Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob skorajšnji 100. obletnici rojstva skladatelja Gyorgya Ligetija (rodil se je 28. maja leta 1923) bo tokrat v ospredju glasba, ki jo je ta madžarski skladatelj namenil za glas in klavir. Predstavlja nekakšno biografijo skladatelja in sega od njegovih zgodnjih priredb ljudskih pesmi do uglasbitev klasičnega pesnika Janosa Aranya in Friedricha Hölderina; med njimi pa pesmi na poezijo Sándorja Weöresa - preprosto oblikovane, a z razgibano klavirsko spremljavo.
Ob skorajšnji 100. obletnici rojstva skladatelja Gyorgya Ligetija (rodil se je 28. maja leta 1923) bo tokrat v ospredju glasba, ki jo je ta madžarski skladatelj namenil za glas in klavir. Predstavlja nekakšno biografijo skladatelja in sega od njegovih zgodnjih priredb ljudskih pesmi do uglasbitev klasičnega pesnika Janosa Aranya in Friedricha Hölderina; med njimi pa pesmi na poezijo Sándorja Weöresa - preprosto oblikovane, a z razgibano klavirsko spremljavo.
Pred kratkim se je poslovila mezzosopranistka Sabira Hajdarović. Umetniško je delovala kot operna in kot koncertna pevka, poleg tega je bila cenjena pedagoginja solopetja in klavirja. »Prisegala je na 'piljenje' vsakega tona, vse dokler se ni pojavil trenutek izjemne lepote,« je ob njenem slovesu povedal pianist Petar Milić. »Takrat se je čas ustavil in znašel si se v neslutenih globinah duše in srca ..."
Mnogim skladateljem je najlepši mesec v letu v navdih, nekatere je k ustvarjanju pritegnil tudi današnji praznik dela. Ki ima dolgo zgodovino. Za 1. maj 1943 je naslov samospeva Erwina Schulhoffa, skladatelja judovskega porekla, ki je svoje življenje končal v koncentracijskem taborišču Wülzburg na Bavarskem. Njegovo glasbo so nacisti označili kot »degenerirano«, zato so ga preganjali. Tudi zato, ker je bil privrženec komunističnega gibanja. Sicer je bil eden prvih glasbenih ustvarjalcev, ki je v svojo glasbo vnašal jazz.
Tudi tokrat bo v ospredju glasba Antonina Dvořaka; letos bo namreč minilo 120 let od skladateljeve smrti. Njegove Pesmi iz rokopisa Dvůr Králové (mesta na vzhodu Češke, ki leži ob reki Labi) izvirajo iz leta 1872. Ko se je skladatelj odločil za uglasbitev, se je s tem pridružil vrsti umetnikov, ki so jih te pesmi navdihnile že prej. Tako kot njegovi predhodniki pa je tudi on z njimi želel izraziti svoja domoljubna čustva, saj je ta rokopis za Čehe veliko narodno bogastvo in ponos. Pri skladanju je uporabil različne kompozicijske pristope, pri vseh pa se je močno oddaljil od značilnosti nemških romantikov in si prizadeval ustvariti prepoznaven kompozicijski izraz.
1. maja bo minilo 120 let od skladateljeve smrti. »Imeti čudovito idejo ni nič posebnega,« se glasijo njegove misli, »zamisel pride sama od sebe, nobenih zaslug nimam za to. A vzeti dobro idejo in iz nje narediti nekaj velikega, to je najtežje; to je tisto, čemur se reče resnična umetnost.« Ponižnost in hkrati samozavest se širita iz teh misli, bi lahko dodali; obe sta ga spremljali vse življenje. Ni mu bilo do razvijanja novega sloga, kot tudi ne do utiranja novih poti. A vendar so njegove glasbene umetnine edinstvene in pritegnejo vedno znova. Tudi samospevi.
Dela pesnika, od čigar rojstva letos mineva 120 let, v glavnem delimo v dve skupini: v prvo so uvrščene pesmi, ki jih zaznamuje čustveno impresivna lirika in se opira na tradicijo moderne, v drugo spadajo pesmi, katerih vsebina je povezana z bojem za socialne, kulturne in duhovne vrednote, z obsodbo sodobnega načina življenja in s krikom po novem človeku. Navdihnila so studi skladatelje Bredo Šček, Marjana Kozino, Alojza Ajdiča in Rada Simonitija.
Neveljaven email naslov