Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov