Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
671 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Pred skoraj 20. leti je računalniški program DeepBlue premagal človeka v šahu. Človeštvo si je nato postavilo novo trdnjavo, češ, v igri go, ki sodi med najkompleksnejše igre na svetu in bistveno premaga tudi šah, pa nas stroji res ne bodo premagali! A so se tudi tu ušteli … 12. marca letos je namreč stroj v tej starodavni japonski namizni igri naposled spodrezal krila človeku in mu stopil še korak bližje.
Računalniški program AlphaGo, ki ga je razvil ameriški velikan Google, je pred mesecem dni premagal človeka v japonski namizni igri go. V boju z južnokorejskim velemojstrom Lee Se Dolom, ki ima kar 18 mednarodnih naslovov v tej starodavni namizni igri z belimi in črnimi kamenčki, je zmagal v štirih od petih iger. Čeprav je mladi Korejec podkovan z izkušnjami in izjemen analitik, je po spopadu s strojem užaloščen priznal, da programu ni bil kos.
V Sloveniji je to zgodovinsko partijo goja spremljal tudi večkratni državni prvak v goju Gregor Butala: »Po začetni skepsi je navdušil vse, vključno s profesionalnimi igralci goja«. Ob tem se je namuznil, da bi rad program izzval tudi sam, čeprav bi bil sam najverjetneje šibkejši od njega.
»Igra go je za dva igralca, ki na križišča na polju polagata kamne okrogle oblike. S tem želita zavzeti čim več praznega ozemlja.«
Go sodi med najstarejše miselne igre, ki jo na daljnem vzhodu igrajo že poltretje tisočletje. Prvi zapisani dokazi o igri go segajo v leto 548 pr. n. št. v antično Kitajsko. V vsem tem času se igra ni opazneje spremenila, na Zahodu pa je popularna šele zadnjih sto let. »V Sloveniji go igramo skoraj najdlje v Evropi. K nam ga je zanesla vojna mornarica Avstro-Ogrske,« je pojasnil Butala.
Vseh mogočih in dovoljenih postavitev kamnov na ploščo za go je 10^170 [deset na stosedemdeseto], kar je nepredstavljivo več kot pri šahu. Predstavljajte si vesolje, vse milijarde galaksij z milijardami zvezd v vsaki, in si zamislite, da se v vsakem atomu našega vesolja skriva novo vesolje. Atomov v vseh teh vesoljih je še vedno manj, kot je mogočih postavitev na plošči za go. Vseh mogočih potez in s tem iger je toliko, da si tega sploh ne moremo predstavljati.
Zato je go toliko miselna igra kot umetnost. Podobno kot smučarske skakalce tudi igralce goja slišimo govoriti o občutkih in intuiciji, saj vseh mogočih potez ni mogoče niti našteti. Največje napake seveda natančno preučijo in se jih naučijo, ampak šele z vajo in treningom pridobijo občutek za podrobnosti in veščine, katera poteza je najboljša. Za računalnike oziroma umetno inteligenco pa so občutki in intuicija nekaj najtežjega. Izračunati, kako priti na Mars in nazaj, ni težko, ne more pa vam računalnik povedati, ali se rdeče krilo ujema z oranžnimi čevlji.
»Mislim, da je to velik uspeh, saj je računalniški program pokazal, kaj zmore strojno učenje na podlagi izkušenj,« je zmago stroja nad človekom v igri go komentirala profesorica za kognitivno filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Olga Markič.
Končni cilj raziskav v umetni inteligenci ni izdelati najboljšega igralca šaha, a popolnoma neuporabnega za vse ostale namene – kot je bil Deep Blue leta 1997. Želijo večnamensko univerzalno umetno inteligenco, ki je ne moremo sprogramirati kot klasičen program z nizanjem spremenljivk, ukazov in pogojev. Raziskovalci so se zato obrnili k naravi in pogledali, kako to nalogo uspejo opravljati možgani. Odgovor so našli v nevronskih mrežah.
Taki sistemi se učijo sami. Damo jim čim več rešenih problemov in pričakovan rezultat, potem pa bodo sami ustrezno nastavili povezave med deli sistema, da bodo nalogo opravljali kar najbolje.
»Človek je tako pameten, kot je bil pred 10 000 leti, računalniški program pa napredujejo z eksponentno rastjo,« je povedal strokovnjak za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan dr. Matjaž Gams.
»Ta napredek je neverjetno hiter in uspešen. Po teoriji singularnosti bomo preskočil v novo civilizacijsko obdobje. 50 odstotkov verjetnosti je, da bo čez 20 let tu. Kako bomo to uporabili, pa je odvisno od nas samih.«- dr. Matjaž Gams
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
Neveljaven email naslov