Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
867 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v O. Š. Marije Vere v Kamniku.
Dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v običajnih šolah je na daljavo težko izvajati
Potem ko so se pred dvema tednoma v šolske klopi vrnili otroci šol za otroke s posebnimi potrebami, se po treh mesecih šolanja na daljavo v šole vendarle vračajo še učenci prve triade. Sicer pa otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo drugo in tretjo triado običajnih šol, ostajajo za domačimi zasloni. Tako bodo strokovno pomoč specialnih pedagogov in učiteljev še vedno prejemali le na daljavo, kar pa je zelo težko kakovostno izvajati. S kakšnimi težavami se ob tem srečujejo specialni pedagogi, kaj zamujajo otroci in kako se vsi skupaj poskušajo znajti v teh razmerah, se je Cirila Štuber prejšnji torek pogovarjala s Katarino Kesič Dimic, magistrico antropologije in specialno pedagoginjo, ki dela v OŠ Marije Vere v Kamniku.
V večini primerov se pomoč izvaja individualno, v nekaterih primerih pa tudi kot asistenca v razredu, tako da je specialni pedagog z učencem v razredu, kar pomeni, da je socialni pedagog ob otroku in mu pomaga pri organizaciji, pri prepisu, pri nadzoru vedenja in pri umeščanju v skupino. Še zlasti pri starejših učencih je bolj pogosta praksa, da učenec prihaja k socialnemu ali specialnemu pedagogu na individualno obravnavo.
Včasih ni potreben niti pogled, dovolj je prisotnost, biti v istem prostoru in se nič pogovarjati, si le signalizirati. Delamo z otroki, ki potrebujejo umik in potem v neki tišini, v nekem varnem okolju potrebujejo le kakih 15 minut sobivanja.
Otroci morajo zdaj informacije, ki so jih prej dobili po različnih kanalih in celo večkrat, od učitelja, sošolca in še kje, zdaj prebrati. In to so otroci, ki imajo težave z branjem, so torej nevešči bralci in neradi delajo in se že pri samem branju navodil pretirano utrudijo. Potem je tu še organizacija dela. Pri tem jim poskušamo pomagati, a če nismo z njimi, če so sami med delovnim dnevom, to ne pomaga veliko. Upada tudi motivacija za delo.
Nekateri otroci razvlečejo šolsko dejavnost čez ves dan, ker ne vejo, kako bi, ker delajo bolj počasi in ker si vmes privoščijo cel kup praznih odmorov. Včasih, recimo, učitelj neko informacijo površno pove, ali jo otrok presliši, spregleda. V šoli se otrok dodatno informira pri sošolcu, doma pa je otrok v stiski, če mu manjka en zelo majhen košček informacije. Ne ve, ali je treba to prepisat ali samo prebrat ali kaj je že treba naredit, zato se potem te naloge sploh ne loti, ker ne ve, kako začeti.
Doma oz. na daljavo manjka multisenzorni pristop. Pri spoznavanju črk jih recimo rišemo v pesek, jih oblikujemo, pregibamo jo ponazorimo z gibanjem. Podira se tudi bioritem otrok, ker so utrujeni na drugačen način. Niso fizično izčrpani kot včasih, pač pa zvečer ne morejo zaspati in zjutraj predolgo spijo. Z nekaterimi se pred 9. uri zjutraj sploh ne moremo dobiti, ker še ne vstanejo in potem pridejo kar v pižamah.
V šolskih odmorih prihaja do interakcij med otroci in v teh odmorih se za razvoj otroka kot človeka dogaja največja življenjska šola. Na hodnikih, na straniščih, v vrsti za kosilo se pokaže, če ima otrok nekatere lastnosti s pomočjo katerih bo lahko preživel, se spopadel, ker se dogaja veliko konfliktov. V šolah se z otroci na dolgo in široko pogovarjamo, da se zna otrok naslednjič bolje soočiti z istim izzivom.
To ocenjevanje na daljavo ni za nikogar pravično, ne za tistega, ki se je res naučil in ne za tistega, ki bo malo pogoljufal, ker ne moremo nikogar pravično oceniti. Že s tem, ko se učenec ne more pokazati s svojim znanjem, se primerjati s sošolci, veliko izgubljamo.
Najstniki se doma veliko bolj neodgovorno in otročje vedejo kot v šoli. Ogledalo najstnikov so njihovi vrstniki in pred njimi se nikoli ne bodo obnašali otročje, pač pa bodo hoteli narediti vtis nanje.
Ne glede na to, kako dobro učitelji pripravijo svoje ure in ne glede na to, kako dobro razložijo snov, otroci pri učenju na daljavo potrebujejo nekoga, ki jim pomaga pri delu. To so starši, ki smo jim pri šolanju na daljavo naložili preveliko breme.
S šolo na daljavo smo vdrli v pravico do normalnega družinskega življenja. Kar nenadoma je padla ločnica med javnim in zasebnim, ker šolski prostor vdira v družino, v intimo doma, ker nekako se zdaj pričakuje, da bo vsak otrok imel kamero, če nima prižgane kamere, seveda učitelj ne ve, kaj se dogaja. Moramo pa vedeti, da ko vstopamo v to družinsko intimo, marsikateri otrok ugasne kamero, ker ne želi pokazati, kaj se pri njemu doma dogaja. Marsikdo nima svoje sobe, nima takega stanovanja, da bi si ga želel pokazati.
Zadnjih 10 let pri nas v povprečju vsako leto zboli za rakom 150 mladih med 15. in 29. letom starosti. Pogosto gre za krvne rake, še posebno limfome. Mladi so specifična populacija, ki se ob težavah in skrbi zaradi bolezni sooča še s stigmo na drugih področjih življenja. Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo zato predstavlja kampanjo "Pridem takoj", o kateri govorimo v tokratni oddaji. Goste je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Med štiri stene smo povabili starše otrok, ki so se odločili za šolanje svojih otrok na domu. Njihove zgodbe in tudi razlogi za takšno odločitev so raznoliki. Zanimalo nas bo, zakaj je za njihovo družino šolanje na domu boljša rešitev kot klasično šolanje, kako poskrbijo za izobrazbo in socializacijo svojih otrok, kako organizirajo življenje družine in kako je njihovo odločitev sprejema okolje, v katerem živijo.
Najrazličnejše so poti in stranpoti naših življenj. Včasih ravne in gladke, drugič z mnogimi ovinki in posute z makadamom. V tokratni oddaji bomo spoznali zgodbo Lucije Zajc, ki jo delno avtobiografsko razgrne pred nas v svojem prvencu z naslovom "S tem boste morala živeti". Pripoved junakinje Larise nas popelje v svet, ki je za mnoge še vedno tabu, pogovor o tem pa vedno neprijeten in ovit v tančico strahu in predsodkov. Lucijo Zajc je v studio Prvega povabila Lucija Fatur.
Z začetkom šolskega leta otroci in mladostniki začenjajo tudi zunajšolske aktivnosti. Šport je gotovo zelo pogosta izbira. Ampak – kako izbrati primeren šport za otroka? Kateri šport je primeren za katero starostno skupino? Katere so prednosti ekipnega, katere pa individualnega športa? Zakaj je šport koristen in kdaj je ta meja presežena? Smo do otrok preveč zaščitniški ali jim prepogosto naložimo pretirane športne obremenitve? O tem z gostom oddaje Med štirimi stenami Andrejem Miklavcem, nekdanjim vrhunskim športnikom in piscem priročnika Šepetalec športnim otrokom.
V osnovi je namen psihološke pomoči s strani usposobljenih zaupnikov predvsem varovanje pred poklicnim izgorevanjem in zmanjševanje stresa med pripadniki interventnih služb. Psihološka pomoč, ki jo nudijo zaupniki, ponuja možnosti za hitrejše okrevanje po travmatskih dogodkih s pomočjo razvijanja zaupanja in sodelovanja v skupini ter z izmenjavo izkušenj. V oddaji Med štirimi stenami je o tovrstni pomoči spregovoril strokovno usposobljen zaupnik, sicer reševalec in vodja izmene na Reševalni postaji v Ljubljani, Boštjan Plahutnik.
Stojan Rozman je pred 27 leti zaradi utrujenosti zaspal za volanom. Prometna nesreča mu je v hipu spremenila življenje, saj je postal tetraplegik. Po poklicu je elektrotehnik in inženir varstva pri delu in okolja, po poškodbi pa se je odločil, da bo kljub temu živel dejavno in neodvisno življenje. Je predstavnik Zveze paraplegikov Slovenije v delovni skupini Gibalno ovirani gore osvajajo pri odboru inPlaninec Planinske zveze Slovenije, sodeluje v delovni skupini za evropski standard za pse pomočnike in je organizator Festivala drugačnosti. Prav tako je tudi član Sveta invalidov v več koroških občinah ter popisuje ovire v okviru projekta Multimodalna mobilnost. Z gostom Stojanom Rozmanom se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.
Zgodbe o krajah novorojenčkov iz porodnišnic so zadnjih 10 let prihajale iz Srbije. Tam so najprej odkrili, da so v 70tih in 80tih letih 20. stoletja organizirano kradli novorojenčke iz porodnišnic, ponarejali dokumentacijo in starše obvestili, da je njihov otrok po porodu umrl, ne da bi jim pokazali truplo. Na podlagi resnične zgodbe so na to temo posneli celo igrani dokumentarni film Šivi, ki smo si ga lahko pred tremi leti ogledali tudi na Televiziji Slovenija. Do nedavna smo verjeli, da se v Sloveniji kaj takega ni moglo dogajati, čeprav so nekateri srbski ukradeni dojenčki s ponarejeno dokumentacijo pristali tudi v slovenskih družinah. Še danes bi verjeli, da so slovenske porodnišnice in centri za socialno delo brezmadežni, ko gre za tovrstno trgovino z ljudmi, če ne bi Simona Š. Kalanj raziskala primera svojega bližnjega, ki ni vedel, da je bil v resnici posvojen, se je pa v svoji družini počutil nenavadno. V zadnjih dveh letih je do zaključka pripeljala vsaj dve taki zgodbi, še več pa jih čaka na razplet in pomoč državnih organov pri dostopu do dokumentacije. Simona Š. Kalanj je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.
Da imajo živali številne terapevtske razsežnosti, ni nič novega. To velja tudi za konje. Na zavodu Nazaj na konja imajo veliko izkušenj z različnimi terapijami s konji. K njim prihajajo predšolski otroci, šolarji, mladostniki, odrasli, osebe s posebnimi potrebami in tudi tisti z različnimi življenjskimi stiskami. Prihajajo skupine in tudi posamezniki. V oddaji Med štirimi stenami bosta terapije s konji predstavila Aleksander S.Goljevšček in Metka Demšar Goljevšček iz zavoda Na konju.
Življenje nas vodi po najrazličnejših poteh, nekatere so nujne in vsakodnevne, druge izberemo sami ali pa nam kratko malo same pridejo naproti. Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so in še vodijo do svetišča svetega Jakoba v Santiagu de Compostela. In prav Camino, kot krajše rečemo, marsikdaj marsikomu pride naproti kot umik od vsakdanjega življenja, kot življenjska odločitev. Naša današnja sogovornica pravi, da je na Camino odšla, ko je na poti življenja izgubila sebe. In ko je odšla leta 2009 prvič in se po 800 prehojenih kilometrih vrnila domov, jo je ta pot tako prevzela, da se je tja vrnila še osemkrat in prehodila krajšo razdaljo. O svoji poti življenja bo pripovedovala Tanja Šuligoj. Na Camino se bo vračala vedno znova, pravi. Tanjo Šuligoj je obiskala Lucija Fatur.
V Sloveniji živi od 3100 do 3500 ljudi z multiplo sklerozo. Multipla skleroza je neozdravljiva avtoimunska bolezen in je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Po navadi zbolevajo odrasli, stari od 20 do 40 let. Kakšno je življenje z multiplo sklerozo, kako bolniki premagujejo vsakdanje stiske ter kako si lahko organizirajo kakovostno življenje? Kako pomembno je zgodnje zdravljenje bolezni, kakšne so najsodobnejše terapije? O tem bosta v oddaji Med štirimi stenami govorila predsednik Združenja multiple skleroze Slovenije Pavel Kranjc, združenja, ki letos zaznamuje 50-letnico delovanja, in nevrolog asist. dr. Gregor Brecl Jakob, vodja Centra za multiplo sklerozo iz nevrološke klinike UKC Ljubljana. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V oddaji smo govorili o travmi in njeni obravnavi s pomočjo psihoterapije. Cirila Štuber je obiskala Inštitut za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, ki ga vodi doc. dr. Robert Óravecz, psihiater in psihoterapevt, ki z ekipo del psihoterapevtskih storitev za zdravljenje travme izvaja v obliki dnevne bolnišnice v okviru javnega zdravstvenega sistema. Doc. dr. Robert Óravecz je bil kot vojvodinski Madžar zaposlen v jugoslovanski vojski v Ljubljani in je, ko se je začela vojna v Sloveniji, prestopil v Teritorialno obrambo. S travmo se je srečal, ko je kot psihiater nudil pomoč hrvaškim in bosanskim beguncem.
Duševno zdravje je po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije »dobro počutje, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi«. Prizadevati si moramo za čim večjo ozaveščenost o duševnem zdravju in tematiko približati ljudem. Zato z današnjo oddajo napovedujemo Festival duševnega zdravja, ki ga boste pri nas prvič lahko obiskali ta četrtek na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani med 10.00 in 19.00 uro. V prihodnji uri bomo govorili o demenci, saj ta neozdravljiva bolezen pomeni velik izziv glede na to, da se življenjska doba prebivalstva postopoma podaljšuje in naj bi se vsakih 20 let število bolnikov z demenco skoraj podvojilo - leta 2030 bo v Sloveniji 48.000 oseb z demenco, starejših od 60 let. V tokratni oddaji želimo znova osvetliti problematiko te bolezni, saj poleg bolnika samega močno prizadene njegove bližnje. Lucija Fatur je v studio povabila gospo Štefanijo Lukič Zlobec, predsednico Združenja Spominčica, slovensko združenje za pomoč pri demenci Alzheimer Slovenije in Vido Drame Orožim, dr. med., upokojeno specialistko nevrologije in psihiatrije.
V današnji oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o naglušnosti in gluhoti. Gluhe in težko naglušne osebe imajo zaradi okvare sluha velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, delajo ali preživljajo prosti čas. To pa lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti. S kakšnimi težavami se v vsakdanjem življenju spopadajo ti ljudje in kako to vpliva na njihovo življenje, bosta pripovedovala gosta oddaje predsednik Ddruštva Auris – Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko - Kranj Boris Horvat Tihi ter sekretarka društva in tolmačka za slovenski znakovni jezik Zlata Crljenko. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.
Na praznik dela bomo govorili o tem, kakšno je spodbudno delovno okolje, kako vplivajo odnosi in počutje na delovnem mestu na delovno storilnost in zakaj potrebujemo počitek. O tem bo govorila dr. Eva Boštjančič, psihologinja, redna profesorica za psihologijo dela in organizacije na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ali podpira pobude za 4-dnevni delovni teden, ki tudi v slovenskem prostoru utira pot? In še – v Evropi je kar 41 % zaposlenih dosegljivih tudi zunaj delovnega časa. Ali ta visoki odstotek velja tudi za Slovenijo? Na praznik dela o delu v psiholoških dimenzijah.
Spolna disforija je stiska zaradi občutenja neskladja med biološkim in družbenim spolom. Ljudje, ki menijo, da so se rodili v biološkem telesu napačnega spola, ker se psihično počutijo nasprotnega, se včasih odločijo za t.i. tranzicijo ob pomoči hormonske terapije s hormoni nasprotnega spola kot je biološki in pozneje še z operacijo, s katero spremenijo zunanje telesne spolne znake. Kako to izgleda z zornega kota mame, ki ji je hči pri 15tih razkrila, da si želi spremeniti spol, bomo slišali v oddaji Med štirimi stenami, ki jo pripravlja Cirila Štuber.
Poškodbe glave se k sreči največkrat končajo le z manjšo rano, mogoče blažjim glavobolom, buško, to pa mine v nekaj dneh. Drugače je s hudimi poškodbami glave, ki so najpogosteje posledica prometnih in drugih nesreč. Največ takih hudih poškodb glave doleti mlade ljudi v starostni skupini 15-29 let. S hudo poškodbo glave in vsemi posledicami se je soočila tudi gostja oddaje Med štirimi stenami Alida Klemenčič. Zgodilo se je leta 2006 – med delom v njeni vrtnariji v Izoli ji je v glavo priletel kovinski delec stroja. Hudi nesreči je sledila dolga pot okrevanja – tako telesnega kot duševnega. Svojo zgodbo je iskreno razkrila v knjigi Dolga je ta pot.
V tokratni oddaji, katere ponovitev bomo slišali danes, so nam odprli vrata stanovalci z vodjo in mentorico v Stanovanjski skupini za mlade v Novi Gorici, ki deluje v okviru Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT. Gre za skupino, ki mladim, ki se znajdejo v stiski, pomaga na poti v življenje na mnogih področjih. Kako poteka njihov dan, česa vsega se naučijo, kateri so posebni izzivi, s katerimi se srečujejo – o vsem tem pripovedujejo. Vodja stanovanjske skupine za mlade Edina Kovač Cvetko je najprej predstavila življenje v skupini.
Kaj je motnja senzorne integracije in kakšne težave imajo otroci zaradi nje? Zakaj se izogibajo ali iščejo določene senzorne dražljaje in kako ta motnja vpliva na njihovo vključevanje v vsakdanje dejavnosti doma, v vrtcu ali šoli ter pri igri z vrstniki? Kakšna je povezava z avtizmom in kakšne so senzorne strategije, ki izboljšajo otrokov taktilni, vestibularni in proprioceptivni senzorni sistem? Gostji oddaje Med štirimi stenami bosta višja predavateljica na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, smer delovna terapija magistrica Nevenka Gričar, ki je delovna terapevtka s specialnimi znanji za izvajanje terapije senzorne integracije po Ayresovi, in doktorica Jerneja Terčon, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike. Z njima se bo pogovarjala Petra Medved.
Bipolarno motnjo zaznamujejo skrajni premiki v razpoloženju. Iz čustveno izredno veselega stanja ljudje nihajo v čustveno žalostno in potrto obdobje. Pojavi se po navadi med 20. in 40. letom, pri moških so bolj pogoste manične faze, ženske pa pogosteje doživijo depresivno. Kakšno je življenje z bipolarno motnjo? Kaj diagnoza pomeni za bolnika in njegove bližnje? V tokratni oddaji Med štirimi stenami bo o svoji bipolarni motnji spregovoril gospod Radovan Lango, v pogovoru bo sodeloval tudi psihiater dr. Marko Pišljar.
Kako je na drugi strani štirih sten življenja odvisnika, kjer so njegovi svojci, ljudje, ki ga imajo radi, še zlasti matere, ki z brezpogojno ljubeznijo poskušajo pomagati svojemu otroku, da bi opustil drogo. Saša Kveder, ki je svojo zgodbo izlila na papir v obliki romana z naslovom Tokrat bo drugače, je gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.
Neveljaven email naslov