Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."
Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.
“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”
Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.
Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.
“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”
Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”
Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:
“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.”
Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."
Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.
“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”
Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.
Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.
“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”
Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”
Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:
“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.”
Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Neveljaven email naslov