Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."
Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.
“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”
Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.
Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.
“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”
Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”
Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:
“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.”
Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
"Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar. Stanovala sem v Tobačni, ob koncu tedna je tam res prazno."
Anna Friz je kanadska zvočna in radijska umetnica, ki je s svojimi projekti gostovala že v več kot 30-ih državah sveta. Trenutno večino časa preživi v Evropi, na Islandiji in v Berlinu. Ponosna je tudi na svoje evropske korenine, v Kanado sta se njena starša preselila pred nekaj desetletji, ko je oče (sicer Nemec) dobil službo v Vancouvru. Je “multilingvistka”, poleg angleščine, francoščine, nemščine in danščine, Anna Friz počasi osvaja še enega. Zadnja leta je zaradi svojih projektov veliko časa preživela na Islandiji.
“Vsi pravijo, da je narava tam spektakularna. In to lahko le potrdim, čeprav je tudi kanadska divjina posebna. A na Islandiji se pogosto počutiš, kot da bi pristal na drugem planetu. Čas tam teče drugače. Tudi dan in noč se izmenjujeta drugače, zdi se, kot da čas tam sploh ne teče.”
Na Islandiji je sicer zaradi projekta umetniškega kolektiva Skálar | Sound Art | Experimental Music. A ne živi – oziroma ni živela – v Reykjaviku, ampak v vasici s 700 prebivalci.
Anna Friz je iskalka zvokov, nanjo so zelo vplivala dela, kot je denimo film Andreja Tarkovskega – Stalker, kjer so taki, razpoloženjski scenariji, skoraj brez govora.
“Tudi taki kraji so mi bolj všeč, skoraj neposeljeni. Ko sem bila zadnjič v Ljubljani, sem večinoma hodila okrog ponoči, ko ni bilo na ulici nikogar.”
Kot radijsko umetnico je ne zanima zgolj ustvarjanje nekih oddaj, ampak radio širše: instalacija, performans, javne akcije. “Radio v svojem bistvu je to, da uporabiš tehnologijo in s tem ustvariš neko razmerje na daljavo. Niti ni nujno, da gre za nek zvok. V samem bistvu gre za tehnologijo, ki nam pomaga razumeti razdaljo. In to uporabljamo v astronomiji, medčloveški komunikaciji, navigaciji …”
Tudi sama je bila radijka. Kot mladi diplomantki medijskih vsebin in hkrati ženskih študij je bilo njeni prvi oddaji leta 1993 ime RADIO FREE WOMAN:
“Takrat je bilo denimo v etru le približno 15 odstotkov žensk. To je bil čas, ko so ženske ustvarjale svoje punk bande, svoje medije. Zato se nam je zdela ta oddaja še toliko bolj kul. Bile smo mlade, nadobudne. Šle smo se politiko, nismo čakale, da se bomo poročile in imele otroke, ampak smo hotele biti umetnice, ki se ukvarjajo z vsemi temi tehnologijami.”
Še vedno se ima za feministko, ker – pravi – človekove pravice predvidevajo enakost. Te pa med obema spoloma še vedno ni. In ni nujno v vseh primerih to v moško korist, še doda Anna Friz, ki sicer ne dela zgolj radijskih projektov, ampak tudi kot ustvarjalka zvokov za film in gledališče.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov