Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Fizika sil, ki so udeležene pri uporabi varnostnega pasu v vozilu, je brezkompromisno jasna – sile, ki delujejo na telo v hipnem primežu prometne nesreče, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom. Frekvenca X preverja sile, ki so v ozadju (ne)uporabe varnostnega pasu. Privežite se z nami!
Sile, ki delujejo na telo med prometno nesrečo, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom
Lani je v Sloveniji umrlo 45 voznikov in 16 potnikov osebnih vozil, 21 od teh oziroma 34 odstotkov jih med nesrečo ni bilo pripetih. V Združenih državah Amerike celo na primer opažajo, da več kot polovica najstnikov in mlajših odraslih, ki so leta 2014 umrli v prometnih nesrečah, ni bila pripeta. Nesreče, ki jih je povzročila neuporaba varnostnega pasu, tam na leto prinesejo več kot 45 milijard dolarjev stroškov.
“Ljudje naj uporabljajo varnostni pas, saj nas ta še posebej obvaruje pri čelnih trkih.” – fizik dr. Jurij Bajc
Uporaba varnostnega pasu bi morala biti za nas samoumevna, tudi če sedimo na zadnjih sedežih, poudarja Bojan Oblak z Agencije za varnost prometa. “A to je šele polovica dela. Pomembno je, da pas poravnaš.” Nepravilno nameščen pas lahko namreč povzroči še dodatno škodo. Če si ga ne pripnemo prav, če je preveč ohlapen, lahko med prometno nesrečo še dodatno poškoduje hrbtenico.
Oblak je ob tem opozoril na nepravilno miselnost, da se na krajših vožnjah ni treba pripeti. “Ne zavedamo se velikih sil. Človeško telo je pretežko, da bi se pri 30 km/h samo ujelo. Prirejeno je za hitrost do 7 km/h.“
“Če imam zadaj potnika nepripetega, ne speljem, dokler se ne pripne. To je lahko moj potencialni ubijalec.”- Bojan Oblak, Agencija za varnost prometa
Fizik dr. Jurij Bajc z ljubljanske pedagoške fakultete pravi, da je varnostni pas pomemben zaradi dveh vidikov: z njegovo uporabo se sila ob trku porazdeli po celem telesu, podaljša pa se tudi pot, kar je ključno pri tem, da kar se da zmanjšamo silo.
Kot je izračunal, je pri trku s hitrostjo 30 km/h sila, ki deluje na telo, približno sedemkrat večja od običajne sile teže. Pri 70 kg težkem človeku je ta sila ekvivalentna masi 500 kg. Če pa ob tem ne uporabljamo varnostnega pasu, sila ustreza masi petih ton! Kaj pa 90 km/h? “Če bi vzeli enako razdaljo, bi bile sile devetkrat večje, z uporabo varnostnega pasu bi bila ta sila približno 4,5 tone.” Za lažjo predstavo: hitrost 30 km/h bi na primer dosegli s skokom s 3,5 metra višine, sama sila, ki bi delovala ob tem, pa je odvisna od načina doskoka. Skok na toge noge bi imel podobne posledice, kot če priletimo v vetrobransko steklo.
Kot sva še naračunala, bi človek, ki bi se v oviro nepripet brez zaviranja zaletel s hitrostjo 90 km/h, v vetrobransko steklo priletel s silo, ki bi ustrezala masi 45 ton.
“Hitrost 90 km/h doseže padajoče telo (človek), če skoči z višine okoli 32 metrov, torej z 10. ali 11. nadstropja.” – Jurij Bajc
Le tri sekunde potrebujemo, da se privežemo! Če želiš biti drugačen in zato neprivezan, pomisli, kako drugačen boš, če v nesreči “poletiš” skozi okno!
Pripnite se. Dr. Bajc o silah ob nesreči. pic.twitter.com/kbtw1Bydwj
— Frekvenca X (@FrekvencaX) March 23, 2017
677 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizika sil, ki so udeležene pri uporabi varnostnega pasu v vozilu, je brezkompromisno jasna – sile, ki delujejo na telo v hipnem primežu prometne nesreče, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom. Frekvenca X preverja sile, ki so v ozadju (ne)uporabe varnostnega pasu. Privežite se z nami!
Sile, ki delujejo na telo med prometno nesrečo, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom
Lani je v Sloveniji umrlo 45 voznikov in 16 potnikov osebnih vozil, 21 od teh oziroma 34 odstotkov jih med nesrečo ni bilo pripetih. V Združenih državah Amerike celo na primer opažajo, da več kot polovica najstnikov in mlajših odraslih, ki so leta 2014 umrli v prometnih nesrečah, ni bila pripeta. Nesreče, ki jih je povzročila neuporaba varnostnega pasu, tam na leto prinesejo več kot 45 milijard dolarjev stroškov.
“Ljudje naj uporabljajo varnostni pas, saj nas ta še posebej obvaruje pri čelnih trkih.” – fizik dr. Jurij Bajc
Uporaba varnostnega pasu bi morala biti za nas samoumevna, tudi če sedimo na zadnjih sedežih, poudarja Bojan Oblak z Agencije za varnost prometa. “A to je šele polovica dela. Pomembno je, da pas poravnaš.” Nepravilno nameščen pas lahko namreč povzroči še dodatno škodo. Če si ga ne pripnemo prav, če je preveč ohlapen, lahko med prometno nesrečo še dodatno poškoduje hrbtenico.
Oblak je ob tem opozoril na nepravilno miselnost, da se na krajših vožnjah ni treba pripeti. “Ne zavedamo se velikih sil. Človeško telo je pretežko, da bi se pri 30 km/h samo ujelo. Prirejeno je za hitrost do 7 km/h.“
“Če imam zadaj potnika nepripetega, ne speljem, dokler se ne pripne. To je lahko moj potencialni ubijalec.”- Bojan Oblak, Agencija za varnost prometa
Fizik dr. Jurij Bajc z ljubljanske pedagoške fakultete pravi, da je varnostni pas pomemben zaradi dveh vidikov: z njegovo uporabo se sila ob trku porazdeli po celem telesu, podaljša pa se tudi pot, kar je ključno pri tem, da kar se da zmanjšamo silo.
Kot je izračunal, je pri trku s hitrostjo 30 km/h sila, ki deluje na telo, približno sedemkrat večja od običajne sile teže. Pri 70 kg težkem človeku je ta sila ekvivalentna masi 500 kg. Če pa ob tem ne uporabljamo varnostnega pasu, sila ustreza masi petih ton! Kaj pa 90 km/h? “Če bi vzeli enako razdaljo, bi bile sile devetkrat večje, z uporabo varnostnega pasu bi bila ta sila približno 4,5 tone.” Za lažjo predstavo: hitrost 30 km/h bi na primer dosegli s skokom s 3,5 metra višine, sama sila, ki bi delovala ob tem, pa je odvisna od načina doskoka. Skok na toge noge bi imel podobne posledice, kot če priletimo v vetrobransko steklo.
Kot sva še naračunala, bi človek, ki bi se v oviro nepripet brez zaviranja zaletel s hitrostjo 90 km/h, v vetrobransko steklo priletel s silo, ki bi ustrezala masi 45 ton.
“Hitrost 90 km/h doseže padajoče telo (človek), če skoči z višine okoli 32 metrov, torej z 10. ali 11. nadstropja.” – Jurij Bajc
Le tri sekunde potrebujemo, da se privežemo! Če želiš biti drugačen in zato neprivezan, pomisli, kako drugačen boš, če v nesreči “poletiš” skozi okno!
Pripnite se. Dr. Bajc o silah ob nesreči. pic.twitter.com/kbtw1Bydwj
— Frekvenca X (@FrekvencaX) March 23, 2017
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.
Mija Škrabec Arbanas je legenda Vala 202. Bila je zraven že poleti 1972, ko se je na srednjevalovni dolžini 202 prvič zaslišal drugi program nacionalnega radia. V več kot 40-letni radijski karieri je Mija kot terenska reporterka prekrižarila Slovenijo, med drugim je bila novinarka in voditeljica pogovorov na 18. vzporedniku, soavtorica Frekvence X in nedeljskih intervjujev z ljudmi, katerih zgodbe ostrijo in bistrijo pogled na svet. Varuhinja lika in dela Marka Zorka, dobitnica nagrade za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Radio še vedno posluša tudi kot upokojenka, le za malenkost tišje je nastavljen kot nekoč. Val 202 je še vedno njen program, čeprav ga posluša manj. Redno spremlja nedeljske goste, tudi oddajo 18. vzporednik, pa Zapise iz močvirja, Frekvenco X … Tudi podkaste, “ki so nova možnost, a vseeno se zdi, da ni več avtentičnega radia, vsak je že lahko novinar in urednik. Vedno sem verjela v radio in vanj še vedno verjamem. Ampak seveda v avtentičen radio, ki se dela v živo in mora imeti vsebino. Danes je morda že preveč manipulacije, na račun kratkosti in dinamike včasih trpijo vsebine. Vedno moraš misliti na to, da narediš zanimivo, a hkrati preverjeno in verodostojno oddajo. Radio je obstal zaradi vsebine.” V praznični različici podkasta Frekvence X ob 45-letnici Vala 202 se z Mijo Škrabec Arbanas pogovarja Luka Hvalc.
Na neki odročni kmetiji blizu Prevalj na Koroškem imajo staro leseno mizo, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Po pričevanjih mnogih, ki so jo obiskali, se namreč dviga od tal in skozi specifičen komunikacijski kod odgovarja na njihova vprašanja, pri čemer je menda zelo natančna in "ve" tudi nekatere zelo osebne stvari o svojih spraševalcih. Je koroška miza res dokaz o obstoju paranormalnega ali lahko znanost postreže z racionalno razlago o tem, kako in zakaj seanse s tako imenovanimi govorečimi mizami delujejo? O tem smo debatirali z nevrobiologom prof. dr. Marko Kreftom in iluzionistom Sam Sebastianom, ki menita, da se v pogovorih z mizami pravzaprav pogovarjamo sami s seboj, antropologinjo Nino Šisernik, ki je v svojem diplomskem delu zbrala pričevanja udeležencev seans z domnevno jasnovidnimi mizami, seveda pa smo šli kontroverzno mizo tudi sami preizkusit.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Za nekatere so strah in trepet, drugi si življenja brez njih ne predstavljajo. Kjer stojijo, so tla zelo rodovitna, so pa tudi bolj ranljiva in se pogosto tresejo. Na Zemlji je skoraj 1500 delujočih vulkanov, nam najbližji in tudi največji dejavni vulkan v Evropi je Etna v Italiji na Siciliji, ki se je pred kratkim spet prebudil, a, kot bomo ugotavljali, ni to ni nič presenetljivega. Gibali se bomo med zemljo in zrakom … ali bolje med kamninami in tekočinami … v družbi dveh naravnih in dveh eksperimentalnih vulkanov. Pridružite se nam na poti v globine zemeljske površine. Odgovore smo iskali skupaj z geofizikom dr. Michaelom Polandom, ki dela v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone, vulkanologom Stefanom Branco, ki na Siciliji spremlja Etno, izvedli pa smo še simulaciji izbruha vulkanov s fizikom Luko Vidicem v Hiši eksperimentov v Ljubljani.
V genetiki se z bliskovitim korakom odvija revolucija, ki bi lahko zelo vplivala na naša življenja in našo prihodnost. Zastavonoša te revolucije je nova tehnologija genetskega inženiringa, s katero lahko znanstveniki na relativno enostaven način načrtno spreminjajo gensko zasnovo živih bitij, tudi ljudi. Tehnologija se imenuje CRISPR, raziskovalci pa jo opisujejo s superlativi, kot so “neverjetna, osupljiva in daljnosežna”. Napredek na tem področju pa ima tudi senčno plat: lahko pripelje do nove elitne rase, otrok po načrtu in kako regulirati frankensteinovske eksperimente za zaprtimi laboratorijskimi vrati? Revolucionarna genetika prihodnosti – da, ampak kako daleč in pod kakšnimi pravili? O tem smo pred dnevi z gostoma dr. Romanom Jeralo in dr. Igorjem Pribcem razpravljali v prvi terenski Frekvenci X v Kavarni Mafija, povzemamo najbolj zanimive dele.
“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.
Na obisk v tokratno Frekvenco prihaja računalniška genialka, dekle, ki je tekom svoje študijske poti rokovalo samo in izključno z deseticami. Podoktorska študentka na Stanfordu stavi na področji bioinformatike in računske biologije, ki po njenem na široko odpirata pot v personalizirano medicino prihodnosti. Pri svojih 27 letih je še vedno kot otrok radovedno nenasitna za vsakršnim novim znanjem, pri čemer delo enači s prostim časom in svoje profesionalno poslanstvo s sanjami.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.
Po uvedbi sektorskega merjenja na štajerski avtocesti se je povprečna hitrost vožnje skozi trojanske predore zmanjšala skoraj za 10 km/h. Nadzor deluje. Raziskave in praksa potrjujejo, da se ljudje bistveno lepše vedemo, ko vemo ali vsaj slutimo, da nas nekdo opazuje. Nadzor deluje. V Afriki so eksperimentalno na zadnjice krav naslikali oči, levi in drugi plenilci zaradi občutka nadzora ne napadajo goveda. Nadzor deluje. Raziskujemo, kakšni so koncepti formalnega in neformalnega nadzora, kako je z njegovo učinkovitostjo, kje so meje nadzora in kdaj se ljudje na bolj ali manj opazne metode nadzora tudi požvižgamo. Sogovorniki: -Dr. Neil Jordan, biolog in vedenjski ekolog -Dr. Aleš Završnik, Inštitut za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani -Robert Vehovec, višji policijski inšpektor
Kako je mogoče, da se v svetu, v katerem še nikoli ni bilo dostopnih toliko informacij in možnosti njihovega preverjanja, razraščata praznoverje in lahkovernost? Kako se uspe neresnicam s tako lahkoto prikrasti v ospredje javne pozornosti in v verodostojnosti vehementno izzivati znanost in medicino? Kako in zakaj to stanje vzdržuje medijska težnja po uravnoteženem poročanju? V iskanju resnice pogosto iščemo avtoriteto, ki jo imamo za verodostojno. Kdo so te avtoritete in kaj jih naredi verodostojne? In zakaj so neresnice lahko tudi nevarne? To so bila izhodiščna vprašanja otvoritvenega večera pomladanskega cikla projekta Znanost na cesti. Razpravljalci so v ZRC SAZU v Ljubljani razgrnili nekaj ključnih vprašanj o tem, komu verjeti. Zbrali smo mnenja treh strokovnjakov: fizika in filozofa dr. Matjaža Ličerja, eksperta za merjenje javnega mnenja Andraža Zorka in zdravnika Erika Breclja.
Neveljaven email naslov