Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Neveljaven email naslov