Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


Kulturomat

672 epizod


Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.

Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko

13.11.2021

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.

»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«

alegorija pobega

zrem naravnost v sonce.
doma sem
med kapelico in zeleno žičnato ograjo,
med hlevom in daljnovodom.
razpotje -
krajša pot in daljša pot.
do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.
pred mano je kombajn
in ogromno asfaltirano dvorišče.

zrem v sonce.
doma sem
med temi žarki in izsušenimi drevesi.
pred mano je kombajn,
na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.
stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.

vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.
moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.

merjasci bodo zgradili daljnovod.
visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.
mariji v kapelici
je jezus padel iz rok.
prosili so me, naj napišem nekaj lepega in
jih operem krivde.

moje objokane oči
in njegov globok modrikast pogled.
deliva si krvoločne oči.
nekaj je sličnega v najinih krepostih.
pogleda me nepreteče.
le mežika in me gleda.
ustavil se je čas.
ujet je v asfaltnem telesu.
za vedno bova tukaj.

zrem v sonce.
on je iz asfalta.
moje telo je iz peska in razpada.

 

pieta z dvema marijama

pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.
položila sem prste na tvoje zapestje.
takrat sem te najbolj ljubila,
s tvojim obrazom med mojima lopaticama
in s tvojimi rokami na mojih bokih.
ta spomin skušam napraviti nežen,
pa vedno pristaneš sredi gozda,
viseč z neke veje
in z nogami v zraku.
in z rokami preveč otrplimi,
da bi preverila utrip.

sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.
ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.
roka je še topla.
vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.
tega me je strah. diham preglasno.
ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,
tam še diši.

ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.
nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,
da bi nekdo drug nekaj začutil.
sedaj bi rada iztrgala lastno srce
in ga premaknila v njen prsni koš.

sedim ji v naročju. nekam bleda je.
ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,
pa smrdi.
o bog, kako smrdi. in hladna je.
najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.
o bog, kako je hladna.
nekaj ji leze iz ust, kaj če –

gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.
če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,
je ne morem spremeniti v nič hujšega
kot v to,
kar že je.

najbrž bi morala iz te sobe.
skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.
pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.
sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.
nikoli več ne bom mogla iz te sobe.
želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že
vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.
skoraj je že nekaj lepega na tem.
če le ne bi tako smrdelo, kaj če –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ti si tisto, v čemer sem doma.
moram nehati tako razmišljati.
morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –
nekdo mi je rekel, da to ni normalno.
nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.

le še skelet je ostal.
žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.
kljub temu:
razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence
ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,
da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.
dotikam se njene ključnice,
ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.
v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in
nehala sem smrdeti, ampak –

v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.
ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.
jokati znam nad razmesarjenimi trupli in
si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.
kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,
ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.
morda bom še koga naučila,
kako si na zapestju preveriti utrip srca.
morda bom še komu dovolila,
da nasloni glavo med moje lopatice.
čudno, kako ti zdaj mene žreš.

kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.

 

 


05.07.2014

KULTUROMAT

Poletje in čas dopustov za mnoge pomeni tudi bolj intenzivno reševanje križank in drugih ugank. Pa ste se kdaj vprašali kako nastanejo križanke in kdo jih sestavlja? Lea Ogrin se je pogovarjala z Markom Bokaličem, profesionalnim sestavljavcem križank s kar 30letnimi izkušnjami. Prisluhnite oddaji Kulturomat.


28.06.2014

Plesno-navijaška skupina Zmajčice

V tokratnem Kulturomatu se bomo odpravili v svet plesno-navijaških skupin. Skupaj z Junior Zmajčicami bomo šteli plesne korake, delali obrate, "špage" in piruete. Govorili bomo o obvladovanju telesa, izražanju čustev skozi gib ter o tem, ali je navijaški ples umetnost ali šport. Izvedeli bomo tudi, kako so se dekleta pripravljala na Evropsko prvenstvo v cheerleadingu, ki se ga bodo 28. in 29. junija udeležile v nemškem Bonnu. Pripravlja Andreja Gradišar.


21.06.2014

Likovni tabor

V Bruni vasi pri Mokronogu je v torek potekal 15. mali likovni tabor učencev iz Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Udeležilo se ga je 75 učencev druge in tretje triade iz šestnajstih osnovnih šol. Mali likovni tabor je potekal v okviru 47. mednarodnega tabora likovnih samorastnikov, ki ga prireja galerija likovnih samorastnikov v okviru Centra za izobraževanje in kulturo v Trebnjem. Na malem likovnem taboru je bila tudi Petra Medved.


14.06.2014

Bralna značka

S slavnostno prireditvijo se je v minulem tednu za devetošolce zaključila letošnja sezona Bralne značke. Vsi, ki so skozi 9 let šolanja pridno brali, so na prireditvi v Cankarjevem domu prejeli tudi laskavi naziv zlati bralec oziroma zlata bralka. Razveseljiv je tudi podatek, da je bilo takih letos za dobrih 9 odstotkov več kot prejšnja leta. To govori o tem, da vam je knjiga še vedno zvesta spremljevalka. Na zaključni prireditvi Bralne značke smo bili tudi mi in tam smo izvedeli kar nekaj zanimivosti o knjigah, branju in Bralni znački. Naši sogovornici, ki sta postali tudi zlati bralki, pa sta za vas podali tudi nekaj nasvetov, katere knjige lahko preberete med počitnicami. Več pa v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.


07.06.2014

Kulturomat - Župančičeva frulica

V torek 10. 6. 2014 je potekala zaključna prireditev Župančičeve frulice. V oddaji Kulturomat smo se pred tem pogovarjali z igralcem in prestavnikom strokovne žirije Gašperjem Jarnijem in mlado deklamatorko in finalistko Župančičeve frulice Piko Kovač. Oddajo je pripravila Lea Ogrin.


31.05.2014

Festival igraj se z mano

Osmi mednarodni festival »Igraj se z mano«, ki je potekal v Mariboru, Ljubljani in na Muti na Koroškem in je namenjen igrivosti in vključevanju oseb s posebnimi potrebami v družbo, se je včeraj končal. Organizatorji Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije ter Sožitje Zgornje dravske doline so otrokom in mladostnikom ter mladim po srcu z zanimivimi nastopi, predstavami, delavnicami in animacijskim programom, pripravili nepozabno doživetje. Na mednarodnem Festivalu Igraj se z mano so sodelovale šole, zavodi, ustanove ter društva, zanimivo dogajanje pa je na Kongresnem trgu v Ljubljani spremljala tudi Petra Medved.


10.05.2014

Rim ni mir

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


10.05.2014

Rim ni mir

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


10.05.2014

Rim ni mir

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


03.05.2014

Razglasitev rap razpis

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


26.04.2014

Komet prihaja

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


22.03.2014

Kulturomat - Lutke

O lutkah pri nas in drugod ter o razstavi v Narodnem muzeju govorita Edi Majaron in Agata Freyer.


19.04.2014

Kulturomat 19.4.

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je v okviru projekta Knjižnica slepih in slabovidnih organizirala literarni natečaj Beremo, da bi videli, na katerega je prispelo 198 prispevkov iz 109 osnovnih šol. Strokovna žirija je izbrala 5 prispevkov, ki bodo nagrajeni. Kako so se mladi vživeli v drugačnost, kako dojemajo slepoto in kako bi vidni svet predstavili slepemu, v tokratni oddaji Kulturomat.


12.04.2014

Urban Stanič

Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija je januarja pripravilo slovenski izbor za našega predstavnika na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki, ki bo konec maja v Kölnu – finalni večer bo 31. maja na trgu pred kölnsko katedralo. Slovenijo bo zastopal pianist Urban Stanič. Tekmovanje velja za eno najpomembnejših mednarodnih tekmovanj v klasični glasbi, predvajajo ga po vsej Evropi, na njem pa sodelujejo glasbeniki do 19. leta. Z Urbanom Staničem se je o njegovem ustvarjanju in o načrtih za prihodnost pogovarjala Petra Medved.


05.04.2014

ZOOM.8

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


29.03.2014

TEMSIG

43. tekmovanje mladih glasbenikov TEMSIG Petra Medved se je v Kulturomatu pogovarjala z ravnateljem glasbene šole Koper Iztokom Babnikom o 43. tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG in s pianistkama Nadjo Rus in Nežo Koželj, ki sta kot klavirski duo Scaramousche prejeli prvo nagrado in zlato plaketo.


22.03.2014

Edi Majaron in Agatha Freyer

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


22.03.2014

Lutke

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


15.03.2014

Desetka

V torek zvečer ste lahko na našem prvem programu slišali premiero radijske igre Desetka avtorice Cvetke Bevc v režiji Alena Jelena. Radijska igra za najstnike v treh delih govori o desetih prijateljih, ki skupaj gulijo srednješolske klopi. Vsak od njih ima svojo najljubšo glasbeno skupino, knjigo, barvo, želje, cilje in strahove. Kako so igralci vsak lik izdelali do popolnosti in ga nam pričarali le s svojim glasom, je v tokratnem Kulturomatu raziskovala Petra Medved.


08.03.2014

Lepotica in zver 8.3

Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.


Stran 18 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov