Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
710 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.
Alan Smith je poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov, eden izmed očetov evropskega programa Erasmus+
V svoji karieri se je popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Poznavalec visokega šolstva in evropskih izobraževalnih sistemov pa je tudi krivec, da je evropski program Erasmus+ pred 30. leti začel nadvse uspešno izobraževalno in socialno pot.
“Na začetku je bila v Erasmus pisarni ena oseba – pol mene in pol tajnice. Lepo je videti, kako program raste.”
Takrat je v pisarni torej delal sam, danes, ko program v sodelovanju z nacionalnimi agencijami na področju izobraževanja, usposabljanja, športa in mladine širi izkušnje mobilnosti v 33 državah, pa je Alan Smith upokojenec, ki z distance opazuje razsežnosti svoje zamisli in jih v navdušenju deli z nami.
“Ideja o notranjem trgu je dala Erasmusu in ostalim programom izjemen zagon. Hkrati pa smo spoznali, da ekonomija ne bo dovolj.”
Alan Smith še vedno spremlja razvoj vseh izobraževalnih sistemov. Posebna čustva ga seveda prevzemajo ob širitvi in krepitvi Erasmusa, kljub vsemu pa za napredek vidi še veliko prostora. Poenostavljeni formalni postopki za še večjo dostopnost so nujni pravi, mladim pa je treba ponuditi priložnosti za razvoj določenih spretnosti, ki jih potrebujejo za uspešno vključevanje na trg dela.
“Erasmus+ raste že 30 let, ni več zgolj program za univerze, temveč za celoten spekter izobraževanja od odraslih do učencev.”
Strategija vseživljenjskega učenja torej, ki mora omogočiti vsem ljudem učenje in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih, na vseh področjih življenja in v vseh okoljih, pravi. Bistvo, ki ga Alan Smith postavlja v ospredje kot vodilo pa je zavedanje, da posamezniki z učenjem povečujejo zaupanje vase, razvijajo ustvarjalnost, podjetnost in znanje, spretnosti in kvalifikacije, ki jih potrebujejo za dejavno udeležbo v gospodarskem in družbenem življenju ter za boljšo kakovost življenja.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Fazila Efendić ima pred vhodom v spominski center v Potočarih ima trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomeniki čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita: žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin. Od takrat živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. “Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Fazila Efendić iz Srebrenice o življenju 20 let po genocidu, o sovraštvu in spravi, obtožbah in odpuščanju, o Angeli Merkel in Vladimirju Putinu, o preteklosti in predvsem o prihodnosti …
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku. Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu. Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Britanski TV voditelj na Travel Channelu Henry Cole je pred približno mesecem dni v Ljubljani pričel snemati novo sezono oddaj “Super vožnje z motorjem”, med katero ga bo pot vodila od Ljubljane do Sofije. Z njim smo se še pred začetkom motoristične avanture med drugim pogovarjali o varnosti v prometu, motorjih za hipsterje ter vožnji s Hell’s Angels.
Barbara se je rodila v Münchnu, nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Med izbiro lokacije za poroko se je atlas naključno odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino. Barbara je sicer operna pevka, v zadnjem času pa se aktivno ukvarja predvsem s petjem in poučevanjem pravilnega dihanja. Morda pa ste jo opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem prostoru kje ob cesti.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Neveljaven email naslov