Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


Kulturomat

671 epizod


Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


11.04.2015

Blank Page

Našli so se na šoli, prijeli za glasbila in mikrofone, obudili tradicijo in nastopili z Lovšinom. Blank Page je šolska glasbena skupina z Gimnazije Moste, ki jo sestavljajo dijaki: Igor Dacko (kitara, vokal), Luka Škrabec (kitara, vokal), Rok Vrtovec (klavir, vokal), Maj Kobilica z Gimnazije Šentvid (bobni) in osnovnošolec Jadran Avsenak (bas kitara). Fantje igrajo priredbe in tudi avtorske skladbe, prejšnji petek so nastopili na šoli, gost na koncertu pa je bil nihče drug kot Pero Lovšin – tudi Pankrti so namreč svojo legendarno glasbeno pot začeli prav na Gimnaziji Moste. Prisluhnite fantom iz skupine Blank Page. Od kod to ime, pa tudi izveste v oddaji.


04.04.2015

Otroški festival gledaliških sanj

Gledališki oder je prostor, kjer ima domišljija prosto pot in kjer vaše sanje lahko za kratek čas postanejo resničnost. Mladi igralci imajo to možnost na 13. Otroškem festivalu gledaliških sanj, ki poteka vse do 10. aprila. Festival jim omogoča novo bogato izkušnjo nastopanja zunaj svoje osnovne šole in zunaj svojega kraja v Slovenskem mladinskem gledališču pred številno publiko. Med nastopajoče se je pomešal Dejan Petek.


28.03.2015

Veseli tobogan na OŠ Brezovica

Prireditev Veseli tobogan je v svoji dolgi zgodovini večkrat menjala obliko, a bistvo ostaja enako – glasba in veselje. Glasbeno in veselo bo tudi to nedeljsko popoldne, saj se bomo ob 17.05 na OŠ Brezovica pri Ljubljani skupaj z učenci, ki sodelujejo v pevskih zborih, s solisti, z recitatorji, učiteljicami in Milanom Krapežem spustili po »veselem toboganu«. Šolo je med tednom obiskala Špela Šebenik in se prepričala, da se otroci veselo in skrbno pripravljajo na svoj nastop.


21.03.2015

Staroverci

Tokrat se bomo sprehodili po poteh stare vere. Ste mogoče že kdaj slišali za kačarje ali pa Peruna oziroma Kresnika? Staroverstvo je osredotočeno na spoštovanje rodu, okolja in elementov, ki nam pomagajo preživeti. Obiskali smo staroslovanski semenj in pogledali v svet starih običajev, simbolov in prepričanj.


14.03.2015

Zmaji

Slovenija je polna zmajev, to prepoznavajo tudi turistični delavci, ki zmaje predstavljajo kot našo znamenitost. Ampak, kateri zmaji so prebivali v naših krajih in kakšne zgodbe so povezane z njimi? Zmaje so poznale vse stare kulture, pa tudi v srednjem veku so se ljudje bali zmajev – pa so bili vsi zmaji vedno zlobni? Na taka in podobna vprašanja vam bomo odgovorili v tokratni oddaji Kulturomat. Pripravlja Lea Ogrin.


07.03.2015

Kratke zgodbe

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


28.02.2015

Pevci in glasbeniki iz Dornave

Na OŠ dr. Franja Žgeča Dornava velikokrat odmeva glasba, v Kulturomatu lahko zato spoznate nekaj njihovih pevcev in glasbenikov. V pevskem zboru sodeluje 48 učencev, veliko izmed njih pa igra tudi kakšen inštrument. Veste, kakšna je razlika med blok flavto in prečno flavto? Poleg glasbe na šoli živi tudi gledališče. Igrišče za gledališče je projekt, v okviru katerega se bodo maja učenci predstavili z gledališko igro Pika Nogavička.


21.02.2015

Ljubezen ne šteje kromosomov

Ljubezen ne šteje kromosomov, podprimo ljudi z downovim sindromom je naslov dobrodelne prireditve, ki bo danes v Cankarjevim domom z neposrednim prenosom na prvem programu televizije Slovenija. Tudi tokrat bo rdeča nit ustvarjalnost otrok z downovim sindromom. Na odru se bodo, v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, predstavili mladi umetniki. Vzdušje na generalki je preveril Dejan Petek.


14.02.2015

STRIP

»Mama mi kot otroku ni pustila brati stripov, ker je menila da poneumljajo«, je povedala ena izmed mladih ustvarjalk, ki jo zanimata strip in animacija. Zakaj so stripi včasih na slabem glasu? Kako je s stripi danes – se selijo na internet? Kako pa se lotimo ustvarjanja dobrih stripov? O stripu bomo govorili v tokratni oddaji Kulturomat, ki jo je navdihnil letošnji Prešernov nagrajenec Miki Muster. Pripravlja Lea Ogrin.


07.02.2015

Nagrade

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


31.01.2015

KULTUROMAT - IMPROVIZIRANA GLASBA

Za ustvarjanje kakovostne glasbe glasbenik ne potrebuje nujno not in klasičnih glasbil. S kakšnimi inštrumenti torej lahko ustvarjamo glasbo, ki nima določenih pravil, so izvedeli otroci, ki so se udeležili koncerta svobodne inmprovizirane glasbe na festivalu Bobri. Na koncertu je bila tudi Lea Ogrin.


24.01.2015

Mozaiki

Mozaik je umetnost, ki zahteva ogromno časa, njen rezultat pa je umetnina tisočerih koškov. V Sloveniji ni razširjena tehnika. To strast želi obuditi Aljaž Vidrajz, ki je diplomiral na šoli mozaika in mozaične umetnosti v Spilimbergu v Italiji. Tam je postal mojster italijanskega mozaika. Pri svojem delu uporablja različne materiale – od kamnov, školjk, stekla, plastike in ostalih predmetov iz vsakdanjega življenja. Z njim bo koščke sestavljal Dejan Petek.


17.01.2015

Mladi pisateljici

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


10.01.2015

Svet knjig

V začetku tedna so razglasili nagrajence literarnega natečaja Ane Frank. Namenjen je bil 12- do 14-letnikom, ki so prebrali dekličin dnevnik in na podlagi tega napisali spis z naslovom Ana Frank – njeno sporočilo moji generaciji. Podobnih projektov, s katerimi spodbujajo branje knjig med otroki, je v zadnjih letih veliko, a zanimanje za zgodbe, ki se skrivajo za knjižnimi platnicami, kljub temu upada. O branju, poteh, na katere nas popeljejo doživetja, ki jih opišejo pesniki in pisatelji, ter najljubših knjigah se je s petošolci ljubljanske OŠ Franceta Bevka pogovarjala Andreja Gradišar.


03.01.2015

Poštne znamke

3. januarja leta 1919 so začele izhajati prve v Sloveniji natisnjene poštne znamke. Čeprav smo pri tem prvem izidu nekoliko zaostajali za drugimi evropskimi državami, se lahko pohvalimo s tem, da je eden izmed idejnih očetov poštne znamke prav Slovenec. Ob tej visoki obletnici znamk, smo se o njih pogovarjali tudi v tokratni oddaji Kulturomat, ki ga je pripravil Aleš Ogrin.


20.12.2014

Zavijanje božično - novoletnih daril

Ker se bliža čas obdarovanj, smo vam v Kulturomatu tokrat ponudili nekaj praktičnih nasvetov, kako lahko darila, ki jih postavite pod smrečico, kar najlepše okrasite. Pri tem so nam z napotki pomagali dijaki, ki na Srednji trgovski šoli Ljubljana obiskujejo smer Aranžerski tehnik. Povedali so nam, katere materiale naj pri zavijanju daril uporabimo, kako se med seboj dopolnjujejo barve, nekoliko pa smo se dotaknili tudi samega bontona ob izročevanju daril. Izpostavili smo tudi dejstvo, da je lepo prav vsako darilo, ne glede na vsebino zavitka, saj največ šteje pozornost, ki jo z obdarovanjem izkažemo.


13.12.2014

Veseli tobogan

Veseli tobogan je zopet tu. Tokrat na Osnovni šoli Frana Kranjca v Celju. Na odru se bo zvrstilo veliko mladih talentov: pevci, instrumentalisti, recitatorji in pripovedovalci skečev. V glavnih vlogah bodo seveda otroci od prvega do devetega razreda. Zbor in vokalne soliste bo spremljal ansambel z dirigentom Lojzetom Kranjčanom. Po toboganu se bo veselo z njimi spustil voditelj Milan Krapež. Vzdušje na generalki je preveril Dejan Petek.


06.12.2014

Shod parkljev Podkornu

Parklji nas skupaj z MIklavžem po navadi obiščejo 5. ali 6. decembra. Že teden prej pa se hudobci treh dežel - Avstrije, Italije in Slovenije - zberejo v Podkornu. Več kot 200 parkljem se je pridružila Andreja Gradišar.


06.12.2014

Shod parkljev Podkornu

Parklji nas skupaj z MIklavžem po navadi obiščejo 5. ali 6. decembra. Že teden prej pa se hudobci treh dežel - Avstrije, Italije in Slovenije - zberejo v Podkornu. Več kot 200 parkljem se je pridružila Andreja Gradišar. Foto: Blaž Grabeljšek


29.11.2014

Plesni festival Živa

Festival plesne ustvarjalnosti mladih Živa je vsakoletni dogodek, ki že od leta 1975 predstavlja presek aktualne plesne ustvarjalnosti izbranih skupin in posameznikov iz vse Slovenije. Letošnji program je obiskovalcem poleg s plesom postregel še z mnogimi spremljajočimi dejavnostmi, recimo z vajami v zapeljevanju, ki jih boste spoznali tudi v tokratni oddaji Kulturomat. Seveda pa je glavno vodilo festivala Živa sodobni ples, ki s svojo odprtostjo mladim plesalcem, ki na festivalu nastopijo, ponuja neomejene možnosti pri izražanju njihovih čustev in vtisov iz okolja. Festival Živa je tudi svojevrsten poklon Živi Kraigher, znani plesni pedagoginji, koreografinji in dolgoletni voditeljici Oddelka za izrazni ples na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Vtise o festivalu je med mladimi nastopajočimi in med tistimi, ki ga s svojim delom omogočijo, zbral Aleš Ogrin.


Stran 16 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov