Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

EO Philippe Ribiere

22.04.2015

Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.

Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid

Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.

Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.

Ker se ne pomiluje, tudi od drugih ne potrebuje sočutja

Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”

Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”

Pripovedovanje brez olepševanja, a iskreno izpovedno

Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.

“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”

Laško pivo, burek in Metelkova

Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.

Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.

Slovenski režiser se je zaljubil v njegovo osebnost

Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.

Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”


Evropa osebno

715 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

EO Philippe Ribiere

22.04.2015

Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.

Svojo življenjsko zgodbo in telesne napake, kot jih imenuje, je izkoristil sebi v prid

Profesionalni plezalec Philippe Ribiere se je rodil na otoku Martinique na Karibskem otočju, mati pa ga je takoj po rojstvu zapustila. Morda tudi zato, ker je bil drugačen. Zdravniki so mu namreč ob rojstvu postavili diagnozo Rubinstein-Taybijev sindrom – to je genska bolezen, za katero so značilni telesni odkloni, kot so deformacije prstov, značilne obrazne poteze in togi sklepi.

Po številnih težkih operacijah, s katerimi so mu želeli omogočiti samostojno življenje in izboljšati fukcionalnost rok in nog, ga je pri štirih letih posvojil francoski par. In šele takrat se je zavedel, kako zelo drugačen je. Okolica ga je zasmehovala, starši pa so ga zaznamovali, da je postal to, kar je. Da je posvojen, je čutil vse življenje, da se ne sme pomilovati, pa so mu tudi dali jasno vedeti.

Ker se ne pomiluje, tudi od drugih ne potrebuje sočutja

Telesni hendikep tako označuje za svoj najboljši kostum. “V preteklosti nisem imel pravih prijateljev, nihče se ni hotel pogovarjati z mano, vseskozi sem se spraševal, le kaj sem slabega naredil v življenju.”

Potem pa si je nekega dne rekel, da si ne bo več postavljal tega vprašanja, ampak bo nekaj ukrenil. “Ljudem želim pokazati, da imam kljub vsemu veliko srečo. Po svetu sem spoznal veliko ljudi, ki imajo hujše zgodbe od moje. Jaz lahko stojim na svojih nogah, lahko govorim, vsaj upam, da sem pameten – zakaj torej ne bi izkoristil tega?”

Pripovedovanje brez olepševanja, a iskreno izpovedno

Da se tako brez zadržkov razkriva širši javnosti, je zaslužno prav preziranje, ki ga je v preteklosti pogosto občutil. Vse njemu podobne želi spodbuditi, naj se ne sramujejo svojega telesa in naj bodo ponosni, da so na nek način posebni. Takšno – posebno – je bilo tudi njegovo predavanje v Sežani, ko je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami pripovedoval svojo življenjsko zgodbo – brez olepšav, povedano je večkrat podkrepil tudi s kletvicami – tistimi „našimi“.

“Preklinjati sem se naučil, ko sem leta 2009 prvič obiskal Slovenijo. Veliko sem se družil s prijateljico plezalko Natalijo Gros. Moram reči, da so ljudje v Sloveniji veliko bolj odprti. Prvič v svojem življenju – in ne lažem – sem lahko nekomu rekel, da ga imam rad, saj v Franciji ni povsem običajno, da prijatelju rečeš, da ga imaš rad. V Sloveniji sem se prvič počutil samozavestnega tako glede svojega telesa, kot da sem nekoga objel. Nekomu mogoče to ne pomeni veliko, meni pa. Na neki točki se počutim Slovenca.”

Laško pivo, burek in Metelkova

Da je naša država postala njegov drugi dom, so zaslužni predvsem slovenski plezalci, ki so ga medse sprejeli kot enakovrednega, spoznali pa so se v okviru Evolution toura po Evropi leta 2009, ko je obiskal 25 držav, med njimi tudi Slovenijo. Pravi, da ga na našo državo vežejo najlepši spomini, tu je spil veliko laških piv, pojedel ogromno bureka in se zabaval na njemu ljubi Metelkovi.

Kot profesionalni plezalec je ustanovil organizacijo Handi-Grimpe, ki spodbuja ljudi s telesnimi ovirami k plezanju. Od leta 2011 poteka tudi svetovno prvenstvo v paraplezanju, kar je delno njegova zasluga.

Slovenski režiser se je zaljubil v njegovo osebnost

Čeprav ve, da je številnim vzornik, pa sebe ne označuje za pogumnega in navdihujočega posameznika. Pravi, da je storil, kar je moral storiti. In vse to je leta 2012 pokazal v dokumentarnem filmu z naslovom Divji, ki ga je režiral slovenski režiser.

Jure Breceljnik je po mojem mnenju eden od najboljših slovenskih filmskih režiserjev. On se je vame zaljubil. Ne v moje telo, ampak v mojo osebnost. Zame je bila to velika pohvala, izredna čast, da mi nekdo posveča pozornost. Nekoga resnično zanima, kaj se skriva globoko v meni. Večkrat sem dobil občutek, da nisem tako zelo poseben, ker me v preteklosti nihče ni sprejel.”


20.06.2016

James Charney

Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.


13.06.2016

Matthijs van Boxsel

Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.


06.06.2016

Petra Nemcova

Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.


30.05.2016

Fernando Fernandes

Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.


23.05.2016

Vael Hanuna

V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"


16.05.2016

David Cronin

David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.


09.05.2016

Sandra Kalniete

Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.


02.05.2016

Sharon Treat

V tokratno Evropo osebno prihaja okoljevarstvenica, ki je videla tudi zelo skrita ameriška pogajalska izhodišča za prostotrgovinski sporazum TTIP. O tem ne sme govoriti, saj bi lahko končala za zapahi, zato nam Sharon Treat ne bo izdala podrobnosti iz dokumentov, ki jih je videla v pisarni FBI-ja. Bo pa z nami delila nekaj odmevnih primerov, ki jih je kot pravnica dobila proti korporacijam, ki uničujejo okolje.


25.04.2016

Domagoj Smoljo

Njegova spletna stran ima v naslovu kar 22 dvojnih v-jev. Morda zato, da ve, kaj bo prvo novinarsko vprašanje, na katerega bo moral odgovarjati. Švicarski sin hrvaških staršev, delujoč nekje med Zürichom in Londonom, je postal bolj javno izpostavljen, ko sta s kolegico na splet spustila programček “Random Darknet Shoper”. Ta na darknetu kupuje naključne predmete, od denarja do ponarejene viagre in drog, ter jih pošilja v izbrano galerijo. S projektom, pravi Domagoj, sta si s kolegico najprej prislužila obisk policije in tožilca, potem pa sta sprožila vrsto vprašanj o odgovornosti, ki nas kmalu čakajo denimo v povezavi z avtomobili brez voznikov ali pa računalniškimi programi, zaradi katerih se sesuvajo borze. Kdo je kriv? Poskušal nam bo povedati Domagoj Smoljo.


18.04.2016

Francisco Lopez, španski umetnik

20 let je predaval biologijo kot profesor na Univerzi v Madridu ter kot gostujoči profesor na različnih univerzah Južne Amerike. Hkrati je vsako leto za nekaj mesecev poniknil in se odpravil na odročen košček našega planeta ter tam snemal avtentične zvoke. Danes je ena svetovno najbolj priznanih figur zvočne in eksperimentalne glasbene scene.


11.04.2016

Frederic Beigbeder

“Naša generacija je odrasla kot generacija razvajenih otrok. Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi,” razmišlja francoski pisatelj Frédéric Beigbeder, ki se je v Ljubljani mudil ob nedavnem Knjižnem sejmu. Nekdanji oglaševalec, ki je vso obskurnost kovanja reklam razprostrl med knjižne platnice in s tem zaslovel, je med drugim objavil tudi roman o napadu na newyorška dvojčka, sveže pa je v slovenščino prevedeno njegovo delo Oona in Salinger.


04.04.2016

Leo Reitano

Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki. Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.


28.03.2016

Michel Khleifi, palestinski režiser

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.


21.03.2016

Behrang Azhdari

Gost oddaje Evropa osebno je Iranec Behrang Azhdari. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Spregovori o življenju in statusu kulturnika pri nas in v Iranu, pa tudi o aktualnih političnih razmerah.


21.03.2016

EO Behrang Azhdari

Behrang Azhdari prihaja iz Irana, že devet let pa živi v Sloveniji. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Ne razume, zakaj zavračamo begunce, v Iranu jih je namreč okrog tri milijone. Meni, da je rešitev za begunsko krizo prekinitev vojn na Bližnjem vzhodu, brez vmešavanja in posredovanja Amerike. Pravi, da naj najprej poskrbijo za mir na svojih tleh in iz ulic umaknejo orožje. Razlogi za vojne na Bližnjem vzhodu so po njegovem mnenju v medijih prikazani preveč enostransko.


14.03.2016

EO Martina Lorenzetti

Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.


07.03.2016

Ebenezer Parditey

Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.


29.02.2016

Dominique Gisin

Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.


22.02.2016

EO Kurt Diemberger

Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.


15.02.2016

Catherine Nakato

V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?


Stran 16 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov