Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Neveljaven email naslov