Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Wei Jingsheng je eden najbolj znanih kitajskih oporečnikov. Rojen je bil v prestolnici, kar pove že njegovo ime. Če seveda razumete kitajsko.
Zaradi svojega protirežimskega delovanja pa že nekaj let živi v ameriški prestolnici.
Odraščal je v družini, ki je goreče podpirala režim. Obiskoval je šole za partijsko elito. Ko se je po koncu šolanja odpravil na daljše popotovanje po Kitajski pa je spregledal: Komunistični režim za številne rojake ni storil nič dobrega. V 16-letnem Jingshengu je nato vrelo še dobrih 10 let.
Leta 1978 je napisal esej Peta modernizacija in na t. i. zid demokracije prilepil odlomke svojih razmišljanj. To ni bilo pogumno le zaradi vsebine, odkrito je namreč oblast označil za diktaturo, ampak tudi zato, ker se je podpisal in napisal celo svoj naslov.
“Zdaj imajo t. i. zid demokracije kar na internetu. Tam je veliko laže objavljati svoja stališča. V mojih časih si moral svoj esej obesiti na pravi zid. In kopirati. No, pa so se kopije tudi brez interneta razširile po vsej državi.”
Kaj je sledilo, si lahko predstavljate: aretacija in zapor. Kot zatrjuje Wei Jingsheng, so mu v tistih težkih časih prijatelji in družina stali ob strani, čČeprav tega ni pričakoval.
“V času, ko sem začel upor, torej v poznih sedemdesetih, sem preprosto povedal tisto, kar je bilo v glavah številnih ljudi. Torej tudi v glavah mojih prijateljev in sorodnikov. Navidezno so bili sicer proti meni, saj so vedeli, da me bodo zagotovo aretirali. Bili so torej proti posledicam, ne pa proti tistemu, za kar sem si prizadeval.”
O času v zaporu ne govori rad. Čeprav politično korekten nasmešek praktično nikoli ne izgine z njegovega obraza. In vneto kaže malce obarvane zobe. Je strasten kadilec in brez slabe vesti zamuja na intervjuje zato, da prej še kakšno prižge.
Z radovednimi očmi zre v sogovornika in čeprav se zdi, da razume vprašanje, čaka na prevod v kitajščino. Dvakrat sem ga vprašala isto! Je res, da je v zaporu svoje proti režimske misli zapisoval kar na toaletni papir?
“Po naključju sem ugotovil, da so zaporniške zapise pregledovali visoki uradniki komunistične partije. Zato sem se odločil, da bom pisal …”
Leta 1997 so ga oblasti, po močnih mednarodnih pritiskih, izpustile. Za njegovo osvoboditev si je prizadeval tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Wei Jingsheng ne deluje pretirano hvaležno, saj ob vsaki priložnosti poudari, da je življenje v Združenih državah Amerike zanj kazen.
“Bil sem pred zelo težko izbiro. Da zapustim državo in lahko izražam to kar mislim, ali pa ostanem in zavedno obmolknem.”
Zato, ker ni utihnil, tudi ko je bilo najbolj težko, je bil že sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Ni prepričan, da jo bo kdaj dobil. A, kot zatrjuje, to ni najbolj bistveno.
“Če bi mi nekoč nagrado dalo kitajsko ljudstvo, bi mi pomenila veliko več kot Nobelova.”
Tudi prav. Zagotovo pa bi si zaslužil tudi priznanje mednarodne skupnosti. Časnik The Independent je potem, ko je nagrado leta 2009 dobil ameriški predsednik Barack Obama, sestavil seznam šestih kanditatov, ki bi si jo zaslužili bolj. Med njimi je tudi Wei Jingsheng.
715 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Wei Jingsheng je eden najbolj znanih kitajskih oporečnikov. Rojen je bil v prestolnici, kar pove že njegovo ime. Če seveda razumete kitajsko.
Zaradi svojega protirežimskega delovanja pa že nekaj let živi v ameriški prestolnici.
Odraščal je v družini, ki je goreče podpirala režim. Obiskoval je šole za partijsko elito. Ko se je po koncu šolanja odpravil na daljše popotovanje po Kitajski pa je spregledal: Komunistični režim za številne rojake ni storil nič dobrega. V 16-letnem Jingshengu je nato vrelo še dobrih 10 let.
Leta 1978 je napisal esej Peta modernizacija in na t. i. zid demokracije prilepil odlomke svojih razmišljanj. To ni bilo pogumno le zaradi vsebine, odkrito je namreč oblast označil za diktaturo, ampak tudi zato, ker se je podpisal in napisal celo svoj naslov.
“Zdaj imajo t. i. zid demokracije kar na internetu. Tam je veliko laže objavljati svoja stališča. V mojih časih si moral svoj esej obesiti na pravi zid. In kopirati. No, pa so se kopije tudi brez interneta razširile po vsej državi.”
Kaj je sledilo, si lahko predstavljate: aretacija in zapor. Kot zatrjuje Wei Jingsheng, so mu v tistih težkih časih prijatelji in družina stali ob strani, čČeprav tega ni pričakoval.
“V času, ko sem začel upor, torej v poznih sedemdesetih, sem preprosto povedal tisto, kar je bilo v glavah številnih ljudi. Torej tudi v glavah mojih prijateljev in sorodnikov. Navidezno so bili sicer proti meni, saj so vedeli, da me bodo zagotovo aretirali. Bili so torej proti posledicam, ne pa proti tistemu, za kar sem si prizadeval.”
O času v zaporu ne govori rad. Čeprav politično korekten nasmešek praktično nikoli ne izgine z njegovega obraza. In vneto kaže malce obarvane zobe. Je strasten kadilec in brez slabe vesti zamuja na intervjuje zato, da prej še kakšno prižge.
Z radovednimi očmi zre v sogovornika in čeprav se zdi, da razume vprašanje, čaka na prevod v kitajščino. Dvakrat sem ga vprašala isto! Je res, da je v zaporu svoje proti režimske misli zapisoval kar na toaletni papir?
“Po naključju sem ugotovil, da so zaporniške zapise pregledovali visoki uradniki komunistične partije. Zato sem se odločil, da bom pisal …”
Leta 1997 so ga oblasti, po močnih mednarodnih pritiskih, izpustile. Za njegovo osvoboditev si je prizadeval tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Wei Jingsheng ne deluje pretirano hvaležno, saj ob vsaki priložnosti poudari, da je življenje v Združenih državah Amerike zanj kazen.
“Bil sem pred zelo težko izbiro. Da zapustim državo in lahko izražam to kar mislim, ali pa ostanem in zavedno obmolknem.”
Zato, ker ni utihnil, tudi ko je bilo najbolj težko, je bil že sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Ni prepričan, da jo bo kdaj dobil. A, kot zatrjuje, to ni najbolj bistveno.
“Če bi mi nekoč nagrado dalo kitajsko ljudstvo, bi mi pomenila veliko več kot Nobelova.”
Tudi prav. Zagotovo pa bi si zaslužil tudi priznanje mednarodne skupnosti. Časnik The Independent je potem, ko je nagrado leta 2009 dobil ameriški predsednik Barack Obama, sestavil seznam šestih kanditatov, ki bi si jo zaslužili bolj. Med njimi je tudi Wei Jingsheng.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
Neveljaven email naslov