Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:
“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”
Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:
“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“
Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:
“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”
Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.
“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”
Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:
“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.”
Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Neveljaven email naslov