Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Že 30 let dela v tekstilni industriji, nekaj časa je bil tudi predstavnik velikega nizozemskega podjetja na Kitajskem. In njegov najbolj živ spomin na Daljni vzhod je velika kitajska modra reka, ki je še bolj modra postala zaradi spiranja jeansa v tovarnah ob njej. Zato se je Bert van Son odločil, da mora vsak storiti svoj korak k bolj trajnostnemu svetu. Sam si želi spremeniti način oblačenja ljudi, zato je odprl Mud Jeans.
Za nekaj evrov na mesec lahko od podjetja najamete jeans, ko ga ne potrebujete več, ga podjetje vzame nazaj in oblačilo v celoti reciklira. V Slovenijo se je na predstavitev projekta van Son seveda pripeljal z najetim električnim vozilom, dodaja pa, da bo njegov naslednji korak k boljšemu svetu temeljita sprememba prehranjevanja.
“Poskušamo proizvajati jeans iz organskega bombaža, v podjetju, kjer so ljudje pošteno plačani. Ampak to ni dovolj, ponošene kavbojke poskušamo dobiti nazaj in jih reciklirati v nove. V naših novih kavbojkah je vedno vsaj 40 odstotkov recikliranega jeansa, kar se mi zdi kar velik uspeh.”
Ko svojih starih kavbojk ne potrebujete več, jih torej vrnete proizvajalcu v reciklažo, ta pa vam da popust za nove. Se pa seveda povprečnemu uporabniku hlač zdi ideja, da bi svoje hlače, ki so precej intimen del garderobe, izposojal, vseeno precej nenavadna.
“Seveda razumem ta pomislek, gre za stvar, ki jo nosite na sebi, ki se prilagodi vašemu telesu. Ampak gre za drugo vprašanje – ali moramo res biti lastniki stvari. Morda je to lažje razumeti na kakem drugem primeru, denimo primeru pralnega stroja. Ali potrebujemo pralni stroj ali zgolj njegov učinek? Tako tudi mi poskušamo prodati zgolj učinek hlač, ne pa njihovega lastništva. Nosite jih kolikor časa jih potrebujete, eno leto plačujete zanje mesečno najemnino 7,5 evra. Potem so vaše. Ko jih ne potrebujete več, nam jih vrnete. Mi potem ponovno uporabimo bombaž. To je ideja.”
Običajno je prav eno leto doba, ko si zaželimo novega stila, nove barve in kroja, pravi Bert van Son. Pri podjetju vseeno poskušajo ohraniti »Guilt free denim use«, uporabo brez občutka krivde; van Son pravi, da so si slogan delno izposodili pri Tesli. Poskušajo najti ravnotežje med modo in okoljsko sprejemljivostjo. Tekstilna industrija je namreč ena najbolj umazanih sploh.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Že 30 let dela v tekstilni industriji, nekaj časa je bil tudi predstavnik velikega nizozemskega podjetja na Kitajskem. In njegov najbolj živ spomin na Daljni vzhod je velika kitajska modra reka, ki je še bolj modra postala zaradi spiranja jeansa v tovarnah ob njej. Zato se je Bert van Son odločil, da mora vsak storiti svoj korak k bolj trajnostnemu svetu. Sam si želi spremeniti način oblačenja ljudi, zato je odprl Mud Jeans.
Za nekaj evrov na mesec lahko od podjetja najamete jeans, ko ga ne potrebujete več, ga podjetje vzame nazaj in oblačilo v celoti reciklira. V Slovenijo se je na predstavitev projekta van Son seveda pripeljal z najetim električnim vozilom, dodaja pa, da bo njegov naslednji korak k boljšemu svetu temeljita sprememba prehranjevanja.
“Poskušamo proizvajati jeans iz organskega bombaža, v podjetju, kjer so ljudje pošteno plačani. Ampak to ni dovolj, ponošene kavbojke poskušamo dobiti nazaj in jih reciklirati v nove. V naših novih kavbojkah je vedno vsaj 40 odstotkov recikliranega jeansa, kar se mi zdi kar velik uspeh.”
Ko svojih starih kavbojk ne potrebujete več, jih torej vrnete proizvajalcu v reciklažo, ta pa vam da popust za nove. Se pa seveda povprečnemu uporabniku hlač zdi ideja, da bi svoje hlače, ki so precej intimen del garderobe, izposojal, vseeno precej nenavadna.
“Seveda razumem ta pomislek, gre za stvar, ki jo nosite na sebi, ki se prilagodi vašemu telesu. Ampak gre za drugo vprašanje – ali moramo res biti lastniki stvari. Morda je to lažje razumeti na kakem drugem primeru, denimo primeru pralnega stroja. Ali potrebujemo pralni stroj ali zgolj njegov učinek? Tako tudi mi poskušamo prodati zgolj učinek hlač, ne pa njihovega lastništva. Nosite jih kolikor časa jih potrebujete, eno leto plačujete zanje mesečno najemnino 7,5 evra. Potem so vaše. Ko jih ne potrebujete več, nam jih vrnete. Mi potem ponovno uporabimo bombaž. To je ideja.”
Običajno je prav eno leto doba, ko si zaželimo novega stila, nove barve in kroja, pravi Bert van Son. Pri podjetju vseeno poskušajo ohraniti »Guilt free denim use«, uporabo brez občutka krivde; van Son pravi, da so si slogan delno izposodili pri Tesli. Poskušajo najti ravnotežje med modo in okoljsko sprejemljivostjo. Tekstilna industrija je namreč ena najbolj umazanih sploh.
Skater iz Luksemburga, ki mu najbolj ustreza površina pred evropskim parlamentom v Bruslju. Tja se je preselil, da bi študiral kinematografijo. V oddaji pove, zakaj nikoli več ne bo šel na volitve. Na YouTube kanalu Vala 202 poglej Mikov skok čez stopnice!
Gabriella Colluto je Italijanka, čeprav vse življenje živi v Švici. Pravzaprav si pravi kar Evropejka ali državljanka sveta. Njeni stari starši so iz Benečije po vojni prišli v Švico, kjer so kot poceni delovna sila gradili predore in prelaze. Gabriella se je izobrazila za poklic ‘tišlerke’, kot temu pravi v drugem od obeh maternih jezikov. No, potem je opazila, da se da živeti tudi od petja. Od roka prek džeza je prišla do diplome iz soprana na züriški Visoki umetniški šoli. Danes je operna in koncertna pevka.
Laura Sacher je 22-letna Rimljanka, ki je lani večno mesto zamenjala za evropsko prestolnico in začela magisterij evropskih študij. Poliglotka, ki govori štiri evropske jezike, je pred selitvijo v Rimu ustvarjala svojo radijsko oddajo WorldReporter. Je kritična do populističnih vlad in polna upanja za prihodnost Evropske unije. “Kar zdaj opažamo, je predvsem veliko strahu. Ampak po mojem mnenju je med nami mladimi tudi veliko upanja, saj verjamemo v vse, kar je bilo storjeno v preteklosti v okviru Evropske unije. Populistične vlade so na žalost dejstvo, prihajam iz države, ki v tem hipu zelo trpi, saj nima samo enega vodje države, ampak bi lahko celo rekla, da so tam trije. Oblike vladavin se spreminjajo v času in to zelo vpliva na Evropo, spremembe so neizogibne.”
Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.
Latvijski avtor in ilustrator Martinš Zutis je po poklicu grafični oblikovalec. V Slovenijo je prišel predstavit svojo otroško knjigo Odkritje, ki ga ni bilo, s katero je požel povsem nepričakovan uspeh. V Sloveniji je spoznal, da si besedo gora razlaga napačno in da sta si Ljubljana in Riga zelo podobni.
Govori pet jezikov, študira politologijo in zgodovino, trenira boks, navija za nogometnega četrtoligaša, posluša posebno muziko, s katalonskimi otroki je uprizorila Pekarno Mišmaš. Helena Gené Škrabec od rojstva živi v Barceloni, poletja pa preživlja v Ribnici. S slovensko Katalonko oziroma katalonsko Slovenko sta se srečala Luka Hvalc in Jan Grilc.
Gruzijka Ketevan Neparidze pravi, da je usodno povezana s Slovenijo. Pri nas že drugič nadaljuje študij, če ji bo življenje to omogočilo, pa vsa pridobljena znanja želi izkoristiti v domovini.
Domen Brus je mlad slovenski pravnik na Dunaju. V avstrijski politiki in njenem odnosu do Evrope prepozna tudi hrepenenje po nekdanjem cesarskem vplivu. V Avstriji so še vedno kar nenavadno tolerantni do kajenja v gostinskih lokalih, od Avstrijcev in njihove vloge v Evropski uniji pa bi se lahko Slovenija veliko naučila na pravnem področju. O dobrih in malo manj dobrih avstrijskih in evropskih praksah, z uslužbencem ugledne odvetniške pisarne na Dunaju. Kjer se (ne)stereotipno zares živi zelo dobro!
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Hande Senguler je bila rojena v Turčiji, nekaj let je živela v Združenih državah Amerike, njen trenutni dom pa je Strasbourg, kjer zadnji dve leti študira sociologijo. Je kritična opazovalka tako francoske kot turške družbe, v obe se tudi aktivno politično vključuje vendar pravi, da v Franciji svoj aktivizem izraža veliko lažje kot v svoji domovini. Kako s svojim kolesom ozavešča mlade o politični participaciji po Strasbourgu, je Gašperju Andrineku povedala v oddaji Evropa posebno.
Ladislav Karda je mladi češki improvizator, ki se v svojih predstavah ukvarja z vprašanjem lastne in nacionalne identitete. Gledališčnik pripoveduje, kako je na sprejemnih izpitih skoraj skočil skozi okno, o češkem lutkarstvu in popivanju, pa tudi o vlogi Evropske unije pri podpiranju umetnosti.
Réka Bucsi je vzhajajoča zvezda mednarodnih festivalov animiranega filma – od Berlinala do Sundancea in Annecyja. Na njih je pobrala več kot 50 mednarodnih nagrad, s svojim diplomskim filmom Symphony no. 42 pa je leta 2014 prišla celo v ožji izbor za oskarja. 30 letna Madžarska umetnica, ki se je rodila v Nemčiji in prvih 8 let zaradi službe staršev živela v Avstriji, danes ustvarja v Budimpešti. Madžarsko ima rada, malo manj pa ima rada danes neprestano in vseprisotno poudarjanje madžarskosti. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Andrej Firm
Ludemila Silva z Zelenortskih otokov že šest let živi v Sloveniji, kjer študira medicino. Njen materni jezik je portugalščina, govori tudi angleško, francosko in špansko, obvlada kreolski jezik, hkrati pa je prava mojstrica slovenščine, ki obožuje slovensko kulinariko - predvsem golaž.
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Andrej Novakov je v poslanske klopi Evropskega parlamenta sedel konec leta 2014 in pri takrat 26 letih postal najmlajši evroposlanec v tem sklicu in eden najmlajših v zgodovini. Svojo mladost vidi kot prednost, saj delo v parlamentu zahteva ogromno časa in energije. Uveljavil se je že v študentski politiki, bil dvakrat podpredsednik največjega evropskega študentskega združenja Evropskih demokratov, leta 2016 pa ga je revija Forbes uvrstila na listo '30 under 30' najbolj uspešnih mladih politikov na svetu, mlajših od 30 let.
Ester Ledecká je 23-letna Čehinja, ki je februarja osvojila naslova olimpijske prvakinje v alpskem smučanju in deskanju.
Sarah Schug je mlada Nemka, ki živi in dela v Bruslju. Nič posebnega, vendar Sarah ni evropska uslužbenka. Je ustvarjalka zanimivega bloga o kulturnem in umetniškem utripu Bruslja. Razloži, da je belgijska prestolnica zaradi nižjih najemnin privlačna tudi za umetnike iz Pariza, Londona in Berlina, pojasni, kako je z integracijo manjšin slaba tri leta po terorističnem napadu in kakšna sta Evropa in njena metropola z nebirokratskega zornega kota. Bruselj niso samo pivo, krompirček, vaflji in evrokrati.
Lina Vasquez je mlada, 22-letna latvijska poliglotka, ki je del svojega življenja preživela v Avstraliji. Pred tremi leti je v Berlinu odprla podjetje, preživlja pa se s tistim, v čemer je najboljša – z jeziki. Govori jih osem, šest na stopnji materne govorke. Zadnje leto postaja tudi čedalje bolj vplivna youtube osebnost, veseli pa jo, da živi v času, ko je svoje ideje in znanje s pomočjo spleta tako lahko predstaviti. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Nikolaj Efendi je glasbenik, ki se je pred dvanajstimi leti iz Celovca preselil na Dunaj. Koroški Slovenec opozarja, da EU ni tako samoumevna kot se nam zdi. Razložil bo, zakaj ne ustvarja v nemščini in kaj spoznava na svojih številnih koncertih.
Luka Dremelj je star 27 let in je direktor podjetja Erento. Študiral je v Sloveniji in Kanadi, živi v Nemčiji. Ko ne dela, dirka z avtomobili. Luka Dremelj o razmerju med delom in prostim časom, motivaciji zaposlenih, mladih talentih in Berlinu! Tam ga je obiskala Anja Hlača Ferjančič.
Neveljaven email naslov