Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov