Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
672 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.
Znanost je povsod. Tudi med prazniki. Zato poljudno-znanstvena ekipa Frekvence X tokratni podkast ustvarja ob popoldanskem čaju. V kuhinji pečemo praznične piškote in se čudimo, kako je vse skupaj ena sama velika kemijska reakcija, kjer odločilno vlogo igrajo temperatura in sestavine. In kakšna je vloga glutena? Med zavijanjem daril razmišljamo, kako velik psihološki učinek lahko ima lepo zavita škatla. Pomembnost okusno zavitega darila potrjujejo tudi raziskave. Ob pogledu na božično drevo pa prebiramo raziskave o genetiki novoletnih jelk in možnostih za njihovo kloniranje.
16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc
Vse bolj jasno postaja, da volivci Donalda Trumpa in vseh trumpov po svetu nikakor niso zavedeni, ampak se zelo dobro zavedajo, koga volijo in zakaj. Volilno podporo na prvi vtis ekscentričnim kandidatom, lahko primerjamo z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Gre za upor tako imenovanih poražencev globalizacije. Razmah populizma v ZDA in Evropi je svojevrsten upor proti različnim elitam. Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Zakaj torej v vsaj statistično dobrih gospodarskih razmerah uspevajo Trump in trumpi? Kaj v resnici predstavlja brexit? Zakaj je bil zaradi protesta rumenih jopičev prisiljen popustiti francoski predsednik Emanuell Macron? Analizirata: -Politolog in politični analitik Ian Bremmer, Eurasia Group -Filozofinja dr. Alenka Zupančič, ZRC SAZU Avtorja: dr. Sašo Dolenc in Luka Hvalc
Pred skoraj petdesetimi leti – natančneje 24. decembra 1968 – je v vesolju nastala ena najvplivnejših fotografij Zemlje preteklega stoletja. Astronavti na Apollu 8 Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so iz lunine orbite dobili čudovit posnetek Zemljine oble, ki ni pokazala samo to, kako krasen in svetel je ta modri marmorni planet, ampak tudi to, da v skoraj neskončnem vesolju nismo (mi) središče vsega. Takrat je bila fotografija iz vesolja nekaj revolucionarnega, danes pa fotografije Zemlje pridobivamo vsak dan. Ob pomoči podjetja Sinergise satelitski posnetki Zemlje omogočajo vsakemu, da pogleda na kakšno drugo celino in vidi, kakšne spremembe se dogajajo: presihajoča jezera, izginjajoči ledeniki, gozdovi, ki se krčijo zaradi pridobivanja palmovega olja … Od lepote našega planeta v preteklosti do skrbi zanj danes – tudi s satelitskimi posnetki, bosta govorila vodja podjetja Sinergise Grega Milčinski in profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter. Foto: NASA Goddard Space Flight Center (Flickr/Creative Commons)
Saj poznate tisto Einsteinovo: “Če nečesa, kar počneš, ne znaš razložiti 6-letniku, tega tudi sam ne razumeš.” Prava umetnost zna biti nekaj zelo kompleksnega strniti v elegantno in lepo razumljivo celoto. Na Znanstvenem slamu 2018 je na inovativen način svoja raziskovalna dela predstavilo deset raziskovalcev. Od skrivnostnega življenja jezer do lepote paličnega mešalnika. Od moderne čistilke plazme do tlakovcev in simetrije.
V Celju smo z gimnazijci razpravljali o mestih prihodnosti. Mladi razmišljajo, da bi promet v naslednjih desetletjih kazalo načrtovati pod zemljo in ne po zraku. Ker bo tako manj gneče in manj moteče za naravo. Kot zelo dobro alternativo vidijo urbano čebelarstvo, čebele nas lahko za prihodnost naučijo sodelovanja, nam pokažejo, kako lahko velika skupina v resnici deluje kot družina. Če bomo želeli živeti boljše, bomo morali stremeti k manj dražljajem, iskati manj hrupa, manj reklam. Le z minimalizmom in več umirjenosti bomo prihranili notranjo energijo za res pomembne stvari in uživali kakovostno življenje. "Daj, kolikor vzameš. In vse bo dobro," veli star maorski pregovor. Moč prevzemajo mesta in korporacije. Kaj se bo zgodilo, če mesta ne bodo več v interesu ljudi ampak kapitala? Nas lahko to čez 100 let pripelje v globalno diktaturo? Kakšna bodo v resnici mesta prihodnosti, kakšne metamorfoze urbanega okolja se obetajo? Katere vrednote bi morali ohraniti, kako poiskati še sprejemljivo ravnovesje med interesi kapitala in resničnimi potrebami ljudi, kako v širšo družbeno korist sinhronizirati umetno inteligenco in zdravo človeško pamet? Dobrodošli na poti naprej in nazaj v prihodnost! Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc, Maja Ratej. Sogovorniki: Dr. Theresa Cordova (Univerza v Chicagu), Dr. Marko Grobelnik (laboratorij za umetno inteligenco IJS), Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora) dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dr. Gregor Papa (odsek za računalniške sisteme na IJS), dr. Christa Sommerer (intermedijska umetnica), Laura Gatti (krajinska arhitektka), Robert Muggah (Inštitut Igarape), Janez Dovč (fizik in glasbenik), dijaki Anej Kostrevc, Maj Mravlak, Katrin Kovač, Aleksander Breznikar, Jernej Lah, Nejc Drev in Mitja Suvajac (Gimnazija Celje – Center).
Kam se bo preselil promet prihodnosti, kdo ali kaj nas bo vozil, kaj bomo počeli v futurističnih prevoznih sredstvih? Lahko da bomo po drugem tiru nekoč gradili še tretji pas, vzpostavili mestni letalski promet, bolje izkoristili vodo, morda pa je v urbanih okoljih kar kolo še najučinkovitejša rešitev. Med vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi sedanjosti iščemo nove poti do boljšega prometa in mobilnosti prihodnosti. Skozi okno prevelikega avtomobila opazujemo, kako so prevladujoči načini premikanja spremenili podobo naših mest, vplivali na gradnjo in zaznamovali lokalne identitete. Razmišljamo o realnih izboljšavah, iščemo primere dobre prakse. V mestni gneči sanjamo o igranju taroka v avtonomnih avtomobilih prihodnosti. Pri gasilcih preverjamo, kaj bi se z varnostnega vidika zgodilo, če bi na avtocesti trčilo več električnih avtomobilov. Zapeljemo se v največje slovensko krožišče, ki ga povsem upravlja umetna inteligenca. Ustavimo se v centru za nadzor semaforjev in se med iskanjem parkirišča strinjamo, da bodo v prometu večne zagotovo ostale le kletvice. Sogovorniki: Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Aleš Žibert (Center za upravljanje prometa Ljubljana), Vladimir Zadina (Smart Prague), Rok Magister (SAP), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dejan Perušek (Ljubljanska gasilska brigada), dr. Tadej Kosel (Fakulteta za strojništvo), Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Vsakdanje življenje v mestih poganja nevidno ožilje, infrastruktura, po kateri se pretakajo energija, voda, hrana, podatki, ljudje in ideje. Pa tudi fekalije in vedno več odpadkov. Nove tehnologije in umetna inteligenca hitro spreminjajo načine, kako upravljamo mesta, tisoči tipal in gore podatkov nam omogočajo nadzor nad procesi, o katerih včasih nismo vedeli ničesar. Kako lahko obstoječo javno infrastrukturo nadgradimo in spremenimo, da bo bolj učinkovito zadostila potrebam vse številnejšega prebivalstva? V tretjem delu serije Mesta prihodnosti se odpravimo v srce slovenskega električnega omrežja, odkrivamo različne pristope k pametnim mestom, raziskujemo vpliv urejanja javne infrastrukture na zdravje in pomen sodelovanja prebivalcev v procesih odločanja o njihovih soseskah. Sogovorniki: Andrej Vrbinc, vodja Republiškega centra vodenja (ELES), dr. Gregor Papa, vodja odseka za računalniške sisteme (IJS), Rok Magister (SAP), Franziska Dolak (Siemens), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Teresa Cordova (Great Cities Institute, University od Illinois in Chicago) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Obiščemo najpametnejšo stavbo v Sloveniji, v kateri je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano. Gremo v milansko stolpnico, na kateri raste 20 tisoč rastlin. Preselimo se v barcelonsko sosesko, ki je prednost na cestah dala pešcem in kolesarjem. Pogovarjamo se z Benečani, ki v boju proti masovnemu turizmu okupirajo prazne hiše. V drugem delu serije o mestih prihodnosti iščemo majhne trike in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti. S hitrimi širitvami mest pospešeno nastajajo nove pobude, ki se poslužujejo inovativnih metod gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč. Razmišljamo o primerih dobrih praks, ki so z enostavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi dosegle opazne spremembe v življenjskih vzorcih prebivalcev. Sogovorniki: Laura Gatti (krajinska arhitektka in agronominja), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Patrick Kaapert (prebivalec superotoka v Barceloni), Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Do leta 2050 bosta v urbanih okoljih živeli že dve tretjini ljudi, čeprav mesta pokrivajo le odstotek zemeljskega površja. Mesta so zelo živ organizem, ki se spreminja z neverjetno hitrostjo. Pričakujemo lahko več modelov mest, ki bodo videti kot Singapur. Takšna mesta bodo temeljila na tehnologijah, bodo bolj totalitarna, demokracije bo manj. Vzpostavljale se bodo povezave, a ne v prostoru, temveč v času. Nastale bodo interesne mestne zveze, na primer Londubaj (London in Dubaj), Pekingapur (Peking in Singapur), morda celo Ljubljanabor, interesna mestna zveza Ljubljane in Maribora. V prvem delu podkasta o mestih prihodnosti analiziramo tudi, s kakšnimi izzivi se bodo morala mesta spopasti, in razmišljamo o ukrepih za zagotavljanje boljšega življenjskega okolja, ki ga lahko mesta sprejmejo med širjenjem in preobrazbo. Kakšnim metamorfozam urbanega okolja bomo priče? Sogovorniki: Robert Muggah (Inštitut Igarape), dr. Theresa Cordova (Inštitut Great Cities, Univerza v Illinoisu), dr. Simona Kukovič (FDV) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Posebna imunoterapija za zdravljenje raka; Preboj na področju laserske fizike; Razvoj zelene kemične industrije. To so letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo. Kaj prinašajo velika znanstvena odkritja tudi v naša vsakdanja življenja? V posebnem podkastu analiziramo s slovenskimi strokovnjaki: doc. dr. Mirjano Rajer, izrednim prof. dr. Igorjem Poberajem in doc. dr. Marjetko Podobnik.
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.
Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.
Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze. Avtor: Luka Hvalc
Na slovesnosti v Riu de Janeiru so ta teden podelili najprestižnejše nagrade v matematiki, ki jih opisujejo kot neke vrste Nobelove nagrade za to področje. Nagrado podeljujejo vsaka štiri leta štirim matematikom, mlajšim od 40 let, ki jim je uspel močan prodor na sicer precej klasičnih področjih te vede.
Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Neveljaven email naslov