Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko podeželje je ponoči vse bolj razsvetljeno, škoda za naravni svet pa izjemna
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov, v mestnih okoljih je že dolgoletna stalnica. V njegovo reševanje in omejevanje se je v preteklosti vložilo precej energije in danes gre zato manj svetlobe neposredno v nebo, obcestne svetilke so precej dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se, paradoksalno, problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti.
Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor. Toda po drugi strani je svetlobni spekter, ki se pri javni razsvetljavi najpogosteje uporablja, za živa bitja izredno problematičen. Večinoma gre namreč za led svetilke belomodrega širokega barvnega spektra 4000 K, ki žuželke, ptice, netopirje in druge živali moti neprimerljivo bolj kot stare svetilke, ki so svetile v ozkem spektru oranžne svetlobe.
V zadnjih letih se javna razsvetljava vse izraziteje širi ven iz naselij. Tako smo v zadnjih desetih letih v Sloveniji intenzivno menjali javno razsvetljavo in marsikatero novo krožišče, priključek stranske ceste ali denimo kolesarska pot čez travnik, je zdaj dobila dopolnilo v obliki šest ali več metrov visokih drogov, ki že po videzu bolj sodijo v industrijsko cono kot na podeželje. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes polno razsvetljen.
Glavni argument za takšno intenzivno razsvetljevanje je v prvi vrsti prometna varnost. Toda sam pristop je zelo vprašljiv. Led svetloba v spektrih, ki se danes pri nas najpogosteje uporabljajo, ima lahko celo na področju prometne varnosti vprašljivo vrednost. Čeprav naj bi zagotavljala najboljšo vidljivost, se predvsem starejšim lahko zelo blešči in bodo zato denimo močno osvetljenega pešca videli slabše, kot bi ga, če bi bil ta opremljen le z lučko ali kresničko.
Davek na naš občutek varnosti je visok. V zadnjih tridesetih letih se je število žuželk oziroma njihova biomasa zmanjšala za tri četrtine. »Pred tridesetimi leti je bilo potrebno vsak dan počistiti vetrobransko steklo avtomobila, ker je tam končalo toliko žuželk, danes to ni potrebno niti enkrat na mesec,« ponazarja tiho opustošenje dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja. Glede na vse posege v prostor in razširjeno uporabo kemikalij v kmetijstvu, ki dokazano škodujejo žuželkam, nočno razsvetljevanje seveda ni edini dejavnik, ki je povzročil kolaps žuželčjih populacij. Vendar je mnogo pomembnejši, kot se zavedamo.
Skozi celotno evolucijo življenja na zemlji, je bilo menjavanje dneva in noči edina stalnica v nenehno spreminjajočem se okolju. Vsa živa bitja, od bakterij do človeka, imajo to notranjo uro, t. i. cirkadiani ritem, ki uravnava vrsto procesov v telesu, in med drugim telesu pove, kdaj naj se izločajo hormoni, kdaj encimi. Če je ta notranji ritem moten in ni usklajen z dnevom in nočjo, nas doleti metabolni stres. »Klinične raziskave potrjujejo, da obstaja neposredna povezava med rakom dojke, prostate in debelega črevesa in motnjami dnevno-nočnega ritma, ki trajajo več kot deset let,« opozarja na danes že nedvoumne dokaze o škodljivih učinkih svetlobnega onesnaženja pri človeku prof. dr. Damjana Rozman z Inštituta za biokemijo na Medicinski fakulteti.
Kar se pri človeku izrazi skozi daljše obdobje, je pri žuželkah usodno neprimerno hitreje. Žuželke letajo, ko iščejo hrano, ko se selijo in se parijo. S pomočjo svetlobe se orientirajo in umetni viri to orientacijo zmotijo, žuželka se ujame v snop svetlobe, iz katerega ne more več pobegniti. In ker se javna razsvetljava prižge ob prvem mraku, ji najverjetneje tudi naslednjo noč ne bo uspelo uiti. Vse dokler ji ne zmanjka zalog energije in pogine.
Manj žuželk pomeni tudi manj hrane za druge živali in tako že v izhodišču slabše možnosti za preživetje. To neposredno občutijo ptice in netopirji, pa tudi njim nočna svetloba povzroča resne težave. »Za nekatere vrste netopirjev je denimo vsaka zunanja svetloba ponoči kot zid, pri katerem se lahko samo obrnejo. Linija obcestnih svetilk jih lahko odreže od habitatov, kjer bi našli hrano,« izpostavlja problem pri najbolj ogroženi skupini sesalcev dr. Klemen Koselj z Inštituta Max Planck za ornitologijo. Tudi večina ptic selivk se seli ponoči in kaj zlahka se ujamejo v snop svetlobe iz katerega se ne morejo rešiti.
Svetlobo ljudje tradicionalno povezujemo z znanjem, napredkom, razvojem, temo pa z zaostalostjo. Danes verjetno noben kraj in nobena vas ne bi želela ostati v temi, če se v sosednji vse bliska od luči. Toda nujno bo premisliti naš vrednosti sistem, kajti danes v praksi umetna svetloba ponoči povzroča mnogo več škode kot prinaša koristi.
Zdi se, da nas je varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Oziroma smo, kot je izpostavil dr. Marko Debeljak z Instituta "Jožef Stefan", še vedno ujeti v paradoks industrijske revolucije, še vedno je na delu t. i. Javonsov učinek. Vsakič ko se poveča učinkovitost rabe energije, se skupna poraba energije in količina naprav skokovito poveča. Led svetilke so sicer res varčne in zdaj tudi že poceni, toda njihovo število se skokovito povečuje in o kakih energetskih prihrankih posledično ne moremo več govoriti. Zato je skrajni čas, da se začne govoriti o tihi "postranski" škodi, ki jo povzročajo.
906 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Slovensko podeželje je ponoči vse bolj razsvetljeno, škoda za naravni svet pa izjemna
Problem svetlobnega onesnaženja nikakor ni nov, v mestnih okoljih je že dolgoletna stalnica. V njegovo reševanje in omejevanje se je v preteklosti vložilo precej energije in danes gre zato manj svetlobe neposredno v nebo, obcestne svetilke so precej dosledno obrnjene navzdol. Tudi nočna osvetlitev kulturnih spomenikov, cerkva je ustreznejša. Vendar se, paradoksalno, problem pretiranega osvetljevanja ni prav nič zmanjšal. V marsikaterem pogledu je celo še bolj pereč, kot je bil v preteklosti.
Zgodila se nam je namreč mala led revolucija. Led svetilke so izredno varčne in prikladno majhne, kar pojasnjuje njihov izredno uspešen prodor. Toda po drugi strani je svetlobni spekter, ki se pri javni razsvetljavi najpogosteje uporablja, za živa bitja izredno problematičen. Večinoma gre namreč za led svetilke belomodrega širokega barvnega spektra 4000 K, ki žuželke, ptice, netopirje in druge živali moti neprimerljivo bolj kot stare svetilke, ki so svetile v ozkem spektru oranžne svetlobe.
V zadnjih letih se javna razsvetljava vse izraziteje širi ven iz naselij. Tako smo v zadnjih desetih letih v Sloveniji intenzivno menjali javno razsvetljavo in marsikatero novo krožišče, priključek stranske ceste ali denimo kolesarska pot čez travnik, je zdaj dobila dopolnilo v obliki šest ali več metrov visokih drogov, ki že po videzu bolj sodijo v industrijsko cono kot na podeželje. In marsikateri travnik ali gozdni obronek, ki je nekdaj ponoči počival v temi, je danes polno razsvetljen.
Glavni argument za takšno intenzivno razsvetljevanje je v prvi vrsti prometna varnost. Toda sam pristop je zelo vprašljiv. Led svetloba v spektrih, ki se danes pri nas najpogosteje uporabljajo, ima lahko celo na področju prometne varnosti vprašljivo vrednost. Čeprav naj bi zagotavljala najboljšo vidljivost, se predvsem starejšim lahko zelo blešči in bodo zato denimo močno osvetljenega pešca videli slabše, kot bi ga, če bi bil ta opremljen le z lučko ali kresničko.
Davek na naš občutek varnosti je visok. V zadnjih tridesetih letih se je število žuželk oziroma njihova biomasa zmanjšala za tri četrtine. »Pred tridesetimi leti je bilo potrebno vsak dan počistiti vetrobransko steklo avtomobila, ker je tam končalo toliko žuželk, danes to ni potrebno niti enkrat na mesec,« ponazarja tiho opustošenje dr. Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja. Glede na vse posege v prostor in razširjeno uporabo kemikalij v kmetijstvu, ki dokazano škodujejo žuželkam, nočno razsvetljevanje seveda ni edini dejavnik, ki je povzročil kolaps žuželčjih populacij. Vendar je mnogo pomembnejši, kot se zavedamo.
Skozi celotno evolucijo življenja na zemlji, je bilo menjavanje dneva in noči edina stalnica v nenehno spreminjajočem se okolju. Vsa živa bitja, od bakterij do človeka, imajo to notranjo uro, t. i. cirkadiani ritem, ki uravnava vrsto procesov v telesu, in med drugim telesu pove, kdaj naj se izločajo hormoni, kdaj encimi. Če je ta notranji ritem moten in ni usklajen z dnevom in nočjo, nas doleti metabolni stres. »Klinične raziskave potrjujejo, da obstaja neposredna povezava med rakom dojke, prostate in debelega črevesa in motnjami dnevno-nočnega ritma, ki trajajo več kot deset let,« opozarja na danes že nedvoumne dokaze o škodljivih učinkih svetlobnega onesnaženja pri človeku prof. dr. Damjana Rozman z Inštituta za biokemijo na Medicinski fakulteti.
Kar se pri človeku izrazi skozi daljše obdobje, je pri žuželkah usodno neprimerno hitreje. Žuželke letajo, ko iščejo hrano, ko se selijo in se parijo. S pomočjo svetlobe se orientirajo in umetni viri to orientacijo zmotijo, žuželka se ujame v snop svetlobe, iz katerega ne more več pobegniti. In ker se javna razsvetljava prižge ob prvem mraku, ji najverjetneje tudi naslednjo noč ne bo uspelo uiti. Vse dokler ji ne zmanjka zalog energije in pogine.
Manj žuželk pomeni tudi manj hrane za druge živali in tako že v izhodišču slabše možnosti za preživetje. To neposredno občutijo ptice in netopirji, pa tudi njim nočna svetloba povzroča resne težave. »Za nekatere vrste netopirjev je denimo vsaka zunanja svetloba ponoči kot zid, pri katerem se lahko samo obrnejo. Linija obcestnih svetilk jih lahko odreže od habitatov, kjer bi našli hrano,« izpostavlja problem pri najbolj ogroženi skupini sesalcev dr. Klemen Koselj z Inštituta Max Planck za ornitologijo. Tudi večina ptic selivk se seli ponoči in kaj zlahka se ujamejo v snop svetlobe iz katerega se ne morejo rešiti.
Svetlobo ljudje tradicionalno povezujemo z znanjem, napredkom, razvojem, temo pa z zaostalostjo. Danes verjetno noben kraj in nobena vas ne bi želela ostati v temi, če se v sosednji vse bliska od luči. Toda nujno bo premisliti naš vrednosti sistem, kajti danes v praksi umetna svetloba ponoči povzroča mnogo več škode kot prinaša koristi.
Zdi se, da nas je varčnost led tehnologije povsem zapeljala in se nam zdi, da jo lahko brez škode uporabljamo na vsakem koraku. Oziroma smo, kot je izpostavil dr. Marko Debeljak z Instituta "Jožef Stefan", še vedno ujeti v paradoks industrijske revolucije, še vedno je na delu t. i. Javonsov učinek. Vsakič ko se poveča učinkovitost rabe energije, se skupna poraba energije in količina naprav skokovito poveča. Led svetilke so sicer res varčne in zdaj tudi že poceni, toda njihovo število se skokovito povečuje in o kakih energetskih prihrankih posledično ne moremo več govoriti. Zato je skrajni čas, da se začne govoriti o tihi "postranski" škodi, ki jo povzročajo.
Svetovni umetnostni trg je živahen in pester. Na leto ustvarja finančni promet, ki se meri v milijardah. Slovenski umetnostni trg pa je po drugi strani komaj zaznaven. Zaprt v svoji majhnosti ne predstavlja spodbudnega okolja za razvoj umetniške produkcije. Vse več umetnic in umetnikov zapušča ustvarjalne poklice in se preusmerja na druga področja. Tudi podpornikov, mecenov in zbirateljev umetnosti pri nas ni veliko in še ti se pogosteje kot za sodobno umetnost odločajo za že uveljavljene avtorice in avtorje. Kakšne so razmere na slovenskem umetnostnem trgu in kateri so razlogi zanje v tokratni Intelekti. Pripravlja jo Miha Žorž. Gosta: umetnostna zgodovinarka in umetnostna kritičarka, izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani Dr. Nadja Zgonik in Damjan Kosec, galerija in dražbeno hišo Sloart
Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?
Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)
Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema
Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)
Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?
Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?
Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.
Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.
Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?
Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?
Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.
V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?
»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.
Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.
Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih
Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«
Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija
V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big
Neveljaven email naslov