Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”
Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”
“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”
Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”
“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”
Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.
“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“
Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”
Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.
Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”
714 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”
Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”
“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”
Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”
“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”
Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.
“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“
Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”
Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.
Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Neveljaven email naslov