Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."
Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.
“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”
Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.
Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.
“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”
Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”
Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:
“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.”
Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."
Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.
“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”
Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.
Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.
“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”
Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”
Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:
“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.”
Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Neveljaven email naslov