Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni Evropi osebno boste spoznali Ryana Mahana, Američana, ki se ukvarja s tolpami. Želel je razumeti, zakaj tolpe obstajajo in kako delujejo. Vedno znova je spoznaval, da si mladi delovanja v tolpi ne izberejo sami. V to jih prisilijo okoliščine. Dela tudi z otroki migrantov, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Najpogosteje jih izkoriščajo premožni ljudje, kot so zdravniki, odvetniki, diplomati. Američan, ki je v London odšel v času Georga W. Busha, danes, ko je na oblasti Trump, razmišlja, da je morda že skrajni čas, da se vrne.
Ryan Mahan je Američan, ki se v Londonu ukvarja s tolpami in dela z mladimi migranti, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi.
Kriminalne združbe iščejo žrtveno jagnje za svojo dejavnost – in to so pogosto otroci migranti; še posebej lahka tarča so otroci brez spremstva. To vključuje otroke, ki so ujeti v državi, in jih spolno zlorabljajo, silijo v prisilno delo in različne oblike prisilne kriminalne dejavnosti.
“Migracij ni mogoče v celoti pojasniti z revščino, jo pa je veliko bolje mogoče pojasniti z razmerji moči in neenakostjo.“
Mahan je predstavil zgodbo vietnamskega fanta Huma, ki je živel v majhni vasi na severu Vietnama. “K njegovi družini so prišli ljudje in ji obljubili izobrazbo ter lepo življenje za sina. Vedeli so, da gre za obubožano in obupano družino.”
Huma so najprej odpeljali na Kitajsko, potem v Rusijo, Vzhodno Evropo. Potem so ga v Franciji predali drugi kriminalni skupini, ki ga je nelegalno v zadnjem delu tovornjaka pripeljala v Veliko Britanijo. “Odpeljali so ga nekam na oddaljeno podeželje, ga zaklenili v hišo in mu rekli, da mora gojiti marihuano. V nasprotnem primeru bi mu umorili družino.”
V tej hiši je bil štiri leta, potem pa so sosedje zavohali marihuano. Policija je naredila racijo. Odpeljali so ga in zaprli. Sodnik je spoznal, da verjetno gre za žrtev trgovine z ljudmi, a ker je bil vpleten v kriminalno dejanje, ga je treba zapreti. Šele po letu dni zapora so ga izpustili in ga prepustili sistemu, ki je namenjen pomoči otrokom.
“Obstaja nešteto različnih razlogov, a pomembno je vedeti, da za migracijami stojijo utemeljeni razlogi in da je ogromno ljudi prisiljenih v migracije.”
Evropa trdi, da je izginilo 10.000 otrok migrantov. Mahan doda: “Skrbijo me izsledki raziskave o izginulih otrocih, ki smo jo leta 2015 izvedli v Veliki Britaniji. Številne od teh otrok zlorabijo. Pomembno je, da bi vse države, ki so se – še posebej s konvencijo Združenih narodov o pravicah otrok – mednarodno zavezale, da bodo ščitile ljudi, migrante začele obravnavati manj sumničavo.”
Države bi morale zagotoviti kulturo zaupanja, ne pa kulture dvoma. “Zdi se, kot da bi se želeli zaščititi pred neko grožnjo, ki pa je v resnici sploh ne poznamo. Namesto tega bi morali upoštevati vzroke in posledice migracij. Od kod ljudje prihajajo, zakaj bežijo? Obstaja nešteto različnih razlogov, a pomembno je vedeti, da za migracijami stojijo utemeljeni razlogi in da je ogromno ljudi prisiljenih v migracije.”
712 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni Evropi osebno boste spoznali Ryana Mahana, Američana, ki se ukvarja s tolpami. Želel je razumeti, zakaj tolpe obstajajo in kako delujejo. Vedno znova je spoznaval, da si mladi delovanja v tolpi ne izberejo sami. V to jih prisilijo okoliščine. Dela tudi z otroki migrantov, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Najpogosteje jih izkoriščajo premožni ljudje, kot so zdravniki, odvetniki, diplomati. Američan, ki je v London odšel v času Georga W. Busha, danes, ko je na oblasti Trump, razmišlja, da je morda že skrajni čas, da se vrne.
Ryan Mahan je Američan, ki se v Londonu ukvarja s tolpami in dela z mladimi migranti, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi.
Kriminalne združbe iščejo žrtveno jagnje za svojo dejavnost – in to so pogosto otroci migranti; še posebej lahka tarča so otroci brez spremstva. To vključuje otroke, ki so ujeti v državi, in jih spolno zlorabljajo, silijo v prisilno delo in različne oblike prisilne kriminalne dejavnosti.
“Migracij ni mogoče v celoti pojasniti z revščino, jo pa je veliko bolje mogoče pojasniti z razmerji moči in neenakostjo.“
Mahan je predstavil zgodbo vietnamskega fanta Huma, ki je živel v majhni vasi na severu Vietnama. “K njegovi družini so prišli ljudje in ji obljubili izobrazbo ter lepo življenje za sina. Vedeli so, da gre za obubožano in obupano družino.”
Huma so najprej odpeljali na Kitajsko, potem v Rusijo, Vzhodno Evropo. Potem so ga v Franciji predali drugi kriminalni skupini, ki ga je nelegalno v zadnjem delu tovornjaka pripeljala v Veliko Britanijo. “Odpeljali so ga nekam na oddaljeno podeželje, ga zaklenili v hišo in mu rekli, da mora gojiti marihuano. V nasprotnem primeru bi mu umorili družino.”
V tej hiši je bil štiri leta, potem pa so sosedje zavohali marihuano. Policija je naredila racijo. Odpeljali so ga in zaprli. Sodnik je spoznal, da verjetno gre za žrtev trgovine z ljudmi, a ker je bil vpleten v kriminalno dejanje, ga je treba zapreti. Šele po letu dni zapora so ga izpustili in ga prepustili sistemu, ki je namenjen pomoči otrokom.
“Obstaja nešteto različnih razlogov, a pomembno je vedeti, da za migracijami stojijo utemeljeni razlogi in da je ogromno ljudi prisiljenih v migracije.”
Evropa trdi, da je izginilo 10.000 otrok migrantov. Mahan doda: “Skrbijo me izsledki raziskave o izginulih otrocih, ki smo jo leta 2015 izvedli v Veliki Britaniji. Številne od teh otrok zlorabijo. Pomembno je, da bi vse države, ki so se – še posebej s konvencijo Združenih narodov o pravicah otrok – mednarodno zavezale, da bodo ščitile ljudi, migrante začele obravnavati manj sumničavo.”
Države bi morale zagotoviti kulturo zaupanja, ne pa kulture dvoma. “Zdi se, kot da bi se želeli zaščititi pred neko grožnjo, ki pa je v resnici sploh ne poznamo. Namesto tega bi morali upoštevati vzroke in posledice migracij. Od kod ljudje prihajajo, zakaj bežijo? Obstaja nešteto različnih razlogov, a pomembno je vedeti, da za migracijami stojijo utemeljeni razlogi in da je ogromno ljudi prisiljenih v migracije.”
Lina Vasquez je mlada, 22-letna latvijska poliglotka, ki je del svojega življenja preživela v Avstraliji. Pred tremi leti je v Berlinu odprla podjetje, preživlja pa se s tistim, v čemer je najboljša – z jeziki. Govori jih osem, šest na stopnji materne govorke. Zadnje leto postaja tudi čedalje bolj vplivna youtube osebnost, veseli pa jo, da živi v času, ko je svoje ideje in znanje s pomočjo spleta tako lahko predstaviti. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Nikolaj Efendi je glasbenik, ki se je pred dvanajstimi leti iz Celovca preselil na Dunaj. Koroški Slovenec opozarja, da EU ni tako samoumevna kot se nam zdi. Razložil bo, zakaj ne ustvarja v nemščini in kaj spoznava na svojih številnih koncertih.
Luka Dremelj je star 27 let in je direktor podjetja Erento. Študiral je v Sloveniji in Kanadi, živi v Nemčiji. Ko ne dela, dirka z avtomobili. Luka Dremelj o razmerju med delom in prostim časom, motivaciji zaposlenih, mladih talentih in Berlinu! Tam ga je obiskala Anja Hlača Ferjančič.
Maria Belen Poncio, 26-letna Argentinka, je pred dvema letoma začela odkrivati Evropo. Naprej na študentski izmenjavi v Madridu, nato kot diplomantka filmske režije v Berlinu in Münchnu. Kako je doživela Evropo kot mlada študentka in kako jo vidi danes kot režiserka? "Tisti, ki so bili v Evropi pred menoj, so jo vsi po vrsti idealizirali, da je v Evropi več možnosti za študij in delo. Kmalu sem spoznala, da ni tako …" V Benetkah se je z njo pogovarjala Nina Zagoričnik.
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh. Z njim se je v Pragi pogovarjal Gašper Andrinek.
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pusipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije.
Tolmaču Christopherju Thieryju težko pripišemo narodnost, saj je popolnoma dvojezičen in v ljubezni med angleščino in francoščino ločuje podobno kot mati med svojima dvema otroka. Nekdaj osebni tolmač več francoskih predsednikov, od Mitterranda do Chiraca, je vrsto let spremljal drobovje delovanja svetovne politike.
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Italee Watson je aktivistka in bojevnica ljubezni. Vzgajali so jo v rastafarijanskem duhu, v Kingstonu je otroštvo preživela v duhovni skupnosti z drugimi družinami. Je glasbenica nove generacije reggaeja, podpisana je pod naslovi skladb z velikimi glasbenimi imeni. Med drugim je nastopala z jamajškim zvezdnikom Shaggyjem.
Raziskovalni novinarji v Mehiki ne končajo v zaporu, ampak v grobu,” je močna fraza, ki jo je v pogovoru z nami pred časom izrekla prva ženska predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. O Mehiki ve veliko, saj je bila prej tudi predsednica mehiškega Pena, je pa tudi pisateljica, v okviru organizacije, ki ji predseduje, pa se zavzema za svobodo medijev. In te, kot sama pravi, še ni na vidiku – zadnja leta se namreč pri Penu ukvarjajo z umori svobodomiselnih blogerjev in pisateljev v Bangladešu, Mehiki, Etiopiji, Egiptu, pa tudi v Evropi smo priča sovraštvu do tistih novinarjev, ki opravljajo delo države, policije. Pišejo o mafiji, trgovini z orožjem in drogami ter tudi o skorumpiranih politikih. Spomnimo se malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, pa slovaškega preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka – oba sta razkrivanje umazanih političnih podrobnosti plačala s svojim življenjem. Z Jennifer Clement bomo tako ugotavljali, ali je moč peresa še silnejša od meča, povedala bo tudi, kako jo je zaznamovalo prijateljstvo z našim pesnikom Tomažem Šalamunom ter zakaj mehiške deklice oblačijo v fantovska oblačila in jih skrivajo v jamah.
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delo ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine. Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
Declan Hill je na univerzi Oxford doktoriral iz prirejanja nogometnih tekem. Kanadski raziskovalni novinar je pred desetletjem izdal odmevno knjigo The Fix: Organized Crime and Soccer. V njej je podrobno razkril delovanje azijske stavniške mafije, katere lovke segajo po vsem svetu. Tudi do Slovenije, trdi Hill. Prepričan je, da bosta na svetovnem prvenstvu v Rusiji vsaj ena ali dve tekmi prodani, predvsem zato, ker nekatere nacionalne nogometne zveze delujejo netransparentno in ne plačujejo nogometašev. Kot enega izmed ključnih problemov nogometa izpostavlja tudi spolno podkupovanje, v večini moške druščine sodnikov so v določenih situacijah lahko zelo ranljive … In to premeteni, do zadnje podrobnosti informirani in organizirani mafijci, znajo izkoristiti. Energični Declan Hill trenutno deluje na nemški univerzi v Würzburgu. Navkljub razkrivanju kočljivih stavniških poslov, se za svojo varnost ne boji. Morda tudi zato, ker je v prostem času navdušen amaterski boksar.
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
40 milijonov prodanih knjig, prevedenih v 40 jezikov, cel kup nagrad in zvezdniški status na Norveškem, od koder prihaja – tako bi najlažje opisali dosežke pisatelja kriminalnih romanov Joa Nesboja. Njegov glavni knjižni lik inšpektor Harry Hole je vse prej kot običajen povprečnež – veliko večino časa je to prenapeta in neznosna oseba z bogato zgodovino zlorabe drog in alkohola, precejšnjim številom razpadlih zvez in temačnih epizod v življenju. Kako razmišlja njegov stvaritelj, ki je bil nekdaj uspešen nogometaš, vojaški pilot, borzni posrednik in velika rock zvezda, ob obisku Slovenije pa je šel plezati na Osp, slišite v oddaji Evropa osebno.
Aram Barholl, priznani nemški konceptualni umetnik, ki se ukvarja s prepletanjem digitalne in analogne resničnosti.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Neveljaven email naslov