Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


Eppur si muove - In vendar se vrti

1137 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Med sirskimi begunci v Libanonu

03.04.2017

Libanon, država pol manjša od Slovenije, je postal v minulih letih začasni dom več kot milijonu in pol sirskih beguncev. Našli so zatočišče pred vojno, kljub temu pa odrinjeni na rob družbe čakajo na boljše čase, predvsem na konec sirske vojne. V kakšnih razmerah živijo in kdo jim pomaga? Kje vidijo prihodnost? In kako majhni Libanon zmore tako velikansko begunsko breme? Avtor: Blaž Ermenc.

Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je sporočil, da je konec marca število sirskih beguncev preseglo pet milijonov. Pri tem so šteli zgolj registrirane begunce; nihče ne ve, koliko je neregistriranih. Več kot milijon in pol Sircev je zatočišče poiskalo v sosednjem Libanonu.

Na obrobju libanonskega mesta Rayak stoji majhno šotorsko naselje. Ogrodje iz lesa in čezenj privezane plastične ponjave ter nekaj starih preprog, položenih kar na golo zemljo – tako je videti začasni dom skupine sirskih beguncev. V enem od šotorov leži na postelji 17-letni Hozaifa al Abas. Lani pomladi se je vračal iz šole v sirskem mestu Idlib, ko je letalski napad sirske vojske usodno posegel v njegovo življenje. Drobec šrapnela je hudo poškodoval njegovo hrbtenico, pa tudi jetra in ledvico. Prej živahni mladenič in najboljši dijak v razredu, ki je sanjal, da bo postal učitelj, je zdaj priklenjen na posteljo.

V bolnišnici v Siriji so doktorji vsak dan opazovali, če bom lahko premikal noge. Nisem jih čutil in vse odtlej jih ne morem premakniti.

 

Ker je Libanon pred dvema letoma zaprl vrata za sirske begunce, so ga starši s pomočjo tihotapcev na oslu prepeljali čez gorovje na meji med državama. Nadejali so si varnosti in predvsem pomoči za hudo poškodovanega sina, a tudi v Libanonu jim usoda ne prizanaša. Družina Abas životari v šotoru, postavljenem sredi njiv v libanonski dolini Bekaa. Gorovje okoli doline je še vedno pokrito s snegom, okoli šotorov zavija veter. Nekaj toplote nudi majhna pečica, darilo humanitarnih organizacij.

Paralizirani mladenič vse dneve preleži v postelji. Ko odgrne odeje, s katerimi je pokrit, se pokažeta dve tanki nogi brez mišic.In ko dvigne pulover, se sredi hrbta pod kožo izboči kovinski del. Hamid, fizioterapevt iz nevladne organizacije Handicap International, ki skuša pomagati mladeniču, pojasni nezavidljivi položaj:

V Siriji so Hozaifi v bolnišnici vstavili ploščico, s katero so mu fiksirali in stabilizirali hrbtenico. A ploščica je bila slabo pritrjena in se je premaknila. To ga zelo boli, ne more se premikati, ne more spati, zaradi neznosnih bolečin tudi ne moremo izvajati fizioterapije. Iščemo nekoga, ki bi pomagal, a doslej ga nismo našli.

Operacija, v kateri bi mu namestili novo ploščico, bi stala 5 tisoč dolarjev, a denarja nimamo, doda fantova mati Masaa:

Nujno potrebuje kirurški poseg. Gledam ga in ne morem storiti nič. Obupani smo zaradi vsega, kar nas je doletelo. Izgnali nas bodo iz tega šotora; kam bomo šli? Sin ne more hoditi. Veliko je vprašanj, na katera nimamo odgovorov.

V kotu bivališča je invalidski voziček, darilo nevladne organizacije Handicap International. A voziček zdaj sameva; Hozaifa ga na mehkih in neravnih tleh ne more uporabljati. Z obroki hrane in drugo najnujnejšo humanitarno pomočjo pomaga Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, UNHCR.

Družina Abbas se je že večkrat selila, iz prejšnjega šotora so se morali izseliti zaradi bližine vojaškega letališča in tudi zdaj jim grozi selitev.

 

Libanon za čimprejšnjo vrnitev beguncev v Sirijo

Opisani primer kaže vso tragiko sirskih beguncev v Libanonu. Libanon ni podpisnik konvencije Združenih narodov o beguncih in oblasti vztrajno zavračajo ustanovitev begunskih taborišč za sirske begunce, kot so denimo v Jordaniji ali Turčiji.

Oblasti se bojijo se, da bi begunci za vedno ostali v Libanonu in porušili krhko ravnotežje med libanonskimi etničnimi in verskim skupinami. Podobno izkušnjo imajo s palestinskimi begunci, ki so prišli pred več desetletji – in ostali.

Libanon je predlagal ustanovitev varnih območij za begunce v Siriji, a mednarodna skupnost to idejo zavrača, pravi vodja libanonskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito ECHO Daniela D`Urso:

Libanonske oblasti vseskozi vztrajajo pri tem, da so begunci v državi le začasno. Humanitarne organizacije, pa tudi Evropska unija in preostala mednarodna skupnost menimo drugače. V Siriji trenutno ni varnih območij in ni pogojev za vrnitev beguncev. Če se ljudje vračajo v Sirijo, se lahko le prostovoljno. Pogoji za vrnitev beguncev torej niso izpolnjeni.

Sirski begunci v Libanonu so glede bivališč popolnoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jim je ostalo nekaj denarja, najemajo stanovanja, drugi, ki so jim prihranki že pošli, bivajo v garažah, napol zgrajenih hišah in v šotoriščih. Te lahko postavijo na zasebnih zemljiščih, če se lastnik seveda strinja, a tudi za skromne šotore morajo plačati več deset evrov najemnine mesečno. Uradno lahko delajo v gradbeništvu in kmetijstvu, ponavadi za skromno plačilo, ki ne zadostuje za dostojno življenje. Po podatkih Združenih narodov je več kot 90 odstotkov beguncev zadolženih, povprečni dolg na begunca pa znaša več kot 850 dolarjev.

Begunci v dolini Bekaa

Največja koncentracija beguncev v Libanonu je v dolini Bekaa, kjer jih je registriranih 360 tisoč. Več deset tisoč beguncev je neregistriranih, o njihovem številu le ugibajo. V nekaterih krajih je število beguncev že preseglo število domačinov.

Ogledamo si majhno šotorsko naselje, postavljeno za zadnjimi hišami mesteca Saadnayel. V 23-ih šotorih, ki so jih iz lesa in plastičnih ponjav postavili begunci sami, živi 33 družin, skupaj 105 ljudi. Večina je pribežala iz sirskega mesta Homs in okolice. Libanonskemu lastniku zemljišča plačujejo 100 dolarjev mesečno na šotor. Še 35 dolarjev stane elektrika.

Najnujnejšo hrano, oblačila in drugo humanitarno pomoč zagotavlja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, a to predvsem registriranim beguncem, ki so prišli v Libanon pred letom 2015. Pomagajo tudi najranljivešjim med nesrečniki, ki so v Libanon prišli ilegalno v minulih dveh letih, vsi preostali se morajo znajti po svoje. 24-letni Halaf, ki je v Libanon pribežal iz Homsa.

Pred sirsko vojno sem bil delavec. Tu ne delam nič, saj nam preprečujejo, da bi delali. Okoli naših bivališč je več nadzornih točk libanonske vojne. Bojimo se, da bi nas vojaki pridržali.

Libanonske oblasti neprijavljenim beguncem izdajajo odločbe o deportaciji, kljub temu jih doslej niso prisilno deportirale v Sirijo. Neprijavljeni begunci se ne upajo premakniti iz svojih bivališč. Preveva jih brezup, dolgčas, dan je enak dnevu.

Na dan, ko bi se moral registrirati kot begunec pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce, me je zadržala vojska. Zaprli so me za 12 dni, zato sem zamudil intervju za registracijo. Ženi in otrokom se je nato vendarle uspelo registrirati. Jaz se nisem mogel več registrirati, potem ko so oblasti onemogočile registracijo novih beguncev.

Približno milijon sirskih beguncev je uradno registiranih, več kot pol milijona jih živi v Libanonu neprijavljenih. Januarja 2015 so libanonske oblasti zaradi prevelikega begunskega bremena preprosto zaprle mejo za sirske begunce. Velika večina tistih, ki so pribežali v Libanon v zadnjih dveh letih, ni prijavljenih, pravi Daniela D`Urso.

Če begunci nimajo dovoljenja za bivanje, to močno vpliva na njihovo svobodo gibanja. V nekaterih delih Libanona so begunci praktično zaprti v svoja bivališča zaredi nadzornih točk varnostnih sil. Nadzorni organi jih na cestah zaustavijo, zadržijo in jim izdajo odločbe o deportaciji. Nadzorne točke so po vsem Libanonu, ponekod jih je več, drugje manj, v vsakem primeru pa pomenijo težavo za begunce in jim omejujejo svobodo gibanja. Zato je vprašanje legalnega statusa beguncev oziroma pravna pomoč beguncem postalo tako pomemben del našega humanitarnega delovanja v Libanonu, saj to predstavlja velik problem. Brez svobode gibanja ne moreš denimo v bolnišnico, ne moreš se vpisati v šolo, ne moreš niti iti po hrano.

Mednarodna humanitarna organizacija Norwegian Refugee Council jim pomaga na terenu z nasveti glede pravne pomoči, njihovih pravic, možnosti registracije, pa tudi pri dostopu do zdravstvene pomoči.

Beguncem pomagamo tako, da jim povemo, katere bolnišnice imajo pogodbe z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, na koga se lahko obrnejo v primeru zdravstvenih težav, pa tudi katere trgovine imajo pogodbo z UNHCR o dobavi hrane za begunce.

Ena od glavnih nalog humanitarnih organizacij je pomoč sirskim otrokom pri vpisu v šolo in učenju. Več kot polovica begunskih otrok, več kot 250 tisoč, jih ne hodi v šolo, razlogi so različni. 25-letna Sirka Kamli iz Hame, mati šestih otrok:

Otroci so v Tripoliju, kjer smo prej živeli, hodili v šolo, a le en mesec, nato si niso mogli več privoščiti stroškov prevoza do šole. V palestinskem begunskem taborišču, kjer smo zdaj našli zatočišče, otroci ne hodijo v šolo, niti ne vem, če je šola znotraj taborišča.

 

Številni begunski otroci so prisiljeni delati na črno, da bi tako pomagali preživeti svojim družinam.
Libanonske oblasti so uvedle popoldanski pouk v javnih šolah, ki je namenjen predvsem sirskim otrokom. A ena glavnih preprek za uspešno vključitev v šole je jezik šolanja. Ta je v Siriji arabščina, v Libanonu pa v javnih šolah prevladuje francoščina, kar pomeni za sirske otroke nepremostljivo težavo. Na pomoč so priskočile mednarodne organizacije, predvsem Norwegian Refugee Council in irska humanitarna organizacija Concern Worldwide, ki pomagajo sirskim otrokom pri vključevanju v libanonske šole, predvsem z brezplačnimi tečaji francoščine in pomočjo pri drugih učnih predmetih, pri čemer v poučevanje vključujejo tudi učitelje in učiteljice, ki so pribežali iz Sirije.

Naraščajoče napetosti

Ravnovesje med libanonskimi etničnimi in verskimi skupinami, predvsem kristjani, suniti in šiiti, je občutljiva politična zadeva. Prav zato v državi niso izvedli uradnega popisa prebivalstva vse od davnega leta 1932. V Libanonu naj bi po neuradnih podatkih živelo približno 4 milijone in pol prebivalcev, poleg njih pa še milijon in pol sirskih beguncev, 300 tisoč palestinskih, pa še begunci iz iraške vojne in drugih bližnjevzhodnih konfliktov. V nekaterih krajih je število beguncev preseglo število domačinov.

 

V minulih letih so Libanonci pokazali neverjetno solidarnost in širokosrčnost pri pomoči sirskim beguncem. A pritisk beguncev na družbo, ekonomijo in javne storitve je enostavno prevelik, nezadovoljstvo v družbi narašča, pravi novinarka Patricia Khoder:

Ob začetku sirske vojne smo mislili, da bo trajala tri, morda štiri mesece, podobno kot v Egiptu, Tuniziji in drugod po arabskem svetu. Začeli smo sprejemati begunce in čutili smo z njimi, kajti vemo, kaj pomeni Asadov diktatorski režim, 30 let smo živeli pod sirsko okupacijo. Želeli smo pomagati beguncem, hkrati pa smo pričakovali, da se bodo nekaj mesecih vrnili domov. Zdaj imamo milijon beguncev in pol, ne vemo, kdaj se bo sirska vojna končala. Vse to pomeni veliko breme za Libanon.
Z začetkom sirske vojne smo tudi izgubili arabske turiste, ki so prej množično prihajali k nam. In šlo je za luksuzni turizem. Že pet let torej nimamo teh prihodkov, razen denarja, ki so ga prinesli begunci, ampak to ni nič v primerjavi s prilivi od turizma, ki smo jih imeli.

Po trdithva libanonskega premiera Saada Haririja je libanonsko gospodarstvo zaradi sirskega konflikta utrpelo škodo v višini več kot 18 milijard ameriških dolarjev. Gospodarska rast je z 8-ih odstotkov pred vojno strmoglavila na zgolj 1 odstotek, močno se je povišala stopnja brezposelnosti. Sirski begunci delajo v gradbeništvu, kmetijstvu, kot vozniki, frizerke; različna dela, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Pogosto delajo na črno in za veliko manj denarja kot Libanonci. Vodja libanskega urada Evropske komisije za humanitarno pomoč Daniela D`Urso:

Jasno je, da moramo pomagati tudi državi gostiteljici. Libanon se sooča z nekaterimi velikimi strukturnimi težavami, javne storitve so na nekaterih območjih slabo razvite. Šolski sistem je imel pomanjkljivosti še pred prihodom beguncev. Poleg tega imajo denimo tudi revnejši Libanonci omejen dostop do zdravstvenih storitev. Niso torej revni le begunci, revščina narašča tudi med domačini. Doslej ni bilo večjih incidentov med lokalnim prebivalstvom in begunci, a treba je nameniti posebno pozornost stabilnosti Libanona in mu pomagati pri soočanju s takšnim begunskim pritiskom.

EU bo letos za humanitarno pomoč sirskim beguncem v Libanonu, pa tudi socialno ogroženenemu lokalnemu prebivalstvu, namenila 85 milijonov evrov; od začetka sirske krize je EU v ta namen namenila 790 milijonov evrov.

Ujeti v Libanonu

Begunci so v Libanonu tako rekoč ujeti. Na eni strani meja s Sirijo, od koder so pribežali, na drugi strani Izrael, kamor si ne želijo niti ne morejo. Na tretji strani je Sredozemsko morje. Morje je skrbno varovana morska pot, do Evrope pa veliko dlje kot denimo iz Turčije. Begunce povprašamo, kje se vidijo v prihodnosti. Odgovori so različni.

Rada bi se vrnila v Sirijo, dokler so otroci še majhni, še preden bodo dovolj stari za šolo. Želim si, da bi moji otroci hodili v sirske šole. Sem učiteljica, rada bi učila v Siriji. Tukaj se počutim izgubljeno. Rada bi se vrnila v Sirijo, tukaj sem nesrečna, pa čeprav nas je okolica lepo sprejela.

Če se vojna v Siriji konča, potem bi se radi vrnili domov. Če konflikta ne bo kmalu konec, potem bi radi zapustili Libanon. Tu nimamo svobode gibanja in ne dobimo zaposlitve.

V Siriji smo izgubili vse. Tudi če bi se situacija izboljšala, nočemo nazaj, tam nimamo ničesar več, ne vem, kako bi preživeli. Če bodo razmere v Libanonu ostale tako kot so zdaj, če bomo še naprej lahko zaslužili nekaj, dobili hrano, imeli za preživetje, potem bi ostali tukaj.

Prav nič ne kaže, da se bo sirski konflikt kmalu končal. Tudi begunci, ki smo jih srečali na poti po Libanonu, nimajo takšnih iluzij. Za katero od vojskujočih strani navijajo, povečini nočejo govoriti, vsi pa si želijo, da bo enkrat v prihodnosti orožje vendarle utihnilo. Hkrati pa zdaj, ko so si za silo uredili novo življenje v Libanonu, s tesnobo čakajo na dan, ko se bodo razmere v Siriji izboljšale in ko bodo libanonske oblasti začele z napovedanimi deportacijami beguncev v njihovo porušeno domovino.

 


16.04.2018

Agrokor leto potem

Izredna uprava Agrokorja je z upniki in dobavitelji dosegla dogovor o poravnavi, s katerim je postalo jasno, da bo prešla v roke ruskih bank in ameriških finančnih skladov. Pred letom dni je hrvaško gospodarstvo doživelo najhujši pretres. Postalo je jasno, da prezadolženi koncern Agrokor v lasti Ivice Todorića strmoglavo drvi v stečaj. Dolgovi dobaviteljem so rasli, domače banke ga niso smele več kreditirati, tuje banke pa niso več želele. Nevarnost stečaja koncerna, ki združuje več kot 60 podjetij, zaposluje pa kar 60 tisoč ljudi na Hrvaškem in v regiji, je vlado premierja Andreja Plenkovića prisilila, da je skoraj čez noč napisala poseben zakon, t. i. „Lex Agrokor“. Upravo nad podjetjem je prevzel izredni vladni pooblaščenec, Todorić in nekdaj vodilni ljudje v podjetju pa so se znašli v kriminalističnih preiskavah zaradi domnevnih finančnih malverzacij v Agrokorju. Zaradi krize Agrokorja je razpadla vladna koalicija med HDZ-jem in Mostom. Izredna uprava Agrokorja je te dni z upniki in dobavitelji dosegla dogovor o poravnavi, s katerim je postalo jasno, da bo nekoč perjanica hrvaškega gospodarstva prešla v roke ruskih bank in ameriških finančnih skladov. Ti pa bodo tudi odločali o prihodnosti koncerna. Avtorica: Tanja Borčić Bernard.


09.04.2018

Nova hladna vojna?

Odnosi med Rusijo in zahodnimi državami so že nekaj časa v krizi. Po ruski aneksiji Krima pred štirimi leti so se znova zaostrili v zadnjih tednih, ko so številne zahodne države izgnale na desetine ruskih diplomatov, kar naj bi bila posledica domnevne ruske vpletenosti v zastrupitev nekdanjega vohuna Sergeja Skripala v britanskem Salisburyju. Avtorica oddaje je Špela Novak.


02.04.2018

Po svetu razsejanih skoraj 100 milijonov min

ITF želi pomagati pri razminiranju tudi v Iraku in Siriji. Mine nimajo roka trajanja. Grožnja ostane prisotna, dokler je ne odstranijo, zato vsako leto zahteva več tisoč žrtev v različnih delih sveta. Humanitarno razminiranje je odvisno predvsem od donacij, vendar v zadnjem obdobju vlada nekakšna utrujenost donatorjev na tem področju. Velik del pozornosti mednarodne skupnosti se je preusmeril na druge globalne izzive. Na področju razminiranja v povojnem obdobju in rehabilitacije žrtev uspešno deluje ITF – Ustanova za krepitev človekove varnosti, ki letos zaznamuje 20-letnico delovanja in ob mednarodnem dnevu min 4. aprila opozarja na to perečo problematiko. Oddajo je pripravila Sandra Brankovič.


26.03.2018

Makedonija na pragu EU in Nata z novim imenom?

Politično in etnično razdeljena država pod vodstvom premiera Zorana Zajeva upa na rešitev spora Grčijo in hitro pot v Nato in Evropsko unijo. Slabo leto po tem, ko je v Makedoniji oblast po več kot desetletju prevzela socialdemokratska stranka v koaliciji z albanskimi strankami, premier pa je postal Zoran Zajev, se država na vse pretege trudi postaviti trdno na evroatlanstko pot. Glavna ovira na tej poti je Grčija oziroma spor o imenu, ki ga poskušata državi po več kot 25 letih zgladiti. Nova, Severna, Gornja, Vardarska Makedonija, Makedonija Skopje … so nekatere od predlaganih rešitev, odprta pa so vprašanja, ali naj se ime zapiše skupaj, torej npr. Gornjamakedonija, naj se prevaja v angleščino. Na makedonski strani je namreč ogromno tistih, ki se bojijo za identiteto, imena ne dajo, Grke pa obtožujejo izsiljevanja. Na drugi, grški strani pa so številni prepričani, da je kot Makedonija lahko poimenovana le severnogrška pokrajina. V Skopju so sklenili sporazum o prijateljstvu z Bolgarijo, ki je po mnenju nekaterih v škodo Makedoncev. Ob tem je država razdeljena politično in etnično. Parlament je potrdil nov zakon, ki širi uporabo albanskega jezika, čeprav je dal predsednik nanj veto, v parlamentu je spet skoraj prišlo do fizičnega obračunavanja. Medtem pa se država prazni, mladi doma ne vidijo perspektive, Makedonci in Albanci. To poletje bi bilo lahko za Makedonijo pomembno, saj upa na vabilo v Nato in začetek pogajanj z Evropsko unijo, če bo seveda Skopju in Atenam uspelo najti kompromis o imenu, s katerim bi lahko živeli obe strani. Več pa Boštjan Anžin.


19.03.2018

Ameriški pogled na delitev zavezniškega obrambnega bremena

Maja bo belgijski Antwerpen prizorišče masovnega izkrcavanja ameriških vojakov in opreme. Tja prihajajo v okviru Evropske pobude za pomiritev, ki jo je Bela hiša pred skoraj štirimi leti zagnala, da bi okrepila svojo prisotnost na vzhodnem krilu Severnoatlantskega zavezništva. S tokratnim prihodom ZDA potrjujejo tudi, da izpolnjujejo zaveze, dane na vrhunskem zasedanju zavezništva v Welsu, da v času novih varnostnih groženj povišajo sredstva za obrambo. In nič drugega ne pričakujejo od ostalih zaveznic, čeprav je že zdaj jasno, da bo z vplačilom v višini dveh odstotkov bruto domačega proizvoda obrambne proračune do zastavljenega roka uspelo napolniti komaj polovici držav članic Nata. Slovenije ni med njimi. Tokratna oddaja Eppur si muove - In vendar se vrti prinaša ameriško perspektivo na delitev obrambnega bremena. Avtor oddaje je Luka Robida.


12.03.2018

Nova nemška vlada

Najmočnejša in najpomembnejša država Evropske unije bo po skoraj šestih mesecih vendarle dobila vlado. Trajalo je bistveno dlje kot kadar koli doslej v nemški povojni zgodovini. Na koncu se je izšlo tako, kot so si želeli Angela Merkel in Krščanski demokrati – z veliko koalicijo s Socialdemokratsko stranko. Največja in najstarejša nemška stranka, Socialdemokrati, so v procesu nastajanja vlade prelomili obljube, da gredo v opozicijo, podpora jim je z rekordno nizke zdrsnila še za nekaj odstotkov niže in je zdaj tam nekje pri skrajno desni Alternativi za Nemčijo, pri 15 odstotkih, po poti so izgubili prvega moža Martina Schulza, stranka je skoraj razpadla na polovico. Štiri leta imajo časa, da se poberejo – na preizkusu ni le njihov ugled, ampak obstoj celotne socialne demokracije v Evropi. V oddaji tudi o tem, kaj je Nemčija doživljala v zadnje pol leta, kako omajana je moč države in prve dame Merklove zaradi tega in katera je pot, ki jo po tej izkušnji lahko izberejo za prihodnje. Avtorca oddaje je Polona Fijavž.


05.03.2018

Boj za evropske stolčke

Dobro leto je še do evropskih volitev, na katerih ne bodo več sodelovali britanski državljani. Na podlagi zadnjih volitev v Evropski parlament se je na vrh Evropske komisije zavihtel Jean-Claude Juncker. Tako postopek izbiranja predsednika kot sama oseba, ki trenutno vodi Berlaymont, sta za več držav članic vprašljiva. Boj za pravilno razlago evropskih pravil in za vpliv se je na evropskem parketu že začel, v parlamentu svarijo, da predsednika Komisije ne more biti brez njihove zelene luči. Avtor oddaje: Matjaž Trošt.


26.02.2018

Italija pred parlamentarnimi volitvami

Zadnja italijanska vlada, ki je bila dejanski odraz volje volivcev, je bila Berlusconijeva iz leta 2008. Tej so sledile še štiri druge, ki so bile plod medstranskarskih kompromisov. V sosednji državi bodo vnovič volili 4. marca, in kot kaže, bo država tudi tokrat ostala brez jasnega zmagovalca. Katera stranka uspešneje nagovarja svoje privržence in s kakšnimi poudarki? Kakšna je Italija po letih levo sredinskih vlad in v kakšnem ozračju se bodo odvijale volitve? Kolikšno vlogo še vedno igra stoletni ideološki razcep med neofašisti in protifašisti v Italiji? Kdo bo, nenazadnje, po novem zavladal drugi najpomembnejši trgovski partnerici Slovenije? Avtor oddaje: Janko Petrovec.


19.02.2018

Kosovo je deset let neodvisna država

Po vojni na Kosovu leta 1999 in kasnejših neuspešnih pogajanjih, je 17. februarja 2008 takratna prehodna vlada razglasila samostojnost Kosova. Desetletje obstoja države so v večini države bučno proslavili. Kosovo je obiskal tudi slovenski predsednik Borut Pahor. Slovenija je bila med prvimi, ki je priznala kosovsko neodvisnost, podpira jo pri njenih prizadevanjih, a pričakuje tudi, da bo opravila domače naloge. Domači politiki so vzneseno govorili o uspehih, o tem, da jo je do danes priznalo 115 držav, da želi proti Evropski uniji in Natu, pri mnogih prebivalcih pa imajo slovesnosti tudi grenak priokus. Kosovo ostaja ena najbolj izoliranih držav, saj z Evropsko unijo nima brezviznega režima. Parlament namreč do danes ni potrdil dogovora s Črno goro o meji, ki je za Bruselj eden od pogojev. Številni ljudje životarijo, ni dela, veliko je korupcije, mladi množično odhajajo, saj doma ne vidijo perspektive – Albanci in Srbi. Medetnična trenja so danes bistveno manjša, čeprav je za Srbijo Kosovo še vedno del njene države, v Prištini pa se ne nameravajo pogajati in še letos pričakujejo zgodovinski dogovor, ki bi Kosovu prinesel sedež v Združenih narodih, priznanje (tudi preostalih petih članic Evropske unije) obema sosedama pa tudi evropsko perspektivo. Avtor oddaje: Boštjan Anžin.


12.02.2018

Sedem let po arabski pomladi

Ostali so bridki spomini, sprememb na bolje ni. Arabska pomlad je skorajda že polpretekla zgodovina. Čeprav je od protestov, ki so se prelevili v vstaje, te pa v revolucije, minilo komajda sedem let, je zanos, ki je zaznamoval leto 2011, popolnoma zbledel. Ostali so le bridki spomini, spoznanje, da so spremembe skorajda nemogoče. Regija se danes sooča s starimi in novimi krizami. V Tuniziji, ki velja za edino zgodbo o uspehu nesrečne Arabske pomladi, se soočajo s hudo gospodarsko krizo. Ljudje množično protestirajo proti zategovanju pasu. V Egiptu bodo kmalu potekale predsedniške volitve. Zmagovalec je že znan, to je vojaški poveljnik, ki je strmoglavil demokratično izvoljenega predsednika. V Jemnu vihra krvava državljanska vojna. V Siriji pol miljona žrtev ni bilo dovolj, da bi režim padel. Predsednik Bašar Al Asada se je obdržal in znova utrdil na oblasti. Po sedmih letih se bomo znova sprehodili skozi nemirno regijo in pogledali kaj je ostalo od ovele Arabske pomladi. Avtorica oddaje Karmen Švegl.


05.02.2018

Severna in Južna Koreja pod isto zastavo na OI

Bo otoplitev odnosov na korejskem polotoku trajala dlje od športnih iger? Severna in Južna Koreja bosta na tokratnih Olimpijskih igrah v Pyeongchangu na otvoritveni slovesnosti nastopili pod isto – zastavo korejskega polotoka. Večini Južnokorejcev ta politična gesta ni povšeči, tamkajšnja politika pa upa, da bo to zmanjšalo nevarnost jedrske vojne, medtem ko politični analitiki ocenjujejo, da je Pjongjang s tem zamajal odnos na osi Seul – Washington. Avtorica: Rajka Pervanje.


29.01.2018

Boj proti lažnim novicam

Kako se zoperstaviti na svetovnem spletu vse bolj razširjenim lažnim novicam, je vprašanje, s katerim v zadnjem času ukvarjajo javnost, politične stranke in tradicionalni mediji. Je sploh mogoče nadzirati nekakšen informacijski razvrat na informacijskih omrežjih? Kakšne pasti prinašajo samoregulacija zasebnih spletnih podjetij in nove zakonodaje držav proti širjenju lažnih novic na medmrežju? Evropska komisija išče odgovore za skupno pot s posebno skupino strokovnjakov, v kateri sodeluje tudi nekdanji slovenski minister, pristojen za uresničevanje strategije razvoja Slovenije dr. Žiga Turk. Avtorica: Sandra Brankovič.


22.01.2018

Zahodna Sahara

Vprašanje Zahodne Sahare že dolgo ni rešeno. Številni njeni prebivalci – Sahravijci še vedno živijo v begunskih taboriščih na jugozahodu Alžirije. V teh taboriščih okoli 150.000 Sahravijcev v zelo težkih razmerah životari in desetletja čaka na politično rešitev maroške zasedbe Zahodne Sahare. Življenje beguncev in njihova stališča glede razmer, v katerih živijo, smo preverili med obiskom taborišč konec prejšnjega leta. Avtor: Boris Vasev.


15.01.2018

Slovenska narodna manjšina na Madžarskem in madžarska narodna skupnost v Sloveniji

6. novembra leta 1992 sta zunanja ministra dr. Dimitrij Rupel in Geza Jeszenszky v Ljubljani podpisala sporazum med Slovenijo in Madžarsko o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Na podlagi tega sporazuma sta podpisnici ustanovili posebno medvladno komisijo, ki na svojih zasedanjih – doslej jih je bilo 17 – obravnava aktualna vprašanja obeh manjšin in pripravlja ter sprejema priporočila za svoji vladi. Kot menijo pripadniki obeh narodnih manjšin je omenjeni sporazum vplival na izboljšanje njihovega položaja.


08.01.2018

Eppur si muove - In vendar se vrti

Vojska je izvedla zamenjavo oblasti v Zimbabveju brez prelivanja krvi in na položaju predsednika države ustoličila nekdanjega podpredsednika, generala Emersona Mnangagwo, imenovanega krokodil. Obljubil je nove volitve, ki naj bi bile še letos. Bo sprememba na čelu nekdaj najbolj obetavne afriške demokracije res prinesla nujno potrebne reforme in pripomogla k oživitvi povsem zlomljenega gospodarskega in socialnega sistema ali se bo nadaljevala dosedanja politika vladajoče stranke, ki podobno kot marsikateri afriški režim skrbi zgolj za elite? Več pa s Sandro Brankovič.


01.01.2018

Slovensko predsedovanje Svetu Združenih narodov za človekove pravice

Slovenija bo v letu 2018 predsedovala Svetu za človekove pravice Združenih narodov. To bo zelo zahtevna naloga za našo diplomacijo, saj se v omenjenem Svetu večkrat krešejo mnenja. Generalna skupščina OZN je Svet ustanovila leta 2006, nadomestil pa je komisijo za človekove pravice. Prihodnje leto bo tudi 70. obletnica sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Žal je ta temeljni dokument večkrat neupoštevan, človekove pravice pa kršene v številnih državah. Avtorja: Tomaž Gerden in Blaž Ermenc.


25.12.2017

Za Evropo je še eno migrantsko leto

Ob uspešnem manjšanju števila prihodov čez Sredozemlje v Italijo postaja vse bolj jasno, da ne gre za sistemsko rešitev, ampak za diplomatsko-politično operacijo, ki jo bo v predvolilni kampanji skušala izkoristiti vladajoča Demokratska stranka. Število ljudi, ujetih v strašljivih razmerah libijskega brezvladja, raste iz meseca v mesec. Da zadrževanje migrantov v tej severno afriški državi samo še slabša položaj migrantov, ki so nehote postali prekupčevalsko blago, je jasno ne le človekoljubnim nevladnikom, ampak tudi mednarodnim organizacijam, ki Italijo in Evropo obtožujejo nehumanosti. Naš rimski dopisnik Janko Petrovec, ki je novembra par tednov preživel na krovu humanitarne reševalne ladje Aquarius, se v božični oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti sprašuje, ali z malo dobre volje in treznega premisleka ne bi mogli pomagati vsaj beguncem, ki očitno izpolnjujejo vse pogoje za azilno ali humanitarno varstvo. Eno od učinkovitih poti, ki že daje prve sadove, je spoznal v rimskem predmestju Trastevere, kjer člani vse bolj vplivne katoliške Skupnosti svetega Egidija vzpostavljajo humanitarne koridorje med begunskimi centri in evropskimi državami – in to brez stroškov za davkoplačevalsko vrečo.


18.12.2017

Bližajo se predčasne volitve v Kataloniji

V Kataloniji bodo 21. decembra predčasne volitve v regionalni parlament. Volitve je razpisala španska vlada, potem ko je po razglasitvi neodvisnosti Katalonije z uveljavitvijo 155. člena španske ustave suspendirala katalonsko avtonomijo in odstavila tamkajšnje oblasti, dve tretjini članov katalonske vlade pa z obtožbami upora spravila v pripor. Tik pred začetkom volilne kampanje so bili odstavljeni ministri po plačilu varščine izpuščeni iz pripora, z izjemo podpredsednika Orióla Junquerasa in notranjega ministra Joaquina Forna. V priporu ostajata tudi voditelja civilnodružbenih gibanj Jordi Sanchez in Jordi Cuixart. Glavno vprašanje volitev je, koliko glasov bodo dobile stranke, ki zagovarjajo katalonsko neodvisnost in kako se bo ta projekt nadaljeval. Avorica: Špela Novak.


11.12.2017

Pozitivni napredek v pogajanjih o brexitu

V pogajanjih o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije je le prišlo do pozitivnega napredka. To velja tudi za pogovore o statusu meje med Severno Irsko in Republiko Irsko, ki bo po izstopu Združenega kraljestva njena edina britanka kopenska meja s kako članico Evropske unije. Ta meja naj ne bi bila zaprta, ampak bi bolj ali manj ohranila prost pretok ljudi, blaga in storitev kot do zdaj. Vprašanje je, kako bodo to dosegli, vendar sta britanska premierka Theresa May in predsednik vlade Republike Irske Leo Varadkar pozdravila načelni dogovor. Ta je zelo pomemben tudi za nadaljevanje mirovnega procesa na Severnem Irskem. Avtorica: Nina Kojima.


04.12.2017

Kaliningrajska regija

Kaliningrajska regija je najbolj zahodna in najmanjša ruska regija. Od severa do juga meri 108 kilometrov, od vzhoda do zahoda 205 kilometrov. Iz njenega glavnega mesta Kaliningrada je do Varšave, Vilne in Berlina precej bližje, kot do Moskve. Nekdanji Königsberg, ki so ga v Kaliningrad preimenovali po drugi svetovni vojni ima burno zgodovino. Bil je središče nekdanjega vojvodstva Prusije in glavno mesto vzhodne Prusije. Del Sovjetske zveze je rojstno mesto enega največjih mislecev razsvetljenstva Immanuela Kanta postalo leta 1945. Ruska enklava, ki je stisnjena med dve članici Evropske unije in zveze Nato, Poljsko in Litvo je po razpadu Sovjetske zveze ostala odrezana od preostale Rusije. Po zaostritvi odnosov med Moskvo in zahodom zaradi priključitve ukrajinskega polotoka Krim, zahodni mediji o Kaliningradu poročajo predvsem zaradi raketnih sistemov Iskander, ki jih je Rusija namestila v bližini dveh Natovih članic. Ruske rakete z dosegom 500 kilometrov lahko namreč le v nekaj minutah dosežejo mesta v Litvi, Latviji, Poljski in Nemčiji. Kaliningrad je leta 1996 dobil status posebnega gospodarskega območja in bo čez nekaj mesecev kot eno od 11 mest gostil tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Avtorica: Vlasta Jeseničnik.


Stran 17 od 57
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov