Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Že 30 let dela v tekstilni industriji, nekaj časa je bil tudi predstavnik velikega nizozemskega podjetja na Kitajskem. In njegov najbolj živ spomin na Daljni vzhod je velika kitajska modra reka, ki je še bolj modra postala zaradi spiranja jeansa v tovarnah ob njej. Zato se je Bert van Son odločil, da mora vsak storiti svoj korak k bolj trajnostnemu svetu. Sam si želi spremeniti način oblačenja ljudi, zato je odprl Mud Jeans.
Za nekaj evrov na mesec lahko od podjetja najamete jeans, ko ga ne potrebujete več, ga podjetje vzame nazaj in oblačilo v celoti reciklira. V Slovenijo se je na predstavitev projekta van Son seveda pripeljal z najetim električnim vozilom, dodaja pa, da bo njegov naslednji korak k boljšemu svetu temeljita sprememba prehranjevanja.
“Poskušamo proizvajati jeans iz organskega bombaža, v podjetju, kjer so ljudje pošteno plačani. Ampak to ni dovolj, ponošene kavbojke poskušamo dobiti nazaj in jih reciklirati v nove. V naših novih kavbojkah je vedno vsaj 40 odstotkov recikliranega jeansa, kar se mi zdi kar velik uspeh.”
Ko svojih starih kavbojk ne potrebujete več, jih torej vrnete proizvajalcu v reciklažo, ta pa vam da popust za nove. Se pa seveda povprečnemu uporabniku hlač zdi ideja, da bi svoje hlače, ki so precej intimen del garderobe, izposojal, vseeno precej nenavadna.
“Seveda razumem ta pomislek, gre za stvar, ki jo nosite na sebi, ki se prilagodi vašemu telesu. Ampak gre za drugo vprašanje – ali moramo res biti lastniki stvari. Morda je to lažje razumeti na kakem drugem primeru, denimo primeru pralnega stroja. Ali potrebujemo pralni stroj ali zgolj njegov učinek? Tako tudi mi poskušamo prodati zgolj učinek hlač, ne pa njihovega lastništva. Nosite jih kolikor časa jih potrebujete, eno leto plačujete zanje mesečno najemnino 7,5 evra. Potem so vaše. Ko jih ne potrebujete več, nam jih vrnete. Mi potem ponovno uporabimo bombaž. To je ideja.”
Običajno je prav eno leto doba, ko si zaželimo novega stila, nove barve in kroja, pravi Bert van Son. Pri podjetju vseeno poskušajo ohraniti »Guilt free denim use«, uporabo brez občutka krivde; van Son pravi, da so si slogan delno izposodili pri Tesli. Poskušajo najti ravnotežje med modo in okoljsko sprejemljivostjo. Tekstilna industrija je namreč ena najbolj umazanih sploh.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Že 30 let dela v tekstilni industriji, nekaj časa je bil tudi predstavnik velikega nizozemskega podjetja na Kitajskem. In njegov najbolj živ spomin na Daljni vzhod je velika kitajska modra reka, ki je še bolj modra postala zaradi spiranja jeansa v tovarnah ob njej. Zato se je Bert van Son odločil, da mora vsak storiti svoj korak k bolj trajnostnemu svetu. Sam si želi spremeniti način oblačenja ljudi, zato je odprl Mud Jeans.
Za nekaj evrov na mesec lahko od podjetja najamete jeans, ko ga ne potrebujete več, ga podjetje vzame nazaj in oblačilo v celoti reciklira. V Slovenijo se je na predstavitev projekta van Son seveda pripeljal z najetim električnim vozilom, dodaja pa, da bo njegov naslednji korak k boljšemu svetu temeljita sprememba prehranjevanja.
“Poskušamo proizvajati jeans iz organskega bombaža, v podjetju, kjer so ljudje pošteno plačani. Ampak to ni dovolj, ponošene kavbojke poskušamo dobiti nazaj in jih reciklirati v nove. V naših novih kavbojkah je vedno vsaj 40 odstotkov recikliranega jeansa, kar se mi zdi kar velik uspeh.”
Ko svojih starih kavbojk ne potrebujete več, jih torej vrnete proizvajalcu v reciklažo, ta pa vam da popust za nove. Se pa seveda povprečnemu uporabniku hlač zdi ideja, da bi svoje hlače, ki so precej intimen del garderobe, izposojal, vseeno precej nenavadna.
“Seveda razumem ta pomislek, gre za stvar, ki jo nosite na sebi, ki se prilagodi vašemu telesu. Ampak gre za drugo vprašanje – ali moramo res biti lastniki stvari. Morda je to lažje razumeti na kakem drugem primeru, denimo primeru pralnega stroja. Ali potrebujemo pralni stroj ali zgolj njegov učinek? Tako tudi mi poskušamo prodati zgolj učinek hlač, ne pa njihovega lastništva. Nosite jih kolikor časa jih potrebujete, eno leto plačujete zanje mesečno najemnino 7,5 evra. Potem so vaše. Ko jih ne potrebujete več, nam jih vrnete. Mi potem ponovno uporabimo bombaž. To je ideja.”
Običajno je prav eno leto doba, ko si zaželimo novega stila, nove barve in kroja, pravi Bert van Son. Pri podjetju vseeno poskušajo ohraniti »Guilt free denim use«, uporabo brez občutka krivde; van Son pravi, da so si slogan delno izposodili pri Tesli. Poskušajo najti ravnotežje med modo in okoljsko sprejemljivostjo. Tekstilna industrija je namreč ena najbolj umazanih sploh.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
Neveljaven email naslov