Boštjan Benedičič je pred leti zbolel za aplastično anemijo, pred dvema letoma preživel pljučno embolijo, tako mu danes deluje 20 odstotkov pljuč, zato se izjemno boji novega koronavirusa.

Blaž Murn je 36-letnik, ki je pred 3 leti prebolel raka, zato je že dobrih deset dni samo izoliran. Čeprav sam še zmeraj čuti nekaj posledic zdravljenja, ne sodi med posebej ogrožene. Je pa zaradi svojih izkušenj na to, kako je upoštevanje ukrepov proti širitvi virusa pomembno, pred dnevi s svojim zapisom na FB opozoril vse tiste, ki ukrepe jemljejo zlahka. Ali pa jih povsem ignorirajo. V posnetku lahko slišite njegovo zgodbo.

Tukaj pa objavljamo zapis Boštjana Benedičiča:

Že leta 2005 so mi na splošnem pregledu krvi odkrili neka odstopanja, ki so se pozneje izkazala za bolezen, imenovano aplastična anemija (telo ne proizvaja vseh treh vrst krvničk, ki so potrebna za zaščito pred virusi, za prenos kisika po telesu in pred krvavitvami).

Več kot deset let različnih poskusov zdravljenj in tedenske transfuzije krvi so bili stalnica, dokler se ni bolezen še poslabšala. Edina možnost, da bi se rešil iz primeža te bolezni, je bila presaditev kostnega mozga (zelo tvegan postopek z možnostjo velikih zapletov in celo smrt). Ker mi ni preostalo drugega, sem moral privoliti tudi v to.

Brezplačna telefonska številka Onkološkega Inštituta Ljubljana, na kateri lahko onkološki bolniki in svojci vsak dan od ponedeljka do petka od 8.30 do 15. ure dobijo informacije glede delovanja Onkološkega inštituta: 080 29 00.

Vsem drugim je za vprašanja na voljo brezplačna telefonska številka Državnega klicnega centra za informacije o koronavirusu – 080 14 04 vsak dan med 8. in 20. uro.

Nihče od bližnjih sorodnikov ni bil primeren darovalec, zato so sprožili iskanje in na mojo srečo zelo hitro našli primernega nesorodnega darovalca (vse je anonimno, tako da jaz ne vem niti, od kod je, niti katerega spola, sicer pa sploh ni pomembno, rešil mi je življenje).

Nesorodna presaditev kostnega mozga je bila opravljena aprila 2017. Z nekaj zapleti sem postopek dokaj dobro prestal, je pa treba poudariti, da si tiste dni popolnoma brez zaščite, ker je imunski sistem uničen in že najmanjši virus te lahko spravi pod zemljo.

Po 25 dneh sem zapustil UKC Ljubljana. Drugega znamenja kot to, da sem ostal brez las in da sem imel masko na obrazu, niti ni bilo videti, da sem prestal PKMC. Potem pa tedenske kontrole in vse je potekalo gladko do približno 180. dneva. Potem pa sem nenadoma težko dihal, kašljal, slabo sem se počutil in podobno. Takoj sem se odpravil na pregled in zadržali so me šest tednov, ugotovili so GVHD pljuč (nove celice so napadle moje telo, in sicer kožo, oči, prebavni trakt in najhuje pljuča). Z močnimi kortikosteroidi so napade omilili, vendar so posledice ostale za vedno.

Spirometrija je preiskava, s katero določijo pljučno funkcijo. Vsak, ki je že kdaj pihal na zdravniškem pregledu v neko cev, ve, kaj to je. No, normalne vrednosti so nekje štirje litri v sekundi, moje vrednosti pa so manj kot liter, kar v odstotkih pomeni, da mi deluje približno 20 odstotkov pljuč.

Na vse to sem čez pol leta dobil strdek v pljučih (pljučna embolija) v taki razsežnosti, da sem bil že skoraj odpisan. Sama sreča je bila, da sem bil ravno na pregledu v UKC Ljubljana, ko se je pojavilo težko dihanje, bil sem tako rekoč že pri zdravnikih pred vrati.

Sledili so 27 dni kome, okužba dihal, sepsa, odpoved ledvic, notranje krvavitve, a vse to sem preživel. Nato sem skoraj 40 dni okreval še na hematološkem oddelku in ko so me spravili k sebi, da sem lahko vsaj roke premikal, sem bil premeščen v rehabilitacijski center Soča, kjer so mi pomagali spet shoditi. Pomagali so mi, da sem se sam prehranjeval in opravljal osnovne stvari, kot sta tuširanje in obisk WC-ja, pa čeprav vse z invalidskim vozičkom. Po 110 dneh sem zapustil tudi Sočo in se z berglami odpravil domov. Zakaj sem potreboval rehabilitacijo – ker sem med komo dobival tako močna zdravila, da mi je dobesedno požrlo vse mišice – s svojih 69 kg sem prišel na 45 kg, in ko sem se zbudil, sem lahko premikal samo oči, vse ostalo je bilo hromo.

Telovadba in okrevanje trajata še danes, pljuča mi delujejo 20-odstotno, in ko poslušam, kakšno težko dihanje povzroča koronavirusna bolezen 19, lahko povem, da je to moje vsakodnevno normalno stanje in niti predstavljam si ne, kaj bi pomenilo zame, če se okužim z virusom, ki razsaja.

Vedno razmišljam pozitivno, drugače tudi zgoraj napisanega ne bi preživel, vendar če moja pljuča z 20-odstotnim delovanjem dobijo okužbo s koronavirusno boleznijo 19, mislim, da so to moje zadnje napisane besede na tem planetu.

Če ostanete doma, tako kot danes narekujejo tako rekoč vsi, bo okuženih okoli mene manj, kot bi jih bilo sicer, in veliko manj možnosti je, da okužba doleti tudi mene.

Z družino sem doma, vendar je treba iti vsaj enkrat na teden po kruh in druge reči v trgovino, in če bo vse okrog okuženo z virusom zaradi neupoštevanja stroke, je veliko možnosti, da prek čevljev, obleke, embalaže od hrane pride virus tudi v moj dom. In če boste preostali zdravi mislili, da se vam ne more zgoditi nič, pomislite na nas, ki smo v bistvu na meji, ali preživimo ta obdobje ali pa nam boste lahko prišli prižgat samo še svečko.

Epidemijo bo večina ljudi preživela in vse se bo postavilo nazaj v podoben ritem, kot je bil še pred mesecem, jaz pa bom s težkim dihanjem in kašljem živel do konca svojih dni in upam, da bo teh še kar nekaj … ZATO OSTANITE DOMA, KOT NAREKUJE STROKA.

*Zapis je osebna izpoved Boštjana Benedičiča