuma. Ta bo začel veljati že novembra leta 2020, države pa zelo zaostajajo z uresničevanjem svojih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in drugih ukrepih proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb. Tako bo zelo težko ohraniti zviševanje globalnih temperatur pod dvema stopinjama. Tudi v Sloveniji izpusti toplogrednih plinov naraščajo že tretje leto zapored. Zato so nujni bolj koreniti ukrepi na tem področju, tako pri nas kot tudi drugje po svetu.


26.11.2018

Italija v bitko z Brusljem namesto s strukturnimi problemi

Italija ima drugi najvišji javni dolg v Evropski uniji in velike strukturne težave, ki so jih reševale, ne pa tudi rešile, že številne vlade. Rast gospodarstva je skoraj neopazna, njegov obseg pa še vedno pod ravnjo izpred desetih let. Občutek frustriranosti se je tako opazno razširil v vse plasti italijanske družbe. Politično prizorišče je zaznamovalo nenehno iskanje novih alternativ, ki je letos privedlo do oblikovanja protislovne desne populistične vlade Giuseppeja Conteja. A kako je mogoče, da sta stranki s skoraj nezdružljivima političnima programoma oblikovali vlado, ki uživa več kot 60-odstotno podporo? Je volilna podpora postala politični cilj in kaj imajo od tega državljani?


19.11.2018

Ukrajina v iskanju lastne identitete

Ukrajina se ob konfliktu na vzhodu države le počasi postavlja na lastne noge. Skuša se posodobiti in izviti iz dolgotrajne ruske sence ter zgraditi temelje lastne državnosti, pri čemer jo razjedajo notranja nasprotja ukrajinske družbe in razširjena korupcija.


12.11.2018

Dva obraza Poljske

Po več kot 123 letih delitev, tlačanstva, sovjetizacije in germanizacije so Poljaki leta 1918 znova dobili svojo državo. 100 let pozneje so razmere vsaj na papirju odlične, saj država napreduje, življenjski standard raste, brezposelnost je nizka. V državi živi 95 odstotkov katolikov, okoli milijon občasnih ukrajinskih priseljencev in peščica manjšin, kar je zelo homogena družba. Kljub temu so Poljaki razdeljeni kot še nikoli prej. Odkar je oblast z večino v parlamentu prevzela Stranka zakon in pravičnost v Bruslju na Poljsko zaradi reforme sodstva in medijske zakonodaje gledajo postrani. Poljska se znova spreminja, vendar ne v smeri združevanja in evropskosti, ampak s poudarkom na veliki državi in nacionalizmu. Oddajo je pripravila Polona Fijavž.


05.11.2018

Eksplozivno politično ozračje pred kongresnimi volitvami

V ZDA volijo vseh 435 članov predstavniškega doma in tretjino od 100 senatorjev kongresa. V primerjavi z minulimi volitvami je zanimanje Američanov tokrat izjemno veliko. Glavno prašanje je, ali bo Demokratom prvič po letu 2010 spet uspelo pridobiti večino v predstavniškem domu. Kot kažejo raziskave javnega mnenja naj bi Američane najbolj zanimale gospodarske razmere in zdravstvo. Ameriški predsednik Donald Trump pa skuša pritegniti volilce na volišča z grožnjami o invaziji migrantov iz Južne Amerike. Več pa s Sandro Brankovič.


29.10.2018

Nafta kot dovoljenje za ubijanje?

Savdska Arabija, naftno bogata kraljevina, za nekatere tudi kraljestvo zla, je v središču mednarodne javnosti zaradi brutalnega umora savdskega novinarja in kritika režima Džamala Kašogija. Ubili so ga savdski operativci, sodelavci prestolonaslednika Mohameda Bin Salmana na savdskem konzulatu v Carigradu. Njegov uboj je kraljevina dolgo prikrivala, na koncu pa priznala umor – celo to, da je bil ta načrtovan. Bo incident moči željnega prestolonaslednika oslabil in spremenil Savdsko Arabijo? Oddajo je pripravila Karmen Švegl.


22.10.2018

Čakakoč brexit

Velika večina besedila sporazuma med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo o brexitu je sicer dogovorjena, težave pa ostajajo pri ustvarjanju tako imenovane mehke meje na irskem otoku ter glede prihodnjih trgovinskih odnosov. Čeprav so za oktober poudarjali, da bo odločilen mesec v pogajanjih, pa bo to očitno lahko šele december ali celo januar. Na Otoku zdaj iščejo pravo formulo za brexit, v preostali Evropski uniji pa je čutiti vse večje olajšanje ob spoznanjih razprav o brexitu, ki nakazujejo, da je izstop iz Evropske unije skorajda nemogoč. Avtor oddaje: Matjaž Trošt.


15.10.2018

BiH v krempljih političnih sil

Za Bosno in Hercegovino so volitve, od katerih številni prebivalci niso pričakovali veliko. Politiki so v volilni kampanji stavili na nacionalizem, sovražni govor, manj pa na vprašanja, ki se dotikajo prebivalcev. Novoizvoljeno predsedstvo ne obeta hitrih sprememb, ampak nadaljevanje prepirov. Srbskega predstavnika Milorada Dodika bolj kot Bosna in Hercegovina zanima Republika Srbska, škodili mu niso niti množični protesti za pravno državo in proti skorumpiranim političnim elitam “Pravica za Davida”, ki jih sprožil še vedno nepojasnjeni umor 21-letnega Davida Dragičevića. Medtem komaj delujočo državo zapušča na 10 tisoče ljudi, ki v Bosni že dolgo ne vidijo perspektive. Avtor oddaje: Boštjan Anžin


08.10.2018

Bo katoliška cerkev (do)končno obračunala s pedofilijo v svojih vrstah?

Vatikan se je s spolnimi zlorabami mladoletnih začel ukvarjati pozno, v devetdesetih, predvsem zaradi strahu pred odškodninami in ne toliko zaradi skrbi za nedolžne otroke. Dolgo je veljalo, da so spolne zlorabe duhovnikov nad mladoletnimi problemi zahodnega, zlasti angleško jezičnega sveta. Toda vatikansko časovnico zamejujeta dva latinsko ameriška škandala, mehiški in čilski. Pred papežem Frančiškom je odločna prelomnica: februarsko srečanje s predsedniki škofovskih konferenc vsega sveta, s katerim naj bi se obdobje priznavanja zločinov izteklo v obdobje dokončnega izkoreninjenja pedofilije v cerkvi. Avtor oddaje: Janko Petrovec


01.10.2018

Trgovinska vojna

Ameriško-kitajska trgovinska vojna je po oceni Mednarodnega denarnega sklada največja kratkoročna nevarnost svetovnemu gospodarstvu. Protekcionistični ukrepi, ki jih uvaja ameriška administracija in katere tarča ni le Kitajska, pač pa tudi druge države, med njimi članice Evropske unije, imajo negativne učinke na vse, tudi na ameriška podjetja in ameriške potrošnike. Kako pojasniti uvajanje carin? Kakšne bodo posledice trgovinske vojne in ali se bo ta še stopnjevala? In kakšna je v teh razmerah sploh še vloga Svetovne trgovinske organizacije? Avtorica oddaje: Špela Novak


24.09.2018

Referendum o novem imenu Makedonije

Politično in etnično razklana Makedonija je pred zgodovinsko odločitvijo. Njeni prebivalci bodo 30. septembra odločali o dogovoru z Grčijo in novem imenu Severna Makedonija. Dogovor bi končal več kot četrt stoletja star spor z Atenami, Skopju pa bi omogočil pogajanja za članstvo v Natu in Evropski Uniji. Ovir pa s tem še ne bo konec. Potrebna bo še sprememba makedonske ustave, dogovor pa morajo podpreti tudi v Grčiji, kjer protestirajo, da je Makedonija grška pokrajina in da si severni sosedi skušajo prilastiti dediščino Aleksandra Velikega. Avtor oddaje: Boštjan Anžin


17.09.2018

Enotnost Evropske unije na preizkušnji

V Evropski uniji se vse bolj povečujejo razlike, ne le v interesih, ampak tudi v vrednotah. Stanje demokracije in vladavine prava je v nekaterih državah članicah zaskrbljujoče. Enotnost povezave je na preizkušnji zaradi številnih izzivov. Kako bo Evropska unija premostila številne delitve, predvsem v luči volitev v Evropski parlament? Kako premagati naraščajoče populizem, etno-nacionalizem in ksenofobijo, ki zastrupljajo javni diskurz? Avtorja oddaje: Sandra Brankovič in Luka Robida


10.09.2018

Grčija po finančni krizi

Grčija - osem let radikalnih in bolečih reform, nenehna grožnja bankrota prezadolžene države. Grčija je uradno končala program finančne pomoči, vendar prebivalci nimajo občutka, da bi bilo krize konec. Za finančni potop krivijo politike vseh barv, v času obilja pa je večina trošila več, kot je imela. Brezposelnost ostaja visoka, mladi doma ne vidijo perspektive. Več pa v oddaji Boštjana Anžina.


03.09.2018

Italija krepi nadzor na meji s Slovenijo

Italijanske oblasti v Furlaniji Julijski krajini kljub enakemu številu nezakonitih prihodov tujcev v državo kot minulo leto te dni uvajajo poostren nadzor na 54 kilometrov dolgi meji na Tržaškem Krasu. S tem želijo zmanjšati prihode tujcev po balkanski begunski poti, poleg tega pa zmanjšujejo tudi sredstva, namenjena integraciji priseljencev v italijansko družbo. Odločitev je del nove, manj prijazne deželne in državne politike do priseljencev, ki vključuje tudi odprtje centrov za začasni sprejem. Avtorica oddaje: Mirjam Muženič


Stran 15 od 57
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov