Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Enakost ni v interesu vladajoče elite

29.09.2020


Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine

Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.

V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs.

V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.
Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.

Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.

Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.
Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.

Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.
V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.
Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.

Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.
Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?

Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.
Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.
V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.

Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.
Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.
Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.
Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.


Intelekta

885 epizod


Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.

Enakost ni v interesu vladajoče elite

29.09.2020


Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine

Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.

V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs.

V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.
Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.

Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.

Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.
Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.

Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.
V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.

Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.
Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.

Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.
Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?

Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.
Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.
V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.

Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.
Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.
Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.
Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.


09.05.2017

Dan Evrope

Na današnji dan leta 1945 se je na evropskih tleh uradno končala druga svetovna vojna, od leta 1950 pa je 9. maj praznik miru in enotnosti v Evropi. Vendar se je v zadnjih letih Evropska unija znašla na prelomnici. O aktualnih izzivih s katerimi se sooča Evropska unija smo spregovorili v tokratni Intelekti. Z nami sta bila dr. Ana Bojinović Fenko iz katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede in dr. Igor Pribac iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Voditeljica Martina Černe. Foto: https://pixabay.com/en/europe-blue-road-sign-road-636985/


02.05.2017

Čigavo je vesolje?

Človek je radovedno bitje, ki se nenehno sprašuje, kdo sem, kje živim in kam lahko grem? Vesolje ponuja nove odgovore na vsa ta vprašanja. Raziskovanju vesolja so se poleg vesoljskih agencij svetovnih velesil pridružili tudi zasebniki, miljarderji, ki pa imajo drugačne motive. Kako resne so izjave Elona muska in Jeffa Bezosa o vesoljskih kolonijah na Marsu, bomo v vesolju rudarili redke dragocene kovine, kot napoveduje Larry Page, ali bo vesolje nova turistična destinacija, kot trdi Richard Branson in ali je kolonizacija vesolja res nujna za preživetje človeštva, kot opozarja Stephen Hawking? Odgovore na ta vprašanja in razmislek o tem, čigavo sploh je vesolje, boste slišali v tokratni oddaji. Gosta profesor doktor Tomaž Zwitter in postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov. Pripravlja Urška Henigman. Foto: NASA's Marshall Space Flight Center's photostream/flickr


25.04.2017

Matematika: univerzalni jezik človeškega duha in narave

Matematika spremlja človeštvo že od zgodnjih začetkov. Razvila se je iz preprostega štetja, merjenja in računanja. Eden prvih dokazov o človekovem razmišljanju o številih je več kot 20 tisoč let stara kost iz Išanga v Kongu, na katero je vrezal črte v vzporednih vrstah. Vse odtlej je bila matematika gonilna sila pri razvoju znanosti, tehnike in drugih dejavnosti. Tudi v digitalni dobi so naša življenja z njo prepletena veliko bolj kot pa se morda zdi na prvi pogled. V Intelekti bodo o vedi, ki je pomembno oblikovala svet s svojimi idejami, ideali in univerzalnostjo spregovorili matematiki: Cedric Villani, Tomaž Pisanski in Uroš Kuzman. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Anders Sandberg


18.04.2017

Ekološko uničenje v palmini senci

Piškoti, margarina, čips, slaščice, zmrznjena in pred pripravljena hrana, kozmetika, detergenti, sveče. Seznam praktično nima konca. Polovica vseh izdelkov v supermarketih vsebuje palmovo olje, pri piškotih se številka povzpne na 80 odstotkov. Vsa ta maščoba mora od nekod priti. V veliki večini prihaja z obsežnih plantaž v Indoneziji in Maleziji, ki sta glavni svetovni proizvajalki palmovega olja. Plantaže palm pa se širijo predvsem na račun tropskega gozda, ki ga krčijo z neverjetno naglico. Pri današnji hitrosti utegne tretji največji deževni pragozd na planetu, ki je nekdaj prekrival večji del malezijskega polotoka in indonezijske otoke izginiti v če dveh desetletjih. Vseprisotno palmovo olje tako skriva neverjetno visok davek. Običajni potrošniki se večinoma niti ne zavedamo, kakšna zgodba se skriva v zavojčku, ki smo ga pravkar položili v nakupovalni voziček. Ali pa se nam s tem niti ne da ukvarjati. O vsem tem bo tekla beseda v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: David Gilbert/RAN


11.04.2017

Iluzija romantične ljubezni

Ljubezen je čustvo, ki nas veže na silovit način. »Ni sonca brez svetlobe in ne človeka brez ljubezni,« je zapisal že Wolfgang Goethe. Na piedestal smo povzdignili romantično ljubezen. Spremlja nas že od pravljic dalje. Po njej hrepenimo, si jo želimo; romantična ljubezen naj bi izpolnila in osmislila naše življenje. »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega,« pravi svetovno znana antropologinja Helen Fisher. »Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih. Pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.« V tokratni Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, se bomo vprašali, ali ni romantična ljubezen zgolj mit, iluzija. Razmišljali bodo: antropologinja Helen Fisher, psihoterapevtka Sanja Rozman, aktivistka in feministka Ada Černoša, biokemik Jan Lonzarić, nevroznanstvenik Gregor Majdič in psiholog Andrej Perko. Foto: le vent le cri/ Flickr, cc


04.04.2017

Ločitve: skupaj v dobrem, v slabem pa ne?

Po drugi svetovni vojni so se v Evropi na področju partnerstva zgodile velike spremembe. Če je bil še pred vojno prevladujoč in eden redkih legitimnih življenjskih potekov poroka, otroci, življenje v skupnem gospodinjstvu, in vztrajanje v zakonski zvezi v dobrem in v slabem do konca svojih dni, današnji čas zaznamuje pestrost spolnih, ljubezenskih in partnerskih zvez. Zakonske zveze se sklepajo vse pozneje in redkeje in se pogosteje končajo z razvezo. Vzroki za razveze so kompleksni. O njih v tokratni oddaji. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: sociolog dr. Ivan Bernik, strokovnjakinja za spolno zdravje dr. Irena Rahne Otorepec, psihoterapevt dr. Tomaž Erzar in Darja Šter s statističnega urada. foto: Billie Grace Ward/flickr


28.03.2017

Trumpova doktrina

Čeprav republikanska stranka obvladuje tako Belo hišo kakor oba domova kongresa, ji spričo notranjih nesoglasij ni uspelo sprejeti lastnega predloga reforme zdravstvenega zavarovanja. Številni komentatorji ugotavljajo, da tak razvoj dogodkov predstavlja precejšen udarec za predsedniško administracijo; nenadoma naj bi namreč bil v nevarnosti celoten program notranje in zunanje-političnih sprememb, ki jih je predsednik Trump v naslednjih štirih letih nameraval implementirati. Toda – o čem je tu dejansko govora? Večina pozornosti svetovne javnosti je doslej slej ko prej veljala kolikor slikoviti toliko kontroverzni osebnosti predsednika samega – njegovi samovšečnosti in neposrednosti, njegovemu deklarativnemu odklanjanju politično korektne govorice, njegovim inflamatornim sporočilom, poslanim po socialnih omrežjih, njegovemu koketiranju z različnimi teorijami zarote in močno ohlapnemu odnosu do preverljivih dejstev –, medtem ko je vprašanje, kakšen je Trumpov dejanski politični program, kako hoče spremeniti ameriško družbo in razmerja sil v svetovni politiki, slej ko prej ostajalo neodgovorjeno. No, prav to vprašanje so bila v jedru tokratne Intelekte. V pogovoru z ekonomistom Igorjem Feketijo, obramboslovcem dr. Urošem Svetetom in novinarjema Ervinom Hladnikom Milharčičem ter Brankom Sobanom, smo poizkušali izluščiti, katere cilje dejansko zasleduje Trumpova administracija. Spraševali smo se, ali je po dobrih dveh mesecih vladanja predsednik Trump, ki se je na predvolilnih shodih v glavnem ogibal preveč konkretnih predlogov in svoje volivce nagovarjal predvsem z načelnimi obljubami o tem, kako bo Ameriki povrnil nekdanjo moč, že razkril svoje karte in pokazal, katere politične rešitve bo dejansko zasledoval. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia


21.03.2017

Univerzalni temeljni dohodek

Ob vse večji revščini in večanju neenakosti v družbi, se v javnosti vedno več razpravlja o možnostih uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Ideja ni nova. V preteklosti so UTD imeli na Aljaski in v nekaterih delih Kanade, z letošnjim letom so se na Finskem lotili poskusa uvedbe UTD-ja, njegove učinke preverjajo tudi v petih nizozemskih mestih, v italijanskem Livornu, škotskem Glasgowu, Švicarji pa so lani o uvedbi UTD-ja odločali na referendumu. O razlogih za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, kot tudi o pomislekih, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Valerijo Korošec, Lidijo Jerkič iz Zveze svobodnih sindikatov, direktorico Združenja Manager Sonjo Šmuc in Natašo Zupanc iz slovenske Sekcije za UTD. V tokratni Intelekti, z voditeljico Martino Černe.


14.03.2017

Bo tehnologija veriženja blokov revolucionalizirala internet?

Tehnologija veriženja blokov oziroma blockchain utegne biti ena od najpomembnejših inovacij na področju internetnih tehnologij vse od iznajdbe svetovnega spleta. Blockchain je tehnologija, ki je omogočila razvoj digitalnega denarja Bitcoin, po nadgraditvah pa se je izkazalo, da bi lahko veriženje blokov digitaliziralo še številna druga področja in internet informacij nadgradila z internetom vrednosti. Kaj to pomeni? Kako utegne tehnologija veriženja blokov vplivati na naše vsakdanje življenje? Se bo uresničila napoved strokovnjakov, da bo blockchain omogočil drugo internetno revolucijo? Odgovori v tokratni Intelekti. Pripravlja Urška Henigman. Gostje Tim Mitja Žagar, Filip Muki Dobranič in dr. Matjaž B. Jurič. foto: BTC Keychain/flickr


07.03.2017

Na volčji sledi

Volkovi so bili v zgodovini nedvomno med najbolj preganjanimi in osovraženimi živalmi. V vseh tradicionalnih pravljicah in basnih imajo volkovi izrazito negativno vlogo. Pripisovalo se jim je lastnosti, ki morda odsevajo marsikaj, le volčjih navad in temperamenta ne. Toda stoletja se je prebivalcem starega kontinenta zdelo, da je iztrebljenje edina ustrezna usoda za bližnjega sorodnika naših najboljših prijateljev in res so volkovi iz večjega dela Evrope izginili. V zadnjih desetletjih se je naš odnos vendarle spremenil in volkovi se postopoma vračajo v gozdove, kjer so nekoč že živeli. Slovenija je ena sorazmerno redkih evropskih držav, kjer volkovi niso nikoli izumrli. Danes o teh le redko videnih prebivalcih gozdov vemo že marsikaj, a vendarle nikoli ne nehajo presenečati, zato smo se jim posvetili v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Colfelly, Pixabay, cc


28.02.2017

Arktika na nevarno tankem ledu

Pod bremenom podnebnih sprememb nedvomno najbolj kleca skrajni sever. Odmaknjena Arktika je v zadnjih tridesetih letih izgubila 75 odstotkov ledu. Povprečne temperature se dvigajo dvakrat hitreje kot drugje, segreva se tudi arktični ocean. Območje, ki obdaja severni zemljepisni tečaj, ima pomembno vlogo v globalnem podnebnem sistemu, saj deluje kot svetovni hladilnik. Divja ledena pokrajina pa v zadnjih letih dramatično spreminja svojo podobo, kar ne prinaša negotove prihodnosti le polarnim prebivalcem, temveč celemu svetu. O problematiki Arktike bodo v tokratni Intelekti govorili Katja Huš z organizacije Greenpeace, biologinja Ellen Oseth z norveškega polarnega inštituta, meteorolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje in geograf, izr. prof. dr. Matej Ogrin s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Flickr/Gerard Van der Leun


21.02.2017

Ali bo preživetje na Zemlji ogrozila superepidemija?

Epidemija gripe, virus Zika, okužbe z bakterijami, ki so odporne na antibiotike. Ali se bomo ljudje prisiljeni za preživetje boriti z mikroorganizmi? Kako verjeten je scenarij o izbruhu superepidemije, ki bi v nekaj dneh zdesetkala človeštvo? Živ je še spomin na grožnjo SARSa, pa na ptičjo in prašičjo gripo; na pandemijo španske gripe, ki je vzela več življenj kot prva svetovna vojna. Ne le virusi, vedno bolj nam grozijo tudi bakterije, odporne na antibiotike. Po ocenah strokovnjakov zaradi slednjih v Evropski uniji vsako leto že zdaj umre okoli 25.000 prebivalcev. Za tokratno Intelekto smo nekaj strokovnjakov izzvali z vprašanjem, ali nam bo uspelo razviti nova zdravila in cepiva, ki nas bodo obvarovala pred grozečimi okužbami. Odzvali so se: raziskovalec in kemik prof. dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta, mikrobiologinja prof. dr. Maja Rupnik z Medicinske fakultete Maribor, biotehnolog prof. dr. Hrvoje Petković z Biotehniške fakultete Ljubljana, mikrobiologinja doc. dr. Viktorija Tomič s Klinike Golnik, infektolog in internist prof. dr. Andrej Trampuš z Univerzitetne klinike Charite v Berlinu. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: 31. januar 2015 - Izbruh ebole - Liberija, Afrika/ USAID/ Flickr, cc


07.02.2017

Ugled in avtoriteta učitelja

Če avtoriteto definiramo kot ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči in znanja, pa da že ta slovarska definicija vedeti, da šole brez avtoritete ni. A zdi se, da se ta v šolah izgublja. Zakaj? Kdo jo ruši? Kako se gradita avtoriteta in ugled učitelja v razredu? Je avtoriteta odvisna le od učitelja samega ali tudi od tega, kakšen pomen in položaj poklicu priznavajo družba in vladajoče strukture?


31.01.2017

Sivi odtenki zelenega turizma

Turizem je ena od najhitreje rastočih panog v svetu. Pogosto vidimo le njegove svetle plati, pušča pa tudi veliko negativnih posledic v ekonomiji, kulturni dediščini, naravi in čezmerni porabi njenih virov. Turizem je peti največji onesnaževalec okolja. Prispeva tudi pet odstotkov vseh toplogrednih plinov. Ta številka naj bi se v prihodnjih 20 letih potrojila. Čeprav pozive k bolj trajnostnemu turizmu poslušamo že skoraj štiri desetletja, se turistična industrija rada skrije le za kakšno eco ali zeleno fasado, v praksi pa se spreminja počasi. Pa tudi vprašanje, v kolikšni meri je panoga, ki temelji na eskapističnem in hedonističnem konceptu, sploh lahko trajnostna, je na mestu. Model trajnostnega turizma pretresamo v današnji Intelekti z gosti: prof. dr. Saro Dolničar z mednarodne Akademije za turistične študije na univerzi v Queenslandu, izr. prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in doc. dr. Emilom Juvanom s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem. Oddajo pripravlja Barbara Belehar Drnovšek. Foto: BBD


24.01.2017

Osrednje cesarstvo 2.0

Če se svet danes spreminja vse hitreje in hitreje, niso nikjer na svetu spremembe tako obsežne in globoke kot na Kitajskem. 21. stoletje bo po mnenju številnih strokovnjakov v znamenju te azijske velesile. Toda kakšna je pravzaprav kitajska vizija sveta? Kakšne družbene spremembe je Kitajski prinesel hitri gospodarski vzpon in vseprisotna visoka tehnologija? Kako v deželi, ki jo njeni prebivalci od nekdaj imenujejo osrednje cesarstvo, danes gledajo na svoj položaj v svetu in kakšne so pravzaprav ambicije novega srednjega razreda, torej tistega urbanega segmenta prebivalstva, ki mu je razvoj prinesel največ koristi? Z gosti, sinologi prof. dr. Mitjo Sajetom, prof. dr. Heleno Motoh in Sanelo Kšelo ter ekonomistom doc. dr. Matevžem Raškovićem smo ta vprašanja odprli v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Mark Fischer/Flickr, CC


17.01.2017

Pomen ZOO-jev v sodobni družbi

V živalskih vrtovih lahko v živo in od blizu vidimo v sorazmerno naravnem okolju raznolike živalske vrste. ZOO-ji imajo pomembno vlogo pri ohranjanju vrst in izobraževanju ljudi. Nekatere raziskave kažejo, da živalski vrtovi, ki znajo učinkovito usmeriti pozornost na ogrožene vrste, ljudi dejansko ozaveščajo o tem, da je treba te vrste zaščititi. Obisk živalskega vrta nam lahko pomaga, da se še bolj zavemo obstoja čudovitih bitij, ki bivajo na našem krhkem planetu in jih še bolj spoštujemo. Nekateri borci za pravice živali in tudi nekaj laične ter strokovne javnosti pa dvomi o tem ali je prav živalske vrste iztrgati iz divjine in jih zapreti v nenaravno okolje. Trdijo, da živalski vrtovi živalim omejujejo gibanje in motijo njihovo nagonsko vedenje. O obeh plateh medalje bomo spregovorili v tokratni Intelekti s poznavalci, strokovnjaki za živali (tudi iz ljubljanskega ZOO-ja), tistimi torej, ki jih poznajo od blizu. Avtorica oddaje je Liana Buršič


10.01.2017

Laž ima v sodobni medijski krajini dolge noge

Da je svetovni splet pripraven medij za izkrivljanje, podtikanje, širjenje dezinformacij in laži, smo pravzaprav vedeli že dolgo. A zdi se, da smo skoraj tako dolgo tudi verjeli, da uporabnice in uporabniki spleta vendarle znamo precej natančno ločevati zrnje od plev, resnico od laži. Ali da to znamo storiti vsaj, kadar gre za resnično pomembne, daljnosežne odločitve. Potem pa smo med zadnjimi ameriškimi predsedniškimi volitvami nenadoma opazili, da ni čisto tako; da smo spretno in sočno spisani izmišljiji, konfabulaciji, fabrikaciji oziroma laži, ki posnema formo novinarskega poročila, pripravljeni z veseljem verjeti, če se le prilega občutkom in predstavam, ki jih že tako ali tako imamo o svetu. Demokrati so bili, na primer, prepričani, da je Trump v devetdesetih resnično izjavil, da bi, ko bi kdaj kandidiral za predsednika, kandidiral kot republikanec, saj naj bi bili republikanski volivci tiste vrste bedaki, ki jih je najlažje preslepiti. Nasprotno pa so se republikanci z navdušenjem oklenili lažnive vesti, da je papež Frančišek podprl njihovega zastavonošo. Široke množice so se teh lažnih novic skratka oklenile, kakor da so suho zlato. Zakaj? Zakaj je laž nenadoma videti mikavnejša od preverljivih dejstev? Kdo ima od tega korist? In kako so k razmahu lažnih novic in nastopu tako imenovane postdejstvene dobe prispevali tradicionalni mediji? – Ta vprašanja smo pretresali v tokratni Intelekti. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Sandra Bašič Hrvatin, dr. Jure Leskovec in Domen Savič. Oddajo so pripravili Martina Černe, Urška Henigman in Goran Dekleva. foto: Leigh Blackall (flickr)


03.01.2017

Dobrodošli v Cern

Konec lanskega leta je Slovenija po dolgih letih zapletov in obotavljanja vendarle podpisala pridružitveni sporazum z Evropsko organizacijo za jedrske raziskave, bolj znano po kratici Cern. Z njegovo ratifikacijo v državnem zboru bo Slovenija postala pridružena članica ene ključnih raziskovalnih institucij in največjega laboratorija na svetu. Kar se raziskovalnega dela tiče, so bili slovenski znanstveniki že do zdaj polno vključeni v eksperimente, ki potekajo na največjem pospeševalniku delcev na planetu in tako tudi del zgodbe, ki je pripeljala do enega najpomembnejših odkritij v fiziki v tem tisočletju;odkritju Higgsovega bozona. Odkrivanje neznanega je temeljno poslanstvo Cerna, za njegovo uresničevanje pa je ključna visokotehnološka infrastruktura ter delovno okolje, ki kar najbolj ustreza ustanovnemu motu te organizacije, ki se glasi znanost za mir. V Cern smo pogledali tudi v Intelekti, ki jo je pripravila Nina Slaček. Foto: Cern/LHC


27.12.2016

Pogled na leto 2016 v Intelekti

Zadnja torkova Intelekta bo izbor fragmentov iz vsega skupaj petdeset oddaj, ki smo jih ustvarili v letu 2016. V njih smo proučili tudi medijski fenomen Vojna zvezd, zaželeli dobrodošlico antropocenu in problematizirali patološki narcisizem. Tega je v današnji družbi vse več. Spraševali smo se tudi, ali so algoritmi novi vladarji, pojasnili delovanje najstniških možganov in pogledali pod površje svetovnih morij. V času ljubljanskega maratona pa smo spregovorili tudi o tem, da je bilo tekaško gibanje pravzaprav gibanje za enakopravnost in demokratizacijo širše družbe. Oddajo smo pripravili novinarke in novinarji uredništva izobraževalnega programa. Foto: Flickr/Jim Trodel


20.12.2016

Kako razumeti "milenijce"?

V tokratni oddaji bomo dali pod drobnogled mlade, tako imenovano generacijo y oziroma milenijsko generacijo. Milenijci so generacija z najvišjo stopnjo izobrazbe, hkrati pa imajo najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo brezposelnosti. Gre za izjemno heterogeno generacijo. Med njimi je najmanj poročenih. Veliko jih še vedno živi pri starših in so generacija, ki se najpogosteje seli v tujino. So generacija, katere življenjski prostor je internet, zanje velja, da so pogosto bolj liberalni in strpnejši od starejših, pred materialnimi dobrinami in kariernimi cilji je kakovost življenja. Hkrati pa so ti mladi najbolj zadovoljna in optimistična generacija. Pripravlja Urška Henigman. Gostje: dr. Mirjana Ule, Eva Matjaž in Žiga Vrtačič. flickr/Ben Hall


Stran 19 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov