Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope, mednarodni organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti? Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben - o vsem tem v pogovoru z Matjažem Grudnom, ki ga je minuli teden v Strasbourgu pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Svet Evrope je mednarodna organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti. Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben.
Z Matjažem Grudnom smo se pogovarjali v Strasbourgu ravno v času, ko so poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, nedaleč od njegove pisarne, razpravljali o razmerah na Poljskem.
“Obstaja zaskrbljenost, da gre na Poljskem za nadaljevanje trenda, ki ga vidimo že v nekaterih drugih državah v Evropi, kjer je mešanica nacionalizma in populizma, predstavljena kot ena sintagma, ki je jaz ne razumem- ‘iliberalna demokracija’. Predstavlja in uživa tudi precej velik uspeh pri volivcih in se ponuja kot možna alternativa demokraciji, kot smo jo poznali do sedaj.”
Pri Svetu Evrope so se odločili za to, da vzpostavijo Platformo ravno zaradi zaskrbljenosti nad stanjem svobode medijev in zaščito novinarjev v Evropi. Pri tem je Matjaž Gruden pojasnil, da :
“Gre za iniciativo, ki je zelo pomembna in zelo nova v vidiku, da je bila vzpostavljena v partnerstvu z mednarodnimi združenji novinarjem in mednarodnimi združenji za zaščito svobode izražanja. To pomeni, da gre za partnerstvo med vladami in med temi partnerskimi združenji, kar do zdaj na takšen način še ni obstajalo. Zaenkrat kaže, da daje rezultate, ki so bili pričakovani z obeh strani. Pričakovanja seveda niso bila enaka, ker z ene strani seveda pri vladah prihaja do zadržkov in do nestrinjanja z ocenami, ki prihajajo s strani naših partnerjev, ampak to je bilo za pričakovati.”
Glavni cilj vseh aktivnosti Sveta Evrope je to, je pojasnil Gruden, da se, ko prihaja do zaskrbljenosti, da je prišlo do kršitve standardov, stanje najprej razišče in ugotovi.
“Torej prva naloga je, da se oceni stanje, da se ugotovi, kateri standardi, če so, so kršeni in kaj je potrebno narediti, da se to stanje popravi . Potem pa je vse odvisno od države članice same. Pritiski, če so, prihajajo iz drugih držav članic, organizacija kot je naša medvladna organizacija pa nima moči, da bi rešitve vsilila proti politični volji posamezne državi članici. Tega nima in tudi mislim, da ne bi imelo smisla, da bi imela tako možnost in tako moč.”
Matjaž Gruden je dejal, da je po njegovem mnenju volje za dejansko zagotavljanje zaščite demokratičnih norm in standardov na področju zaščite človekovih pravic v Evropi vse manj.
“Ker demokracija se ne more vpeljat na silo, demokracija ne pade z neba, ne pride od nekod od zunaj. Demokracijo je treba zgradit s politično voljo od znotraj, med volivci in političnimi silami v državi. Nihče od zunaj, naj bo to Bruselj, naj bo Strasbourg, naj bo kdorkoli drug vam ne bo mogel rešit težav, ki si jih delate sami, če te volje za reševanje teh težav ne boste tudi imeli sami”.
Ob tem, da se, kot je pojasnil, vidi vse manjša pripravljenost za vzdrževanje ali izboljševanje standardov na področju demokracije in človekovih pravic, so:
“težave, ki jih identificiramo, vse bolj pogosto rezultat načrtne politike posameznih vlad. Da načrtno ignorirajo, zapostavljajo, kršijo nekatere norme in standardne. Ne samo tiste, h katerim so se zavezale, kot članice Sveta Evrope, EU, drugih mednarodnih organizacij, ampak predvsem, da kršijo te norme in standardne, ki so neizogibno potrebni, da bi v državi, za katero so odgovorni, lahko pričakovali eno normalno demokratično življenje, en normalen demokratičen razvoj, eno normalno spoštovanje političnih svoboščin, pravic posameznikov in pravic manjšin.”
Demokracija in človekove pravice, je povedal Matjaž Gruden, niso samo moralni in pravni imperativ, ampak tudi varnostni imperativ:
“Brez doslednega spoštovanja teh norm v nobeni od teh držav, ne v Evropi ne moremo pričakovati dolgoročnega miru, stabilnosti in blagostanja. In to je kričoča resnica,pred katero si kolektivno vse bolj zatiskamo oči”.
Na eni strani sovražni govor in diskurz, ki skuša celo legitimizirat in opravičevat nekatere pojave v družbi, na drugi strani pa neodzivnost, ko bi bil odziv potreben. Kaj je o tem povedal Matjaž Gruden?
“Živimo dejansko v času, ko prevladuje politika strahu, politika, ki se gradi na strahu. In okrog tega se pojavlja vse vrste drugih izjemno nevarnih pojavov, dejanj govora, ki je naperjen proti posameznikom in skupinam in absolutno je res, da tudi pri teh pojavih, ki jih vidimo in čutimo tudi v Slovenijo vse bolj, še najbolj pogrešam takojšnjo, jasno, brezpogojno opredelitev, obsodbo stališča tako med političnimi predstavniki, kot med drugimi ljudmi, ki imajo v družbi pomemben vpliv, zaradi svoje funkcije in položaja”.
“Absolutno. Gre za eklatantne primere dejanj, kjer bi pričakoval, da bi takoj, najprej kompletna politična garnitura, ne glede na barvo, ideološke razlike, morala stopiti skupaj in to takoj obsoditi, brezpogojno. Namesto tega oglušujoča tišina…//Tisti glavni problem v Sloveniji dejansko ni premalo kazenskega pregona, ampak premalo družbene, politične reakcije, na pojave in na govor, ki se pojavlja pri nas. Pa naj bo to do beguncev, naj bo to do LGBT populacije, naj bo to do Romov ali do kogarkoli. Danes so oni, jutri bo morda nekdo drug. Vse kar se dogaja, pa vedno bolj spremlja oglušujoča tišina, ki na nek način legitimizira ali pa olajšuje to vse večjo erupcijo vse bolj nasilne nestrpnosti, ki jo vidimo v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi.”
Več in podrobneje, tudi o prihodnosti Sveta Evrope, o ogledalu, ki si ga mora nastaviti vsak med nami in o nekaterih drugih aktualnih vprašanjih povezanih s človekovimi pravicami, pa v posnetku Intervjuja!
Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope, mednarodni organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti? Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben - o vsem tem v pogovoru z Matjažem Grudnom, ki ga je minuli teden v Strasbourgu pred radijski mikrofon povabila Mojca Delač.
Svet Evrope je mednarodna organizaciji, ki ima 47 držav članic, nastala pa je kmalu po drugi svetovni vojni z namenom povezati Evropo na temelju miru, človekovih pravic, skupnih interesov in solidarnosti. Kje so te vrednote skoraj sedem desetletij pozneje? Kakšna je realnost in prihodnost demokracije, spoštovanja človekovih pravic, varnosti, svobode govora? Od spletne platforme za zaščito novinarstva in varnosti novinarjev, ki so jo vzpostavili lani, do vprašanja migracij, sovražnega govora in molčanja, ko bi bil odziv potreben.
Z Matjažem Grudnom smo se pogovarjali v Strasbourgu ravno v času, ko so poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, nedaleč od njegove pisarne, razpravljali o razmerah na Poljskem.
“Obstaja zaskrbljenost, da gre na Poljskem za nadaljevanje trenda, ki ga vidimo že v nekaterih drugih državah v Evropi, kjer je mešanica nacionalizma in populizma, predstavljena kot ena sintagma, ki je jaz ne razumem- ‘iliberalna demokracija’. Predstavlja in uživa tudi precej velik uspeh pri volivcih in se ponuja kot možna alternativa demokraciji, kot smo jo poznali do sedaj.”
Pri Svetu Evrope so se odločili za to, da vzpostavijo Platformo ravno zaradi zaskrbljenosti nad stanjem svobode medijev in zaščito novinarjev v Evropi. Pri tem je Matjaž Gruden pojasnil, da :
“Gre za iniciativo, ki je zelo pomembna in zelo nova v vidiku, da je bila vzpostavljena v partnerstvu z mednarodnimi združenji novinarjem in mednarodnimi združenji za zaščito svobode izražanja. To pomeni, da gre za partnerstvo med vladami in med temi partnerskimi združenji, kar do zdaj na takšen način še ni obstajalo. Zaenkrat kaže, da daje rezultate, ki so bili pričakovani z obeh strani. Pričakovanja seveda niso bila enaka, ker z ene strani seveda pri vladah prihaja do zadržkov in do nestrinjanja z ocenami, ki prihajajo s strani naših partnerjev, ampak to je bilo za pričakovati.”
Glavni cilj vseh aktivnosti Sveta Evrope je to, je pojasnil Gruden, da se, ko prihaja do zaskrbljenosti, da je prišlo do kršitve standardov, stanje najprej razišče in ugotovi.
“Torej prva naloga je, da se oceni stanje, da se ugotovi, kateri standardi, če so, so kršeni in kaj je potrebno narediti, da se to stanje popravi . Potem pa je vse odvisno od države članice same. Pritiski, če so, prihajajo iz drugih držav članic, organizacija kot je naša medvladna organizacija pa nima moči, da bi rešitve vsilila proti politični volji posamezne državi članici. Tega nima in tudi mislim, da ne bi imelo smisla, da bi imela tako možnost in tako moč.”
Matjaž Gruden je dejal, da je po njegovem mnenju volje za dejansko zagotavljanje zaščite demokratičnih norm in standardov na področju zaščite človekovih pravic v Evropi vse manj.
“Ker demokracija se ne more vpeljat na silo, demokracija ne pade z neba, ne pride od nekod od zunaj. Demokracijo je treba zgradit s politično voljo od znotraj, med volivci in političnimi silami v državi. Nihče od zunaj, naj bo to Bruselj, naj bo Strasbourg, naj bo kdorkoli drug vam ne bo mogel rešit težav, ki si jih delate sami, če te volje za reševanje teh težav ne boste tudi imeli sami”.
Ob tem, da se, kot je pojasnil, vidi vse manjša pripravljenost za vzdrževanje ali izboljševanje standardov na področju demokracije in človekovih pravic, so:
“težave, ki jih identificiramo, vse bolj pogosto rezultat načrtne politike posameznih vlad. Da načrtno ignorirajo, zapostavljajo, kršijo nekatere norme in standardne. Ne samo tiste, h katerim so se zavezale, kot članice Sveta Evrope, EU, drugih mednarodnih organizacij, ampak predvsem, da kršijo te norme in standardne, ki so neizogibno potrebni, da bi v državi, za katero so odgovorni, lahko pričakovali eno normalno demokratično življenje, en normalen demokratičen razvoj, eno normalno spoštovanje političnih svoboščin, pravic posameznikov in pravic manjšin.”
Demokracija in človekove pravice, je povedal Matjaž Gruden, niso samo moralni in pravni imperativ, ampak tudi varnostni imperativ:
“Brez doslednega spoštovanja teh norm v nobeni od teh držav, ne v Evropi ne moremo pričakovati dolgoročnega miru, stabilnosti in blagostanja. In to je kričoča resnica,pred katero si kolektivno vse bolj zatiskamo oči”.
Na eni strani sovražni govor in diskurz, ki skuša celo legitimizirat in opravičevat nekatere pojave v družbi, na drugi strani pa neodzivnost, ko bi bil odziv potreben. Kaj je o tem povedal Matjaž Gruden?
“Živimo dejansko v času, ko prevladuje politika strahu, politika, ki se gradi na strahu. In okrog tega se pojavlja vse vrste drugih izjemno nevarnih pojavov, dejanj govora, ki je naperjen proti posameznikom in skupinam in absolutno je res, da tudi pri teh pojavih, ki jih vidimo in čutimo tudi v Slovenijo vse bolj, še najbolj pogrešam takojšnjo, jasno, brezpogojno opredelitev, obsodbo stališča tako med političnimi predstavniki, kot med drugimi ljudmi, ki imajo v družbi pomemben vpliv, zaradi svoje funkcije in položaja”.
“Absolutno. Gre za eklatantne primere dejanj, kjer bi pričakoval, da bi takoj, najprej kompletna politična garnitura, ne glede na barvo, ideološke razlike, morala stopiti skupaj in to takoj obsoditi, brezpogojno. Namesto tega oglušujoča tišina…//Tisti glavni problem v Sloveniji dejansko ni premalo kazenskega pregona, ampak premalo družbene, politične reakcije, na pojave in na govor, ki se pojavlja pri nas. Pa naj bo to do beguncev, naj bo to do LGBT populacije, naj bo to do Romov ali do kogarkoli. Danes so oni, jutri bo morda nekdo drug. Vse kar se dogaja, pa vedno bolj spremlja oglušujoča tišina, ki na nek način legitimizira ali pa olajšuje to vse večjo erupcijo vse bolj nasilne nestrpnosti, ki jo vidimo v Sloveniji, pa tudi drugod po Evropi.”
Več in podrobneje, tudi o prihodnosti Sveta Evrope, o ogledalu, ki si ga mora nastaviti vsak med nami in o nekaterih drugih aktualnih vprašanjih povezanih s človekovimi pravicami, pa v posnetku Intervjuja!
Če smo prvo sredo v iztekajočem se letu poslušali izbor intervjujev leta 2019, pa bomo to sredo zaokrožili z odlomki nekaterih pogovorov iz leta 2020. 50 tednov, 50 intervjujev. Prav vsi so zaznamovali to nenavadno leto, ki ga z nekaterimi sogovorniki zdaj tudi zaključujemo. Lucija Fatur.
Na 30. obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije je gostja intervjuja na Prvem filozofinja in sociologinja doktorica Spomenka Hribar. Od začetka je bila vključena v procese osamosvajanja in nastajanja nove države, v svoji doslednosti je bila moteča za nedosledneže. Formalno smo dobili lastno državo, kakšna je njena vsebina 30 let pozneje? Je uvid lastnih političnih interesov pomembnejši od nacionalnih interesov? Ali je narodna sprava postala moteča ovira za obračun in poračun? Se globoka država udejanja s preurejanjem slovenske družbe v ozadju premagovanja epidemije? Z doktorico Spomenko Hribar se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Boštjan Videmšek je poročal s številnih kriznih žarišč in poročal o humanitarnih posledicah vojn in konfliktov. O ljudeh, ki so izgubili vse. V svoji knjigi Plan B se posveča krizi, ki preti vsemu človeštvu, vse bolj grozeči podnebni katastrofi in nekaterim projektom spopadanja z njo. Projektom, ki vzbujajo nekaj upanja. Planeta B namreč nimamo.
Ob svetovnem dnevu človekovih pravic bomo govorili o diskriminaciji – dogaja se tudi pri nas, na vseh področjih družbenega življenja, in pomeni kršenje človekovih pravic. Primere obravnava zagovornik načela enakosti, ki smo ga uzakonili leta 2016 in s tem zadostili evropski direktivi. To funkcijo opravlja Miha Lobnik. V nasprotju s pristojnostmi varuha človekovih pravic pristojnosti zagovornika načela enakosti segajo ne samo na področje javnega, temveč tudi na področje zasebnega sektorja. Kateri so najpogostejši primeri prijave diskriminacije, kako lahko zagovornik ukrepa, pa tudi, kakšne so njegove ugotovitve glede dostopnosti bolnišničnega zdravljenja za oskrbovance v domovih za starejše v obdobju covida, v intervjuju.
Novinarstvo je prvi, še grobi osnutek zgodovine, je prepričan Michael Goldfarb, prekaljeni ameriški novinar in publicist, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja proslavil z delom za NPR, ameriško nacionalno radijsko hišo, in za sloviti britanski BBC. Pokrival je zelo različne teme – od vojn v Bosni in Iraku prek iskanja izhoda iz konflikta na Severnem Irskem do zgod in nezgod na angleškem kraljevem dvoru. Za večdelno reportažo o življenju na ameriškem srednjem zahodu je leta 1994 prejel prestižno nagrado sony, ki jo podeljuje britanska Radijska akademija. Na prelomu tisočletja je poučeval na Harvardu, potem pa se je posvetil pisanju knjig, med katerimi je najbrž največ pozornosti javnosti in priznanj za novinarsko odličnost požela tista, v kateri je popisal zgodbo svojega iraškega prijatelja, umorjenega časopisnega urednika Ahmada Shawkata. Danes Goldfarb že četrto leto vodi podkast FRDH. Kratica je akronim za First Rough Draft of History, se pravi za prvi grobi osnutek zgodovine, in temu primerno Goldfarb tu govori predvsem o načinih, kako bližnja pa tudi bolj oddaljena preteklost vpliva na sedanjost. To Goldfarbovo povezovanje preteklega s sedanjim je moč zlahka opaziti tudi v njegovem razmišljanju o nezavidljivem gospodarskem, družbenem in političnem položaju, v katerem se je ob koncu Trumpovega mandata znašla Amerika. Zakaj so torej Združene države v krizi in kdo vse je za to odgovoren? Odgovor smo iskali v oddaji Intervju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Drugi val epidemije je vnovična preizkušnja tudi za številne varstveno-delovne centre in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Ti povezujejo 3 tisoč 300 uporabnikov. Varstveno-delovni centri opravljajo zgolj nujno varstvo, uporabniki so doma, pogrešajo delo in vsakodnevno druženje. Večina bivalnih enot zdaj nima stikov z zunanjim okoljem. Koronavirus je spremenil življenje posameznikov s telesnimi in duševnimi motnjami, nekateri ne zmorejo razumeti novih pravil, pomembnih za zajezitev širjenja virusa. O premagovanju stisk, skrbi za uporabnike, strahu pred novimi vdori virusa, nenehnem prilagajanju in srčnosti zaposlenih v Intervjuju s predsednico Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, Mirjano Česen.
Tokratni gost oddaje Intervju je filozof prof. dr. Igor Pribac s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je širši javnosti znan kot analitik družbenega in političnega dogajanja v Sloveniji ter tujini. V času izrednih razmer zaradi pandemije in velikih sprememb tako na globalnem političnem parketu kot v družbi v obče, ga je pred mikrofon povabila voditeljica Martina Černe.
Monika Ažman je nastopila drugi mandat predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in zelo dobro pozna izjemne razmere, v katerih so se zaradi koronavirusa znašle medicinske sestre in drugo osebje v zdravstvenem sistemu. Sporočila so zelo jasna. Soočamo se s kadrovskim pomanjkanjem, zaradi katerega k pomoči pozivajo študente in celo prostovoljce in veliki izpostavljenosti okužbam, ki so dodobra zdesetkale vrste medicinskih sester. Potrpežljivosti in predanosti medicinskega osebja se gotovo pridružuje tudi strah in človečnost, ki kdaj tudi bremeni. Bomo iz te izkušnje odšli močnejši, z večjim zavedanjem, da plačna podcenjenost hromi zdravstveni sistem?
Svoboda medijev in zaščita novinarjev sta za delovanje demokracije osrednjega pomena. V razgibani in ponekodzelo koncentrirani radijski krajini imajo izjemen pomen javni radijski servisi. Radio Slovenija pridobiva nove poslušalce, med pandemijo se je zaupanje v njegove programe in vsebine še okrepilo. Kakšen je sicer položaj Radia Slovenija v primerjavi z drugimi javnimi radijskimi postajami po Evropi? Ali so digitalne platforme adut, s katerim nacionalni radio nagovarja nove generacije poslušalcev? Zakaj Slovenija potrebuje razvojno naravnano medijsko zakonodajo, usmerjeno k javnosti? Sredi nove resničnosti med izzivi in težavami bo na 92-i rojstni dan Radia Slovenija gost sredinega intervjuja njegov direktor Mirko Štular.
Izvirno slovensko ime za oktober je vinotok in tudi zato bomo v oddaji Intervju gostili uglednega slovenskega enologa, vinskega in šampanjskega viteza Alojza Filipiča, ki je pred dobrimi štirimi desetletji v našem jeziku ponovno uveljavil besedo penina. Danes upokojeni strokovnjak, ki ga poleg žlahtne kapljice navdušuje šport in še veliko vsega, je od predlani nosilec najvišjega priznanja – zlatega grba občine Gornja Radgona, svojo poklicno pot pa je preživel po večini v Radgonskih goricah, kjer je med drugim uvedel tudi tehnologijo hitrega bistrenja mladega vina. Z zanimivim in iskrivim Alojzom Filipičem se pogovarja Lidija Kosi.
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja. Foto: Nina Slaček
Zvone Černelič iz Dečnega sela pri Brežicah ni običajen kmet, na 40 ha, od tega je večina najetih kmetijskih zemljišč, ekološko kmetuje od leta 2003, leta 2014 pa so pridobili certifikat Demeter, ki zagotavlja najodličnejšo hrano, pridelano po načelih biodinamike. Junija letos je njegova kmetija v konkurenci 77-ih prijavljenih prejela nagrado evropske javnosti, Rural Inspiration Awards, ki jo podeljuje Evropska komisija in Mreža za razvoj podeželja za projekte s temo biogospodarstva in blaženja podnebnih sprememb. Evropska komisija in širša javnost je v njegovem načinu kmetovanja, ki temelji na kolobarjenju, gnojenju z biodinamičnim kompostom domačega goveda in setvijo mešanih posevkov prepoznala prispevek k izboljševanju rodovitnosti tal in zmanjševanju izpustov CO2 v ozračje. Prispevajo tudi k čistejšemu zraku in bolj zdravemu okolju. Svoje znanje in izkušnje delijo z drugimi in tako pripomorejo k boljšemu svetu.
Doktor Erik Kerševan je vrhovni sodnik, eden najmlajših, in dobro leto tudi predsednik Sodnega sveta. Na vrhovno sodišče je prišel naravnost iz akademske sfere – pred tem ni bil sodnik. Je specialist za upravni postopek in upravni spor, več kot 15 let je predaval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. A samo akademska kariera mu ni bila dovolj. Med drugim je bil generalni sekretar Ustavnega sodišča, krajši čas pa tudi svetovalec tedanjega predsednika države Danila Türka. Kot vrhovni sodnik je sodeloval v senatu, ki je v postopku kot pričo zaslišal takratnega predsednika vlade Mira Cerarja in razsodil, da je treba ponoviti glasovanje na referendumu o drugem tiru.
Nekdanji poklicni košarkar Matjaž Smodiš je dolgoletni slovenski reprezentant, trikratni evropski klubski prvak z Virtusom iz Bologne in moskovskim CSKA. Bogato kariero je začel v Novem mestu, kjer je leta 2000 s KK Krka osvojil prvi naslov državnega prvaka in tudi po vrnitvi iz tujine je leta 2012 kariero v dolenjski prestolnici končal z naslovom državnega prvaka. Zdaj je podjetnik, dejaven je v upravnem odboru KK Krka in športni direktor kluba Žoltasti troti.
V Intervjuju gostimo predsednika krovne evropske nogometne organizacije Uefa Aleksandra Čeferina. Če je bil pred desetletjem dejaven predvsem na področju prava in je bil z zastopanjem razvpitih primerov pogosto na očeh javnosti, pa so danes njegovi izzivi povsem drugačni. Tako kot ves svet tudi on bije boj z nevidnim sovražnikom in se trudi, da bi nogomet ostal živ. Med epidemijo je z donacijo zaščitne opreme pritegnil veliko pozornosti. Prav tako pa veliko pozornosti pritegnejo njegova stališča glede sedanjega dogajanja v družbi, ki temeljijo tudi na optimizmu in pozitivnosti. S predsednikom ta hip najvplivnejše športne organizacije na svetu se bo pogovarjal Marko Rozman.
»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.« Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, skoraj banalno stvarnost, a po drugi strani vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih dvesto strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman. Kako je torej Veronika Simoniti napisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje dosti daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas bodo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, zaposlovala v današnjem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Konec avgusta je iz Slovenije odšla veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, gospa Sophie Honey. V našo državo je prišla spomladi leta 2015. Začetek njenega delovanja pri nas je bil poseben, saj je bila prvič imenovana za veleposlanico, še bolj pa zato, ker je na ta položaj prišla nekaj mesecev po sinovem rojstvu.
Izredni profesor na fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević je poznavalec medijev in novinarstva, ki kot pedagog, strokovnjak, publicist, predavatelj in raziskovalec deluje v Sloveniji in po svetu. Slovi po hitrih in ostrih odzivih na dogajanja v družbi. Zelo kritičen je tudi do zadnjih posegov v medijske zakone, ki so se zgodili brez posvetovanja, prehitro in skoraj skrivaj. Ne le postopek, sporna je predvsem vsebina predlogov, pravi dr. Marko Milosavljević, gost Tatjane Pirc v oddaji Intervju na Prvem.
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj in nagrajeni literarni kritik; človek številnih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe, in se nanj odziva z razmišljanji in komentarji v osrednjih slovenskih medijih. Ob tem je dejaven na družabnih omrežjih, čeprav slednja redko, kot opaža, in redkeje kot si želi, omogočajo prostor za dialog in argumentirano razpravo med drugače mislečimi. Preden je Aljoša Harlamov osvojil redno službo v založništvu, je bil dolga leta samozaposlen v kulturi; med tem je tudi izgorel in o tem javno brez dlake na jeziku spregovoril. V sredinem Intervjuju na Prvem se z njim pogovarja Urban Tarman.
Neveljaven email naslov