Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Enakost ni v interesu vladajoče elite

29.09.2020


Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine

Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.

V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs.

V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.
Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.

Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.

Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.
Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.

Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.
V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.
Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.

Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.
Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?

Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.
Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.
V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.

Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.
Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.
Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.
Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.


Intelekta

885 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Enakost ni v interesu vladajoče elite

29.09.2020


Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine

Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.

V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs.

V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.
Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.

Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.

Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.
Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.

Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.
V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.
Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.

Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.
Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?

Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.
Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.
V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.

Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.
Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.
Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.
Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.


23.04.2019

Pestro posmrtno življenje literarnih revij

Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva


16.04.2019

Glifosat buri duhove

Herbicid glifosat spremlja slab sloves. Če je njegova raba v zadnjih treh desetletjih porasla za stokrat in še vedno narašča, se tudi med ljudmi povečujeta zaskrbljenost in strah. Razprave o škodljivosti glifosata ne potihnejo, prav nasprotno; vse glasnejše so. Eni trdijo, da ogroža zdravje ljudi in povzroča raka; drugi, da je strupen za živali; tretji opozarjajo, da ni boljšega; četrti kažejo na študije, ki ne dajejo jasnih in enoznačnih odgovorov. Čeprav bi o glifosatu morala v prvi vrsti odločati stroka, pa se vedno bolj zdi, da imajo škarje in platno v rokah lobiji ter politika. V oddaji Intelekta bomo predstavili nekatere aktualne vidike uporabe herbicida glifosat v našem okolju. Sodelujejo: Štefan Domej (Rinkole pri Pliberku), Heidi Hautala (Evropski parlament), Anca Paduraru (Evropska komisija) in Erich Roscher (Kmetijska zbornica Celovec). Svoje poglede bodo delili tudi prof. dr. Janko Božič (Biotehniška fakulteta), dr. Jernej Drofenik (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), prim. Lucija Perharič (NIJZ), Sonja Tomšič (Onkološki inštitut) in prof. dr. Vesna Zadnik (OI). Novinarji: Petra Kos Gnamuš, Igor Jurič, Nina Slaček in avtor Iztok Konc. Foto: LJNovaScotia/ Pixabay


09.04.2019

"Človek je toliko vreden, kolikor ima v sebi ljubezni"

Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič


02.04.2019

Mednarodne raziskave znanja

Slovenski šolarji v primerjavi z vrstniki po svetu imajo v šoli manj pouka, manj domačih nalog, manj ocen. Kje so razlogi, da kljub temu ne marajo šole in so z njo nezadovoljni njihovi starši?


26.03.2019

Od Grete do rumenih jopičev

Ob mednarodnem dnevu žensk so potekali protesti proti nasilju nad ženskami, teden pozneje so šolarji in dijaki zahtevali ukrepe proti podnebnim spremembam, v soboto so uporabniki spleta protestirali proti novi evropski direktivi o avtorskih pravicah, v Londonu je milijon ljudi zahtevalo nov referendum o brexitu, rumeni jopiči v Franciji zahtevajo višje plače in pravičnejšo razporeditev bogastva, v Srbiji protestniki zahtevajo odstop srbskega predsednika. Pred petdesetimi leti so mladi na množičnih študentskih demonstracijah spremenili tok zgodovine. Se to danes še lahko zgodi? Ali pa živimo v času, ko protestnikov nihče ne jemlje več resno? S sogovorniki dr. Jelko Zorn, dr. Gorazdom Kovačičem, Miho Blažičem N'tokom in dr. Dejanom Blažičem se je pogovarjala Urška Henigman. foto: niekverlaan/pixabay


19.03.2019

Za vsak rak konoplja raste?

V Sloveniji po ocenah kar 80 odstotkov onkoloških bolnikov prej ali slej poseže po kakem pripravku iz konoplje. CBD lahko denimo brez težav kupimo v specializiranih trgovinah ali naročimo po spletu, čeprav je uradno prepovedan. Toda gre za sivo cono, kjer ni nadzora in ne moremo vedeti, kaj smo dejansko kupili. Konoplja oziroma pripravki iz nje se vse pogosteje uporabljajo v medicinske namene in pri lajšanju simptomov vrste bolezni od epilepsije, multiple skleroze, avtizma in tudi pri blaženju stranskih učinkov kemoterapije. Najnovejše raziskave kažejo, da je potencial še neprimerljivo večji. Toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija tako za bolnike kot za raziskovalce vse prej kot idealna. Bo Slovenija uredila to področje in omogočila raziskave, ki bi prinesle številne koristi, preverjamo v tokratni Intelekti. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Pixabay, cc


12.03.2019

Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

Evropski poslanke in poslanci bodo konec meseca odločali o najnovejšem predlogu direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11-em in 13-členu. Urejanje avtorskega prava se namreč v 21-em stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo? Oddaja je nastala v okviru projekta I know EU. foto: stocksnap/pixabay


05.03.2019

Po izumrtju žuželk pridemo na vrsto ljudje

Smo pred šestim velikim izumrtjem vrst v zgodovini. Po poročanju britanskega časopisa Guardian je odmevna mednarodna študija razkrila, da se število žuželk zmanjšuje veliko hitreje, kot je kazalo do zdaj. Če se bo izumiranje nadaljevalo s trenutno hitrostjo, bo v desetih letih izginila četrtina vseh žuželk, v petdesetih polovica, že čez sto let pa enostavno ne bo nobene žuželke več. Posledice bodo katastrofalne, vendar nas bolj kot za naravo – ta bo po besedah raziskovalca in predavatelja dr. Davorina Tometa že preživela – skrbi za nas, za človeštvo. Kakšen planet bomo torej zapustili našim zanamcem? Planet, ki jih ne bo mogel več nahraniti in napojiti; planet, na katerem ne bo več moč živeti? V oddaji Intelekta, ki jo je pripravil Iztok Konc sodelujejo: biologinja Barbara Zakšek (Center za kartografijo favne in flore) in biologi dr. Danilo Bevk (NIB), dr. Davorin Tome (NIB) in dr. Rudi Verovnik (CKFF, Biotehniška fakulteta). Foto: Kyrnos/ Pixabay


26.02.2019

Zadnji odcep za planet

Konec preteklega leta je Evropska unija sprejela strategijo za ogljično nevtralno gospodarstvo. Do leta 2050 naj bi se neto izpusti toplogrednih plinov v Evropi spustili na nič. Če želimo ta cilj doseči, bodo potrebne resnično globoke spremembe in vprašanje je, koliko smo kot družba nanje pripravljeni. Toda po drugi strani protesti mladih po Evropi jasno kažejo, da se mlajše generacije dobro zavedajo, da se jih podnebne spremembe še kako tičejo in glasno terjajo od tako imenovanih odraslih, da nehamo tiščati glave v pesek in načrte za potrebne spremembe v predale. V Sloveniji je stanje kvečjemu še slabše. Še protestiramo ne, čeprav smo pri podnebni politiki precej bolj pasivni od držav, kjer protesti potekajo. Toda tako kot ostale članice unije moramo v naslednjih mesecih pripraviti svoj Nacionalni podnebni in energetski načrt. Osnutek za zdaj ne nakazuje kakih resnih ambicij, zgolj neobhodno sledenje evropskim usmeritvam. Obenem pa se že zastavlja tudi vprašanje, ali bodo evropske zaveze sploh zadoščale. Foto: Bobo


19.02.2019

Nova oligarhija

Denar je sveta vladar, pravi star pregovor. In novice, ki jih spremljamo zadnjih 25 let, mu pritrjujejo. Vse več je namreč super-bogatih – od Berlusconija do Trumpa –, ki v razvitem svetu na sicer demokratičen način prevzemajo vajeti državne oblasti v svoje roke. Zakaj se ti bogataši ne zadovoljijo s prikritim oziroma neformalnim vplivom na politiko, temveč hočejo voditi sami? Zakaj jih navadni državljani pri tem podpiramo? Kakšne politike potem izvaja ta, nova oligarhija, ko oblast prevzame? So njihove poteze resnično v občo korist – ali pač služijo predvsem eliti? In kaj vse to dolgoročno pomeni za tisto staro maksimo, da oblast izvira iz ljudstva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti na Prvem. Gostje pred mikrofonom so bili: politologinja dr. Danica Fink Hafner, zgodovinar dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, filozof dr. Igor Pribac in novinar Branko Soban. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: QuinceMedia (Pixabay)


11.02.2019

Položaj žensk v znanosti

Čeprav je v Sloveniji več visoko izobraženih žensk kot moških je njihov položaj v znanosti še vedno izrazito neenakopraven. Kot kažejo podatki Statističnega urada Slovenije je tudi položaj na trgu dela za ženske slabši, saj visoko izobražene ženske v povprečju še vedno zaslužijo približno 450 evrov manj bruto plače kot enako izobraženi moški. Več o tem s kakšnimi težavami in ovirami se srečujejo ženske v znanosti smo spregovorili s prof. dr. Mirjano Ule s fakultete za družbene vede, prof. dr. Andrejo Gomboc, predsednico Komisije za enake možnosti na področju znanosti in antropologinjo in sociologinjo dr. Renato Šribar.


05.02.2019

Pravica do popravila bo napravam podaljšala življenjsko dobo

Od industrijske revolucije naprej se ljudje obkrožamo z najrazličnejšimi napravami, brez katerih ne znamo več živeti. Dokler se ne začnejo kvariti, kar se običajno zgodi takoj po izteku garancije. Naprav pogosto ne moremo več sami popraviti, v iskanju ugodnega servisa pa hitro obupamo in se raje odločimo za nov nakup. To obremenjuje okolje in naše denarnice, zato Evropska komisija pripravlja nova pravila v okviru direktive Ecodesign, ki bo vključevala tudi »pravico do popravila«. Ta bo zahtevala od nekaterih proizvajalcev, da izdelujejo naprave z daljšo življenjsko dobo in jih je lažje popraviti. O pravici do popravila, ki naj bi vključevala televizorje, svetila in nekatero belo tehniko, ne pa tudi pametnih telefonov in računalnikov, v tokratni oddaji Intelekta, ki sta jo pripravili Erika Štular in Urška Henigman. foto: falconp4/pixabay


29.01.2019

Smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok?

Če se je sprva zdelo, da gre za znanstveno fantastiko, za daljno prihodnost, je zdaj vedno več dokazov, da se že dogaja tukaj in zdaj – kitajske oblasti so prejšnji teden potrdile, da je po dveh deklicah na poti še tretji gensko spremenjen otrok. Raziskovalec He Džjankuj je vsem trem že pred rojstvom spremenil genski zapis. Uporabil je revolucionarne, vendar hkrati tudi kontroverzne genske škarje – metodo CRISPR. Poskus kitajskega znanstvenika in dileme, ki jih odpira, smo postavili v središče tokratne oddaje Intelekta. Ali smo na pragu rojevanja gensko spremenjenih otrok? Kako bo tehnologija CRISPR spremenila ljudi in njihova življenja? Ali bo CRISPR priložnost za razvoj novih metod zdravljenja ali etično sporen postopek, ki bo ljudi razdvojil? Kje so meje dopustnega? Odgovarjajo raziskovalci in doktorji znanosti: Roman Jerala s Kemijskega inštituta v Ljubljani, Jernej Kovač s Pediatrične klinike, Gregor Majdič z Veterinarske fakultete in Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo Intelekta je pripravil Iztok Konc. Foto: Kerttu/ Pixabay


22.01.2019

V EU so vse članice enakopravne – ene bolj, druge manj

Ključni procesi političnega odločanja so v Evropski Uniji tako rekoč od začetka utemeljeni na principih usklajenosti, konsenza in enoglasnosti. Toda: ali to pomeni, da so vse članice resnično enakopravne, ali pa so nekatere med njimi, če si pomagamo z znamenito sintagmo iz Živalske farme Georgea Orwella, bolj enakopravne od drugih? Kaj ni vendar tako, da beseda, ki prihaja iz Berlina, v Uniji šteje največ? In če je enakopravnost potemtakem le papirnata, kako majhnim državam, kot so Malta, Estonija ali Slovenija, članstvo sploh koristi? Kako lahko te države dosežejo, da Unija navsezadnje upošteva, varuje in zasleduje tudi njihove ključne interese in ne le nemških ali francoskih? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratni, evropsko obarvani Intelekti. Pri iskanju odgovorov sta nam pomagala gosta pred mikrofonom, politologa in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede: dr. Danica Fink Hafner in dr. Boštjan Udovič. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Etereuti (Pixabay)


15.01.2019

100. obletnica umora Rose Luxemburg

Na današnji dan leta 1919 so nemški prostovoljni vojaki, umorili Roso Luxemburg, eno največjih ikon politične levice, revolucionarko, socialistično filozofinjo in borko za pravice žensk. V tokratni Intelekti smo spregovorili o vlogi in pomenu njenega dela tako za pretekle kot sedanje generacije. Kritično smo pretresali tudi vprašanja o tem, kje smo kot družba 100 let po njeni smrti. Naše sogovornice so bile zgodovinarka dr. Manca G. Renko, sociologinja dr. Tanja Rener in sociologinja ter antropologinja mag. Nika Kovač.


08.01.2019

Osamljenost je znak, da obupano potrebujemo sami sebe

Najverjetneje se je vsakdo od nas v kakšnem obdobju ali pa trenutku svojega življenja, že srečal z osamljenostjo. Mnogi so prepričani, da so osamljeni vsi tisti ljudje, ki živijo sami. Je res tako? Ali je lahko človek osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje, celo bližnji, ljubi? Zdi se, da je občutek osamljenosti nekaj univerzalnega. Kaj pa samota? Je lahko celo zaželjena, potrebna, koristna? Kaj sploh je osamljenost, in kaj je samota, čemu služita, kaj sporočata in kakšna učenja ter izzive nam prinašata? Na ta vprašanja bomo iskali odgovore v tokratni oddaji z gosti: Sanjo Rozman, zdravnico in psihoterapevtko iz zavoda Sprememba v srcu, Borutom Hrovatinom, upokojenim psihologom, Iztokom Šorijem, doktorjem socioloških znanosti, direktorjem Mirovnega Inštituta, iz Pekinga pa se nam bo oglasil tudi dopisnik Uroš Lipušček. Avtorica oddaje je Liana Buršič


01.01.2019

"Ferrantemanija" tudi v novem letu ne pojenja

Televizijske serije v minulih letih beležijo izjemno gledanost in kritiške pohvale, med drugim tudi zato, ker nastajajo po izvrstnih literarnih predlogah. Igri prestolov, Deklini zgodbi in Velikim malim lažem, če naštejemo le nekatere, se zdaj pričakovano pridružuje Moja genialna prijateljica skrivnostne pisateljice, ki objavlja pod psevdonimom Elena Ferrante. Neapeljska tetralogija je knjižna uspešnica, ki ima oboževalce po vsem svetu, tudi pri nas, čeprav na prevod zadnje knjige iz cikla še čakamo. Zakaj je zgodba o 60 letnem prijateljstvu med dvema Italijankama tako privlačna? O »Ferrantemaniji« več v prvi letošnji Intelekti, ki sta jo pripravila Janko Petrovec in Urška Henigman. foto: Cankarjeva založba


25.12.2018

December mesec potrošništva

December, mesec prazničnih nakupov, mu pravijo nekateri, predvsem trgovci, ki nas nenehno prepričujejo, da si lahko občutek sreče in zadovoljstva preprosto kupimo. Ob tem pa v svojih domovih kopičimo vse več stvari, ki jih ne potrebujemo in ustvarjamo nepredstavljive količine smeti. Kako zavrniti potrošništvo, kako preseči miselnost, da več kot imaš, več veljaš, bomo govorili v Intelekti. Naše sogovornice bodo psihologinja dr. Ana Arzenšek s fakultete za management, Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja, Živa Lopatič iz zadruge Buna in Živa Kavka Gobbo iz društva Focus.


18.12.2018

EU proračun: od kod pride in kam gre evropski denar?

Dejstvo je, da je delovanje Evropske unije v nekaterih pogledih zelo oddaljeno od ljudi v posameznih državah. Njen proračun in razdeljevanje sredstev sta gotovo ena izmed njih. V tokratni Intelekti zato vse od A do Ž o evropskem proračunu, razdeljevanju denarja in slovenskih prejemkih in izdatkih …


11.12.2018

Luč v Cankarjevem oknu

Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)


Stran 14 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov