Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
"Nisem oboževalec Ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena."
Gary Hartstein, po poklicu anestezist in urgentni zdravnik, prihaja iz New Yorka, že več kot 30 let pa živi v belgijskem mestu Liege. Tja se je najprej odpravil na študij, nato se je vrnil zaradi boljših pogojev za družino in delo, ostal je zaradi velike ljubezni do formule 1; po spletu naključij je namreč po začetnih letih, ko je kot zdravnik-pomočnik delal na belgijskem dirkališču Spa-Francorchamps, postal uradni zdravnik pri formuli 1.
“Stalno dobivam pisma ljudi, ki me sprašujejo, kako postati zdravnik pri formuli 1. Nekateri si želijo to postati. Jaz nisem hotel postati zdravnik pri formuli 1, to se je pač zgodilo – ob pravem času sem bil na pravem mestu.”
Sprva so Garyja kot asistenta dodelili Sidu Watkinsu, dolgoletnemu prvemu zdravniku najhitejšega motošporta. “Dobil sem stroga navodila, naj poročam o težavah in da Sida zabavam s šalami ter kadim cigare z njim. Viskija nisva smela piti, čeprav sva si to zelo želela.”
Ker se je Gary z delom stalno dokazoval, je sčasoma potoval na vse več dirk za Veliko nagrado, do leta 1997, ko je prvič dobil povabilo na prav vse dirke. Po Sidovi upokojitvi pa je med leti 2005 in 2012 Gary Hartstein prevzel vodilno zdravniško vlogo na dirkah formule 1. Ko smo ga vprašali, za katero ekipo in katerega dirkača navija, je odvrnil sledeče.
“Nisem oboževalec ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena. A pri voznikih je drugače. Veliko dirkačev bi letos lahko osvojilo prvenstvo. Všeč mi je Lewis, v mojem srcu je še vedno voznik McLarena.”
Danes skoraj 60-letni Hartstein se po zaključku kariere pri formuli 1 spet posveča “običajnemu” zdravniškemu delu, 4 dni v tednu dela kot anastezist, 1 dan na teden pa kot zdravnik na urgenci, kjer je včasih izjemno dinamično. Hitrost ga sicer že ves čas spremlja tudi v zasebnem življenju. “Obožujem avtomobilske dirke, tudi sam sem odvisnik od hitrosti.”
“Zdaj, ko sem že star, mi je vse manj všeč misel na to, da bi se poškodoval. Imam pa precej zmogljiv avtomobil. Res redko vozim po pravilih in dobim veliko kazni, kar me jezi.”
Jezi pa Garyja tudi marsikaj, kar se dogaja v zakulisju sveta formule 1 in o tem piše na blogu ter Twitter profilu.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pogovor z Garyjem Hartsteinom, nekdanjim uradnim zdravnikom pri formuli 1, o zakulisju tega najhitrejšega športa na svetu, odvisnosti od hitrosti in življenju v idiličnem belgijskem mestu Liege.
"Nisem oboževalec Ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena."
Gary Hartstein, po poklicu anestezist in urgentni zdravnik, prihaja iz New Yorka, že več kot 30 let pa živi v belgijskem mestu Liege. Tja se je najprej odpravil na študij, nato se je vrnil zaradi boljših pogojev za družino in delo, ostal je zaradi velike ljubezni do formule 1; po spletu naključij je namreč po začetnih letih, ko je kot zdravnik-pomočnik delal na belgijskem dirkališču Spa-Francorchamps, postal uradni zdravnik pri formuli 1.
“Stalno dobivam pisma ljudi, ki me sprašujejo, kako postati zdravnik pri formuli 1. Nekateri si želijo to postati. Jaz nisem hotel postati zdravnik pri formuli 1, to se je pač zgodilo – ob pravem času sem bil na pravem mestu.”
Sprva so Garyja kot asistenta dodelili Sidu Watkinsu, dolgoletnemu prvemu zdravniku najhitejšega motošporta. “Dobil sem stroga navodila, naj poročam o težavah in da Sida zabavam s šalami ter kadim cigare z njim. Viskija nisva smela piti, čeprav sva si to zelo želela.”
Ker se je Gary z delom stalno dokazoval, je sčasoma potoval na vse več dirk za Veliko nagrado, do leta 1997, ko je prvič dobil povabilo na prav vse dirke. Po Sidovi upokojitvi pa je med leti 2005 in 2012 Gary Hartstein prevzel vodilno zdravniško vlogo na dirkah formule 1. Ko smo ga vprašali, za katero ekipo in katerega dirkača navija, je odvrnil sledeče.
“Nisem oboževalec ferarija. Res ne. Če moram izbirati, sem oboževalec McLarena. A pri voznikih je drugače. Veliko dirkačev bi letos lahko osvojilo prvenstvo. Všeč mi je Lewis, v mojem srcu je še vedno voznik McLarena.”
Danes skoraj 60-letni Hartstein se po zaključku kariere pri formuli 1 spet posveča “običajnemu” zdravniškemu delu, 4 dni v tednu dela kot anastezist, 1 dan na teden pa kot zdravnik na urgenci, kjer je včasih izjemno dinamično. Hitrost ga sicer že ves čas spremlja tudi v zasebnem življenju. “Obožujem avtomobilske dirke, tudi sam sem odvisnik od hitrosti.”
“Zdaj, ko sem že star, mi je vse manj všeč misel na to, da bi se poškodoval. Imam pa precej zmogljiv avtomobil. Res redko vozim po pravilih in dobim veliko kazni, kar me jezi.”
Jezi pa Garyja tudi marsikaj, kar se dogaja v zakulisju sveta formule 1 in o tem piše na blogu ter Twitter profilu.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Naravovarstveni biolog Dr. Seth Wilson je odraščal na vzhodni obali kake dve uri severno od New Yorka, v majhni državi Connecticut, ki je celo manjša od Slovenije, a prav tako poraščena z gozdovi, v katerih so tudi zveri, denimo ameriški črni medvedi, bobcati – po naše rdečerjavi risi in kojoti. Kot študent je prišel z vzhodne obale v ZDA v Montano, kjer je delal in si ustvaril družino. Kot strokovnjaka za preprečevanje konflliktov med ljudmi in velikimi zvermi so ga k sodelovanju povabili slovenski strokovnjaki in tako je bil zadnjih nekaj let del ekipe znanstvenikov pri projektu varovanja rjavega medveda Life DinAlp Bear in projekta Life Linx, pod pokroviteljstvom katerega bodo pri nas in na Hrvaškem naselili 14 risov iz Slovaške in Romunije.
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Vojko V - Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegovi teksti postali del hrvaškega slenga in zakaj je po njegovem mnenju slovenska publika nekaj posebnega? Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Nancy Fina je ameriško-italijanska fotografinja in fina sogovornica. Po dobrih treh desetletjih sodelovanja z modnimi veljaki, agencijami in modeli se je odločila za drastično spremembo. Nasvidenje moda, zdaj rešuje svet. “Ljudje imamo različne sprožilce. Mama spreminja stvari zaradi ljubezni. Jaz sem svoje življenje spremenila zaradi jeze. Nadaljevala pa sem zato, ker imam rada ta svet in želim, da postane boljši.” S projektom Zgodbe našega časa s svojimi drznimi podobami in barvami opozarja na strpnost, skrb, ljubezen in krivice.
V tednu Evrovizije se tudi v Evropi osebno selimo na vzhodni Mediteran – v Izrael. Od tam prihaja Yael Barel Ben David, izraelska doktorska študentka komuniciranja znanosti, popotnica, solidna fotografinja, kot se sama opiše. 34-letna Yael je obiskala že 33 držav, večino po srednji šoli, ko je odslužila vojaški rok, ki je obvezen za vse Izraelce. Odraščala je v kmetijskem naselju mošav, kjer prebivalci praviloma sestavljajo zadrugo s skupnim gospodarskim načrtom. Tega je zapustila, se poročila – na Novi Zelandiji, ker se ne strinja s protokolom rabinata, ki ženski jemlje vse pravice. Zdaj je asistentka na tehnološki univerzi Technion, znanstvenica, po novem tudi mama.
Cristina Battocletti je italijanska pisateljica in novinarka, ki že dve desetletji dela in živi v velemestu Milanu. Še vedno pa se počuti malo "montanara", hribovka. Rodila se je namreč v Čedadu, očetu odvetniku, ki je pogosto na sodišču zastopal predstavnike slovenske manjšine, in mami, ki je bila tudi sama napol Slovenka. Konec aprila je v Ljubljani predstavljala prevod svojega romana Hudičevo ogrinjalo, ki opisuje posebno razpoloženje Čedada in okolice, stisnjene med gore in tik ob slovensko-italijansko mejo. Čeprav fizične meje danes uradno ni več, je še vedno ostala tista navidezna, v glavah ljudi. Kar jo straši, je to, kako denimo italijanski notranji minister pred evropskimi volitvami z mitraljezom v roki razlaga, da so oni "pripravljeni". Cristino Battocletti, ki je tudi avtorica biografije Borisa Pahorja, spoznajte v Evropi, osebno. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Dvakrat je zlato olimpijsko kolajno dosegel pod zastavo Vzhodne Nemčije, torej Nemške demokratične republike, olimpijsko zlato in srebro pa je prijadral tudi združeni Nemčiji. Z jadranjem je povezan od otroštva in ta vez tudi danes, ko njegove nekdanje države že dolgo ni več, njegov rojstni kraj pa se je iz vzhodnega Berlina spremenil v združeni Berlin, ostaja enako močna kot takrat. Legenda svetovnega jadranja Jochen Schuemann bo kmalu dopolnil 65 let. Še vedno jadra in tudi zmaguje – zadnje velike uspehe je dosegal na slovenskem maxi regatniku Esimit Europa 2, zato je povezan tudi z našo državo.
Carlos Yoder je Argentinec in Slovenec, nikakor pa ne argentinski Slovenec, za kar ga pogosto označijo. V kratkih rokavih je k nam prišel sredi polarne zime leta 2002 in tukaj ostal. Do danes je že v veliki meri izselil Argentino iz sebe, saj ne je mesa, ne mara nogometa in se zmrduje nad tangom. Čeprav je glasbenik, celo multiinstumentalist. In tudi drugace je multi: sam sebi pravi še tehnologist, učitelj, podkaster, intelektualec, lektor, feminist in večni ucenec. Dodajamo le še, da je predsednik Ukulele kluba Slovenije.
Rodila se je madžarskim staršem v Transilvaniji. Pri sedmih letih se je njena družina preselila na Madžarsko, saj je bila prihodnost tam vseeno videti bolj svetla kot v Ceausescujevi Romuniji. Sošolci so ji v novi domovini sicer hitro povedali, da ni prava Madžarka, ampak Romunka s kosmatimi nogami. Potomka duhovnika in astronoma Pala Tittela, soustanovitelja madžarske akademije znanosti in umetnosti, je odraščala v družini intelektualcev, zato ne preseneča, da kljub diplomi iz ekonomije Kinga Tittel danes živi od pisanja, prevajanja in (kot konjiček) občasno tudi vodenja turistov po Budimpešti.
Neveljaven email naslov