Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
676 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. A trave so veliko več kot to, brez njih ne bi bilo ključnih živil v naši prehrani.
V novi Frekvenci se posvečamo predvsem tistim, ki na pisanem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka skozi vse njegove civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana dr. Marina Dermastia.
Kot je razložila, so “trave enokaličnice, na tem razvojnem drevesu rastlin so precej visoko, so tudi vetrocvetke in imajo vse svoje razmnoževalne organe prirejene temu najboljšemu načinu opraševanja. To je tisto, kar je pri travah zelo zanimivo.” Na svetu poznamo približno 400.000 rastlinskih vrst, od tega je samo med travami znanih 12.000 vrst v 780 rodovih. Da so do danes prehodile že dolgo geološko pot, izdaja cvetni prah, ki se v fosilih odlično ohranja in je dostikrat tisti, ki arheologom pomaga pri določanju starosti najdišč. Cvetni prah ima dve značilnosti, zaradi katerih je še posebej uporaben za preučevanje evolucije rastlin: Zaradi sporopolenina v zunanjih stenah pelodnih zrn, ki je eden najodpornejših materialov, je zelo odporen proti razpadanju, zato ga pogosto najdemo v starodavnih tleh. In kot drugo, rastlinske družine in vrste imajo zelo svojstven tip cvetnega prahu, ki ga je mogoče med sabo zlahka ločevati. Najstarejše najdbe fosiliziranega travnatega cvetnega prahu segajo v obdobje od 60 do 70 milijonov let v preteklost. Nekatere študije celo kažejo, da so trave morda še bolj starodavne, saj so njihove ostanke našli celo v fosiliziranem gnoju rastlinojedih dinozavrov, ki so živeli že pred 80 milijoni let in se, verjetno, mastili tudi s travo.
“Dobro pa sem si tudi zapomnil, da je mama rekla, da sem tako nor, da bi lahko slišal travo rasti. Nestrpno sem čakal, da bo pomlad in bo začela trava rasti. In v aprilu, ko je bilo naše pobočje lepo zeleno, sem večkrat legel na bok in pritiskal uho k zemlji, pa nisem nič razločnega slišal. Ko me je videla mama, se je seveda spet ustrašila. Mogoče se je bala, da bi se prehladil. – Kaj pa delaš na tleh? – Ja, poslušam, kako trava raste. – Kaj?, je vzkliknila. – Saj si ti rekla, sem se branil. – Rekla, seveda rekla … se je jezila, potem pa dodala še eno modrost, ki sem jo slišal potem velikokrat v življenju in še zadnjič, ko sem se zaletel z avtom v štor. – Bolj si star, bolj si nor …” Tone Partljič v zbirki spominskih črtic Slišal sem, kako trava raste
Preučevanje evolucijskega razmerja med organizmi se imenuje filogenetika. Tradicionalno lahko na ta razmerja sklepamo iz morfoloških podobnosti med organizmi, s pojavom molekularne biologije pa so postale pri določanju evolucijskih razmerij pomembne analize DNK in beljakovinskih zaporedij. Če predpostavimo, da se mutacije dogajajo s konstantno hitrostjo, lahko te razlike uporabimo kot neke vrste molekularno uro, s katero lahko merimo čas evolucije. Tako so znanstveniki ugotovili, da sta imela pšenica in riž skupnega prednika, ki je obstajal pred približno od 40 do 54 milijoni let, še dalj v preteklost, v obdobju od 45 do 60 milijonov let, pa se je ta skupni prednik pšenice/riža odcepil od sirka. Ko so v delavnico narave posegli ljudje neolitika, pa so se genske spremembe izjemno pospešile.
“Načeloma nas vse, kar vemo o zgodovini trav in njihovi povezavi z ljudmi, vodi 10.000 let v preteklost na območje rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu.” Človek je travo udomačil tam, ob čemer je udomačena trava primer gensko spremenjenega organizma, poudarja Marina Dermastia. “Naša krušna pšenica je izjemno kompleksen gensko spremenjeni organizem, v njej so celotni genomi kar treh različnih vrst trav. Nobena od njih ni bila nič posebnega, a kombinacija teh genskih pretvorb je vodila do tega, kar danes predstavlja pšenica s svojimi velikimi klasi in zrni.”
ŠEL BOM,
med visoke majske trave bom šel.
Trave so lepe,
trave so dobre,
trave so zdrave,
trave imajo svojo modrost,
prastaro modrost zemlje,
trave so daleč od ljudi.Šel bom med visoke majske trave.
Trave so pokončne
in pokonci umirajo,
trave niso ljudje,
med travami je vse razumljivo
in preprosto
kot tekanje mravelj
in prizadevanje žuželk
– še smrt,
trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.– Ivan Minatti
Eden od genov, ki je bil vključen v pšenico iz predniške divje trave, kodira beljakovino gluten. Ta majhen košček genskega materiala omogoča pšenici, da v zrnih izdeluje velike količine glutena. Ta je nujen za izdelavo kruha, saj z lovljenjem mehurčkov ogljikovega dioksida, ki jih izdelujejo kvasovke, povzroči vzhajanje. Brez njega bi bil naš vsakdanji kruh trd in težak. Zaradi preobčutljivosti nekaterih ljudi na gluten zadnje čase opažamo trend vnovičnega obračanja k manj predelanim in bolj prvobitnim pražitom. Ob najpopularnejši piri ste gotovo slišali tudi za kamut oziroma korasan ter eno- in dvozrnico, po tuje einkorn in emmer. Ljudje, ki trpijo samo za preobčutljivostjo na gluten, naj bi te vrste žit prenašali lažje. Za pšenico einkorn oziroma enozrnico, denimo, velja, da je najstarejša gojena vrsta pšenice in morda vrsta, iz katere izhaja vsa gojena pšenica. Študije kažejo, da so jo gojili v jugovzhodni Turčiji že od pred 10 do 40 tisoč leti.
Omenimo pa še eno vrsto žita, s katero je povezan veliki Slovenec Fran Jesenko, ki je bil mednarodno priznani genetik. Gospod, ki je bil med drugim zaslužen za imenovanje Triglavskih jezer kot Triglavskega narodnega parka in za zaščito ljubljanskega parka Tivoli, bil pa je tudi prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije, je zaslovel s svojim žlahtnjenjem žit, še posebej sta ga zanimali pšenica in rž. Križanec nosi posebno ime – tritikala.
Jesenko je bil prvi, ki je z genetskimi raziskavami križal pšenico in rž (pšenico je umetno opraševal s cvetnim prahom rži) in vzgojil rodne potomce, ki imajo pomembno vlogo pri nastanku komercialne tritikale. Kot so pojasnili na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, genetske in tehnološke meje razvoja tritikale še niso dosežene. Tritikala, v kateri vsebnost glutena sicer ni zmanjšana, velja za odpornejšo na neugodne vremenske razmere in povzročitelje bolezni, zato jo številni opisujejo kot krušno žito prihodnosti. V Sloveniji imamo po podatkih iz lanskega leta skupno skoraj 7000 hektarjev obdelovalnih površin te poljščine, iz katere lahko v grobem pridelamo štiri tone pridelka.
Ob pšenici pa so bile trave odskočna deska tudi za nekatere druge ključne vire prehrane tudi drugod po svetu. “Imamo tri vire, kjer se je zgodila udomačitev trav,” pojasnjuje Marina Dermastia. “Bližnji vzhod, kjer so začeli gojiti pšenico, Daljni vzhod, kjer so udomačili riž, in malo pozneje, pred 7000 leti, še Srednja Amerika, natančneje Mehika, kjer so Indijanci udomačili koruzo.” Raziskave kažejo, da je bila prva prednica koruze teozint, vzgoja koruze iz njega pa se je po njenih besedah zgodila v 700 letih, kar je po njenem zelo kratko obdobje za takšen proces. “Zgoditi se je moralo zelo veliko mutacij, da so vzgojili to, kar danes poznamo kot koruzo.”
Med travami so tudi take, ki niso del osnovne prehrane, a so bile in so še pomembne za svetovno gospodarstvo, s čimer so vplivale tudi na strateški razvoj nekaterih območij sveta. Taka zvezda med poljščinami je sladkorni trs. “Sladkorni trs prihaja iz Papue Nove Gvineje, zelo kmalu se je razširil po svetu, v pokolumbijskem času so ga začeli na veliko saditi na Karibih.” Sladkor, ki so ga pridobivali iz njega, je postal prehrana bogatih, luksuz in s tem tudi zelo iskano živilo. Na Karibih so začeli postavljati velike plantaže sladkornega trsa, ki so bile povezane z uvozom sužnjev iz Afrike, sladkorni trs in suženjstvo sta šla z roko v roki. “Ena taka trava, ki je videti čisto neugledna, je pomenila zelo veliko v človeški zgodovini, še posebej v zadnjem obdobju razvoja človeške civilizacije.”
MNOGOCVETNA LJULKA (Lolium multiflorum)
foto: Marko Trebušak
Razlogov je več, poudarimo tri. Številne trave imajo enoletni življenjski cikel, zaradi katerega jih lahko požanjemo in znova posejemo naslednje leto na sveže preorano njivo. V primerjavi s številnimi drugimi rastlinami trave niso odvisne od kemične zaščite pred škodljivci, temveč se pred njimi branijo s fizično obrambo v obliki ostrih silikatnih in nazobčanih listov. To pomeni, da se pri hranjenju z njimi ne moremo zastrupiti. Energijsko bogata semena so suha in trda in jih lahko zato tudi dolgo hranimo. In kot tretje, številne žitarice, vključno s koruzo, sirkom, prosom, sladkornim trsom in tefom, so v evoluciji razvile posebno obliko fotosinteze – tako imenovano C4 fotosintezo. Ta posebna oblika presnove jim omogoča večjo produktivnost, kar se še posebej obrestuje na suhih območjih, na katerih primanjkuje hranil. C4 fotosintezo ima le tri odstotke znanih rastlin, ki pa so odgovorne za kar tretjino vsega ogljika, ki ga rastline vežejo na kopnem. Prav zato imajo te vrste rastlin zelo pomemben vpliv na naše podnebje. Trave s C4 fotosintezo so se začele širiti po ravnicah in savanah planeta pred 6,5 milijona let, saj jih niso popasle črede velikih pašnih sesalcev. Kot posledica je bila C4 fotosinteza odgovorna za zmanjšanje atmosferskega CO2 in posledično za znižanje globalne temperature.
Marina Dermastia pa je ob tem dodala: “S tem ko smo začeli gojiti monokulture trav, se je veliko teh silicijevih spojin spiralo v reke in prešlo v morje. Pred to veliko ekspanzijo trav v morjih ni bilo veliko diatomej, planktonskih alg, ki imajo zaščitne sloje iz silicija. Vzporedno z razvojem trav so se razvile diatomeje, ki pa so danes odgovorne za od 30 do 50 odstotkov vsega kisika, ki nastane iz fotosinteze.” Trave so velik ponor C02, dodatno pa so nato k znižanju globalnega segrevanja pripomogle še diazomeje.
Trave so namreč tudi ena od bolj alergenih rastlin, alergije nanje pa prav v tem obdobju dosegajo vrhunec. Kot pravi Marina Dermastia, je razlag, zakaj je cvetni prah tako alergen, več. “Stvar je precej kompleksna. Načeloma so alergene tiste trave, ki vsebujejo določene proteine, ki so vključeni v razmnoževanje. To je ena skupina beljakovin, ki jih nimajo vse rastline, niso sorodne med sabo, so pa neposredno vključene v spolno razmnoževanje rastlin. Največ jih je v brezovkah, travah, ambroziji …”
To, da se alergije tako povečujejo, pa danes po njenih besedah povezujejo z onesnaženjem. Prav v tem času smo sicer v obdobju najvišjih pomladnih alergijskih obremenitev, ki sovpadajo s sproščanjem cvetnega prahu vetrocvetnih dreves v marcu, aprilu in maju, ko se jim pridružijo trave, ki pa svojo sezono cvetenja sklenejo šele v avgustu. Če ste alergik in negujete vrt, strokovnjaki svetujejo, da daste prednost žužkocvetnim in ne vetrocvetnim rastlinam.
Otrok je vprašal: ‘Kaj je trava?’ In mi ponudil polno pest.
Kako naj mu odgovorim? Kaj je, ne vem bolje od njega.
Mislim, da je trava prapor moje nravi, stkan iz zelene, upanja polne snovi.
Mogoče, si mislim, je robec Gospodov, dišeče darilo, spominek –
Namerno odvržen, z lastnikovim imenom v kakšnem kotu, ki ga lahko vidimo in rečemo, Čigav?
Mogoče, si mislim, je trava sama otrok, novorojenček rastlinstva.
Mogoče, si mislim, je velik enolik hieroglif in pomeni: rast in brstje sta enaka v širokih in ozkih pasovih, med črnimi kakor belimi ljudstvi, Kanadčan, Virginec, član Kongresa – obdarjam vse enako, sprejemam vse enako.
In zdaj se mi trava zdi kot lepi, neostriženi lasje grobov.
- Pesem Walta Whitmana iz zbirke Travne bilke v prevodu Petra Levca
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.
Mija Škrabec Arbanas je legenda Vala 202. Bila je zraven že poleti 1972, ko se je na srednjevalovni dolžini 202 prvič zaslišal drugi program nacionalnega radia. V več kot 40-letni radijski karieri je Mija kot terenska reporterka prekrižarila Slovenijo, med drugim je bila novinarka in voditeljica pogovorov na 18. vzporedniku, soavtorica Frekvence X in nedeljskih intervjujev z ljudmi, katerih zgodbe ostrijo in bistrijo pogled na svet. Varuhinja lika in dela Marka Zorka, dobitnica nagrade za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Radio še vedno posluša tudi kot upokojenka, le za malenkost tišje je nastavljen kot nekoč. Val 202 je še vedno njen program, čeprav ga posluša manj. Redno spremlja nedeljske goste, tudi oddajo 18. vzporednik, pa Zapise iz močvirja, Frekvenco X … Tudi podkaste, “ki so nova možnost, a vseeno se zdi, da ni več avtentičnega radia, vsak je že lahko novinar in urednik. Vedno sem verjela v radio in vanj še vedno verjamem. Ampak seveda v avtentičen radio, ki se dela v živo in mora imeti vsebino. Danes je morda že preveč manipulacije, na račun kratkosti in dinamike včasih trpijo vsebine. Vedno moraš misliti na to, da narediš zanimivo, a hkrati preverjeno in verodostojno oddajo. Radio je obstal zaradi vsebine.” V praznični različici podkasta Frekvence X ob 45-letnici Vala 202 se z Mijo Škrabec Arbanas pogovarja Luka Hvalc.
Na neki odročni kmetiji blizu Prevalj na Koroškem imajo staro leseno mizo, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Po pričevanjih mnogih, ki so jo obiskali, se namreč dviga od tal in skozi specifičen komunikacijski kod odgovarja na njihova vprašanja, pri čemer je menda zelo natančna in "ve" tudi nekatere zelo osebne stvari o svojih spraševalcih. Je koroška miza res dokaz o obstoju paranormalnega ali lahko znanost postreže z racionalno razlago o tem, kako in zakaj seanse s tako imenovanimi govorečimi mizami delujejo? O tem smo debatirali z nevrobiologom prof. dr. Marko Kreftom in iluzionistom Sam Sebastianom, ki menita, da se v pogovorih z mizami pravzaprav pogovarjamo sami s seboj, antropologinjo Nino Šisernik, ki je v svojem diplomskem delu zbrala pričevanja udeležencev seans z domnevno jasnovidnimi mizami, seveda pa smo šli kontroverzno mizo tudi sami preizkusit.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Za nekatere so strah in trepet, drugi si življenja brez njih ne predstavljajo. Kjer stojijo, so tla zelo rodovitna, so pa tudi bolj ranljiva in se pogosto tresejo. Na Zemlji je skoraj 1500 delujočih vulkanov, nam najbližji in tudi največji dejavni vulkan v Evropi je Etna v Italiji na Siciliji, ki se je pred kratkim spet prebudil, a, kot bomo ugotavljali, ni to ni nič presenetljivega. Gibali se bomo med zemljo in zrakom … ali bolje med kamninami in tekočinami … v družbi dveh naravnih in dveh eksperimentalnih vulkanov. Pridružite se nam na poti v globine zemeljske površine. Odgovore smo iskali skupaj z geofizikom dr. Michaelom Polandom, ki dela v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone, vulkanologom Stefanom Branco, ki na Siciliji spremlja Etno, izvedli pa smo še simulaciji izbruha vulkanov s fizikom Luko Vidicem v Hiši eksperimentov v Ljubljani.
V genetiki se z bliskovitim korakom odvija revolucija, ki bi lahko zelo vplivala na naša življenja in našo prihodnost. Zastavonoša te revolucije je nova tehnologija genetskega inženiringa, s katero lahko znanstveniki na relativno enostaven način načrtno spreminjajo gensko zasnovo živih bitij, tudi ljudi. Tehnologija se imenuje CRISPR, raziskovalci pa jo opisujejo s superlativi, kot so “neverjetna, osupljiva in daljnosežna”. Napredek na tem področju pa ima tudi senčno plat: lahko pripelje do nove elitne rase, otrok po načrtu in kako regulirati frankensteinovske eksperimente za zaprtimi laboratorijskimi vrati? Revolucionarna genetika prihodnosti – da, ampak kako daleč in pod kakšnimi pravili? O tem smo pred dnevi z gostoma dr. Romanom Jeralo in dr. Igorjem Pribcem razpravljali v prvi terenski Frekvenci X v Kavarni Mafija, povzemamo najbolj zanimive dele.
“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.
Na obisk v tokratno Frekvenco prihaja računalniška genialka, dekle, ki je tekom svoje študijske poti rokovalo samo in izključno z deseticami. Podoktorska študentka na Stanfordu stavi na področji bioinformatike in računske biologije, ki po njenem na široko odpirata pot v personalizirano medicino prihodnosti. Pri svojih 27 letih je še vedno kot otrok radovedno nenasitna za vsakršnim novim znanjem, pri čemer delo enači s prostim časom in svoje profesionalno poslanstvo s sanjami.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.
Po uvedbi sektorskega merjenja na štajerski avtocesti se je povprečna hitrost vožnje skozi trojanske predore zmanjšala skoraj za 10 km/h. Nadzor deluje. Raziskave in praksa potrjujejo, da se ljudje bistveno lepše vedemo, ko vemo ali vsaj slutimo, da nas nekdo opazuje. Nadzor deluje. V Afriki so eksperimentalno na zadnjice krav naslikali oči, levi in drugi plenilci zaradi občutka nadzora ne napadajo goveda. Nadzor deluje. Raziskujemo, kakšni so koncepti formalnega in neformalnega nadzora, kako je z njegovo učinkovitostjo, kje so meje nadzora in kdaj se ljudje na bolj ali manj opazne metode nadzora tudi požvižgamo. Sogovorniki: -Dr. Neil Jordan, biolog in vedenjski ekolog -Dr. Aleš Završnik, Inštitut za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani -Robert Vehovec, višji policijski inšpektor
Kako je mogoče, da se v svetu, v katerem še nikoli ni bilo dostopnih toliko informacij in možnosti njihovega preverjanja, razraščata praznoverje in lahkovernost? Kako se uspe neresnicam s tako lahkoto prikrasti v ospredje javne pozornosti in v verodostojnosti vehementno izzivati znanost in medicino? Kako in zakaj to stanje vzdržuje medijska težnja po uravnoteženem poročanju? V iskanju resnice pogosto iščemo avtoriteto, ki jo imamo za verodostojno. Kdo so te avtoritete in kaj jih naredi verodostojne? In zakaj so neresnice lahko tudi nevarne? To so bila izhodiščna vprašanja otvoritvenega večera pomladanskega cikla projekta Znanost na cesti. Razpravljalci so v ZRC SAZU v Ljubljani razgrnili nekaj ključnih vprašanj o tem, komu verjeti. Zbrali smo mnenja treh strokovnjakov: fizika in filozofa dr. Matjaža Ličerja, eksperta za merjenje javnega mnenja Andraža Zorka in zdravnika Erika Breclja.
Fizika sil, ki so udeležene pri uporabi varnostnega pasu v vozilu, je brezkompromisno jasna – sile, ki delujejo na telo v hipnem primežu prometne nesreče, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom. Frekvenca X preverja sile, ki so v ozadju (ne)uporabe varnostnega pasu. Privežite se z nami!
Neveljaven email naslov