Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”
Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”
“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”
Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”
“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”
Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.
“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“
Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”
Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.
Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”
Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”
“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”
Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”
“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”
Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.
“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“
Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”
Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.
Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Neveljaven email naslov