Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti
"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.
Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.
"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti
"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.
Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.
"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Globalna vas je raziskovala Havaje. Tam živi Alja Žorž, bodoča doktorica arheologoje, ki si je zaradi raziskovanja havajskih jam prislužila vzdevek Cave Lady.
Aljaž Vesel se je pred petimi leti odločil za študij opernega petja v tujini, izbral je Zürich.
Rihard Sakelšek že dve leti živi v Bahrajnu, kjer so zdaj sredi praznovanja svetega meseca ramadana. To pomeni, da čez dan na javnih mestih ne smeš piti ali jesti, kršitve tudi kaznujejo, a se temu da privaditi, pravi Rihard.
Karmen Tomšič živi v Bolzanu, pozimi pa v Švici uči smučanje. Pravi, da ji mnogi rečejo kar sestrična od Tine Maze.
Tokrat smo poklicali v Austin, v ameriški Teksas, kjer živi bolj malo Slovencev. A med njimi je Manja Hossa.
Nina Delakorda živi blizu slovensko-avstrijske meje v Celovcu. Tam je nadzornica na gradbiščih, sodeluje tudi pri velikih gradbenih projektih, trenutno recimo nadzoruje gradnjo nove železniške proge med Gradcem in Celovcom.
Julijo Sardelić je v Firence pripeljala akademska kariera, všeč ji je predvsem toplo podnebje in oblična kava. Pravi, da mesto včasih deluje kar kot ameriška enklava.
Nadarjen slovenski kontrabasist mlajše generacije, ki je bil leta 2011 sprejet med slovite Dunajske filharmonike.
Maja Rutar Smedmark je v Älmhult na Švedskem prišla po velikem naključju. Älmhult je rodni kraj Ikee.
Staša Mlekuž v Kolombu živi že tri leta, preživlja se z delom v turizmu, ukvarja pa se tudi z organizacijo porok. Pravi, da se za poroko na Šri Lanki največkrat odločajo mladi avanturistični pari, ki si želijo majhen intimen obred.
Urška Leban živi v Varšavi, Poljake skuša prepričati, da so tudi slovenska vina komercialno zanimiva. S poljskim zdravstvenim sistemom ima tudi slabe izkušnje, ob porodu so ji skoraj zamenjali otroka.
Matija Krajnc že tri leta živi in dela na Nizozemskem. Pred kratkim se je preselil v mesto Den Bosch ('s-Hertogenbosch).
Žiga Pirnat je glasbenik, ki je stalno na poti med Ljubljano in Los Angelesom.
Neveljaven email naslov