Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”
Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”
“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”
Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”
“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”
Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.
“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“
Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”
Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.
Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”
Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”
“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”
Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”
“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”
Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.
“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“
Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”
Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.
Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Neveljaven email naslov