Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Že 30 let dela v tekstilni industriji, nekaj časa je bil tudi predstavnik velikega nizozemskega podjetja na Kitajskem. In njegov najbolj živ spomin na Daljni vzhod je velika kitajska modra reka, ki je še bolj modra postala zaradi spiranja jeansa v tovarnah ob njej. Zato se je Bert van Son odločil, da mora vsak storiti svoj korak k bolj trajnostnemu svetu. Sam si želi spremeniti način oblačenja ljudi, zato je odprl Mud Jeans.
Za nekaj evrov na mesec lahko od podjetja najamete jeans, ko ga ne potrebujete več, ga podjetje vzame nazaj in oblačilo v celoti reciklira. V Slovenijo se je na predstavitev projekta van Son seveda pripeljal z najetim električnim vozilom, dodaja pa, da bo njegov naslednji korak k boljšemu svetu temeljita sprememba prehranjevanja.
“Poskušamo proizvajati jeans iz organskega bombaža, v podjetju, kjer so ljudje pošteno plačani. Ampak to ni dovolj, ponošene kavbojke poskušamo dobiti nazaj in jih reciklirati v nove. V naših novih kavbojkah je vedno vsaj 40 odstotkov recikliranega jeansa, kar se mi zdi kar velik uspeh.”
Ko svojih starih kavbojk ne potrebujete več, jih torej vrnete proizvajalcu v reciklažo, ta pa vam da popust za nove. Se pa seveda povprečnemu uporabniku hlač zdi ideja, da bi svoje hlače, ki so precej intimen del garderobe, izposojal, vseeno precej nenavadna.
“Seveda razumem ta pomislek, gre za stvar, ki jo nosite na sebi, ki se prilagodi vašemu telesu. Ampak gre za drugo vprašanje – ali moramo res biti lastniki stvari. Morda je to lažje razumeti na kakem drugem primeru, denimo primeru pralnega stroja. Ali potrebujemo pralni stroj ali zgolj njegov učinek? Tako tudi mi poskušamo prodati zgolj učinek hlač, ne pa njihovega lastništva. Nosite jih kolikor časa jih potrebujete, eno leto plačujete zanje mesečno najemnino 7,5 evra. Potem so vaše. Ko jih ne potrebujete več, nam jih vrnete. Mi potem ponovno uporabimo bombaž. To je ideja.”
Običajno je prav eno leto doba, ko si zaželimo novega stila, nove barve in kroja, pravi Bert van Son. Pri podjetju vseeno poskušajo ohraniti »Guilt free denim use«, uporabo brez občutka krivde; van Son pravi, da so si slogan delno izposodili pri Tesli. Poskušajo najti ravnotežje med modo in okoljsko sprejemljivostjo. Tekstilna industrija je namreč ena najbolj umazanih sploh.
709 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari
Že 30 let dela v tekstilni industriji, nekaj časa je bil tudi predstavnik velikega nizozemskega podjetja na Kitajskem. In njegov najbolj živ spomin na Daljni vzhod je velika kitajska modra reka, ki je še bolj modra postala zaradi spiranja jeansa v tovarnah ob njej. Zato se je Bert van Son odločil, da mora vsak storiti svoj korak k bolj trajnostnemu svetu. Sam si želi spremeniti način oblačenja ljudi, zato je odprl Mud Jeans.
Za nekaj evrov na mesec lahko od podjetja najamete jeans, ko ga ne potrebujete več, ga podjetje vzame nazaj in oblačilo v celoti reciklira. V Slovenijo se je na predstavitev projekta van Son seveda pripeljal z najetim električnim vozilom, dodaja pa, da bo njegov naslednji korak k boljšemu svetu temeljita sprememba prehranjevanja.
“Poskušamo proizvajati jeans iz organskega bombaža, v podjetju, kjer so ljudje pošteno plačani. Ampak to ni dovolj, ponošene kavbojke poskušamo dobiti nazaj in jih reciklirati v nove. V naših novih kavbojkah je vedno vsaj 40 odstotkov recikliranega jeansa, kar se mi zdi kar velik uspeh.”
Ko svojih starih kavbojk ne potrebujete več, jih torej vrnete proizvajalcu v reciklažo, ta pa vam da popust za nove. Se pa seveda povprečnemu uporabniku hlač zdi ideja, da bi svoje hlače, ki so precej intimen del garderobe, izposojal, vseeno precej nenavadna.
“Seveda razumem ta pomislek, gre za stvar, ki jo nosite na sebi, ki se prilagodi vašemu telesu. Ampak gre za drugo vprašanje – ali moramo res biti lastniki stvari. Morda je to lažje razumeti na kakem drugem primeru, denimo primeru pralnega stroja. Ali potrebujemo pralni stroj ali zgolj njegov učinek? Tako tudi mi poskušamo prodati zgolj učinek hlač, ne pa njihovega lastništva. Nosite jih kolikor časa jih potrebujete, eno leto plačujete zanje mesečno najemnino 7,5 evra. Potem so vaše. Ko jih ne potrebujete več, nam jih vrnete. Mi potem ponovno uporabimo bombaž. To je ideja.”
Običajno je prav eno leto doba, ko si zaželimo novega stila, nove barve in kroja, pravi Bert van Son. Pri podjetju vseeno poskušajo ohraniti »Guilt free denim use«, uporabo brez občutka krivde; van Son pravi, da so si slogan delno izposodili pri Tesli. Poskušajo najti ravnotežje med modo in okoljsko sprejemljivostjo. Tekstilna industrija je namreč ena najbolj umazanih sploh.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Neveljaven email naslov