Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Doktorica Sima Samar je ena najvplivnejših žensk na svetu, na lestvici najvplivnejših muslimanskih žensk pa jo je Forbes uvrstil v prvo deseterico. Pred tremi leti je za svoje delo na področju človekovih pravic prejela alternativno Nobelovo nagrado za mir, bila pa je nominirana tudi že za pravo Nobelovo nagrado.
Po izobrazbi je zdravnica, prav z delom v zdravstvu – sredi osemdesetih let v bolnišnici v Kabulu – je prišla do spoznanja, da svet ni enako pošten do vseh. Predvsem ne omogoča enakih pravic nekaterim skupinam ljudi, med njimi je največja tista, ki je opredeljena s spolom, pravi. Ženske, sploh v njeni državi, niso enakovredne.
“Rekla bi, da je najhujša kršitev pravic žensk to, da na nas gledajo kot na drugorazredne državljane. Še vedno.”
Sama se že 30 let bojuje za pravice ženske, zaradi tega je morala za več kot desetletje zbežati iz Afganistana, ker je tam zanjo in za njeno družino postalo prenevarno. Živela je v sosednjem Pakistanu in tam nadaljevala svoje delo – tudi prek meje v Afganistan. Stanje človekovih pravic se je v zadnjih letih precej izboljšalo, a je kljub temu še daleč od dobrega.
“Ni se treba posebej truditi, da vidite, kako je svet v rokah moških. Samo sedete na letalo in preštejete število moških in žensk; če hočete še bolj ekstremne rezultate, poglejte še razmerje v poslovnem razredu.”
Ko so po ameriškem napadu na Afganistan sestavljali vlado, so na priporočilo mednarodne skupnosti ustanovili tudi afganistansko ‘ministrstvo za ženske zadeve’. Kandidatk ni bilo veliko:
“Po napadu na Afganistan sem bila na neki veliki konferenci v Bonnu kot predavateljica in kmalu zatem so me dejansko na hitro imenovali za ‘ministrico za ženske zadeve’ in podpredsednico v Karzajevi vladi. Za šest mesecev. Dobra stran te funkcije je bila, da se je o položaju žensk začelo govoriti, slaba pa, da je politika imela priročen izgovor, da smo za ženske zadeve tako ali tako pristojni mi, in se s tem ni bilo treba ukvarjati nikomur drugemu. Pravice žensk morajo biti navzoče v vseh institucijah. Odpiranje posebnih uradov, ministrstev in izpolnjevanje kvot ne prineseta rezultatov.”
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov