Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
714 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
Zakaj se je Natalia iz Lublina za nekaj časa preselila ravno v Ljubljano? Zato, ker je iskala poletno prakso v enem od evropskih muzejev za arhitekturo in prvi so se ji oglasili iz Ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Tokrat smo izpostavili eksponat muzejske razstave ‘Vitez, dama in zmaj – dediščina srednjeveških bojevnikov’. Meču iz zgodnjega 15. stoletja, našli so ga na dnu Ljubljanice, izjemnemu primerku srednjeveške obrti in duhovnosti, je kovač mečev Peter Johnsson vdihnil novo življenje. Do potankosti ga je namreč preučil, strokovno obdelal in izrisal, po njegovih načrtih pa so naredili tudi novega, izjemno natančno repliko izvirnika, z vsemi lastnostmi, ki jih dober meč mora imeti. Tako izvirnik kot bleščeč, nov meč sta na ogled na razstavi Narodnega muzeja Slovenije.
Stara je 21 let, je poročena, ima leto in pol staro punčko. Afganistanskim staršem, beguncem, se je rodila v Iranu, kamor so prebežali med sovjetsko-afganistansko vojno. Njeno življenje ni bilo lahko, saj je začela delati že, ko je bila stara 5 let, naučili so jo plesti perzijske preproge, kar je delala več kot 10 let. Ko je spoznala svojega današnjega moža, sta se skupaj odločila, da se vrneta v domovino svojih staršev, Afganistan. On, star 23 let, zdaj študira arhitekturo, Zahra bo študirati začela prihodnje leto. Rada bi pomagala svoji državi na noge in si ne želita v tujino. Pravita, da je bilo biti enkrat begunec dovolj za vse življenje.
Častni gost letošnjega knjižnjega sejma je bil Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji. V slovenščini lahko prebiramo njegovo večkrat nagrajeno trilogijo Hrup in kaos. Pa tudi izjemen ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč. Je aktivist in podpornik šolskih in lokalnih knjižnic, ki jih v Angliji vztrajno ukinjajo, veliko predava o predsodkih v literaturi in “primernosti” kake literature za mlade, učil pa je tudi kreativno pisanje na univerzi v Oxfordu.
Mehtab Singh pravi, da živi v najboljši državi na svetu, ko govori o Slovencih, pa govori o "nas" in ne več o "vas". 28-letni Sikh živi v Kranju, kjer posluje s čaji.
Nicholas Tsimpidas o tem, zakaj se je pomembno bojevati za prihodnost javnega servisa.
Hoerdur Torfason je eden najvidnejših aktivistov našega časa, je človek, ki je oktobra 2008 sprožil proteste na Islandiji. Torfasonu pripisujejo skorajda vse zasluge za uspeh islandske revolucije, potem ko je ta miniaturna skandinavska država doživela finančni kolaps. “Potrebna sta čas in potrpljenje, vsekakor pa je nujna ustanovitev politične stranke,” slovenskim protestnikom svetuje Torfason, tudi priznani umetnik in aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva je v sodelovanju s Susan Sontag v mestu organiziral prvi filmski festival Onkraj konca sveta. Danes je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji akademiji in tudi profesor na IECD – poslovni šoli Bled, na kateri bodočim menedžerjem predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom. Predvsem pa je Haris Pašović umetnik. S svojimi deli trka na našo vest in dreza v našo brezbrižnost. Slovenijo vidi kot (tudi) svojo domovino. In čeprav bi lahko živel kjer koli na svetu, ostaja Sarajlija.
Včasih je skakal s palico. Zdaj počne vse! Sergej Bubka teče, smuča, kolesari, hodi v fitnes. Šport je del njegovega življenja, tako kot 35 svetovnih rekordov in skoraj toliko športno–političnih funkcij. Kot pravi ima kaotično življenje, ki ga obvladuje s samodisciplino. Od dvanajstega leta skrbno pazi na prehrano, mladim športnikom pa skuša dopovedati, da samo zabava ne prinese vrhunskih rezultatov.
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Felix Richterich bi lahko bil kar gospod Ricola, čeprav sta v imenu znane blagovne znamke le dve črki njegovega priimka. Je eden redkih, ki pozna recept za bombone s 13-imi zelišči, ki so osvojili svet. Zelo dobro pozna tudi odgovor na vprašanje: “Kdo jih je naredil?” Švicar o Švicarjih in Slovencih.
David Leigh je raziskovalni novinar pri Guardianu, profesor novinarstva na City University v Londonu in dobitnik številnih novinarskih nagrad.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Neveljaven email naslov