Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
470 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
V mesecu oktobru praznuje tudi naš radio in zdaj se bomo znova spomnili na epizodo Možganov na dlani, ki je odgovarjala na vprašanje – ali svoj glas res slišimo drugače? Nemalokrat slišimo, da na primer kdo od sodelujočih reče, da svoj glas le stežka posluša po radiu, saj je čisto drugačen. Pa to drži? Kako se slišimo sami in kako nas slišijo drugi? Kaj pa, kadar smo v res tihi in dobro izolirani sobi, ki se ji reče radijski studio? Osvežimo znanje. Na potep v svet nevronov je Mojca Delač zavila s prof. dr. Sabo Batellino s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
Ob začetku mednarodne Sinapsine konference se nam bo za dobro jutro v studiu pridružil doc.dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega Inštituta za klinično nevrologijo UKC Ljubljana. Z Mojco Delač se bosta pogovarjala o nekaterih najbolj perečih temah v nevroznanosti, ki jih bodo načeli, poleg tega pa odgovorita tudi na vprašanje naše mlade poslušalke Mete! Vabljeni k poslušanju!
21. september je svetovni dan alzheimerjeve bolezni in današnjo epizodo sem seveda pripravila z mislijo na to. Ampak! Verjetno bi mnogi kot iz topa znali izstreliti, da so v naših možganih nevroni. Kaj pa glija celice? Se še spomnite? So izjemno pomembne, a kar malo v zakulisju možganske slave. V soj žarometov smo jih v Možgani na dlani postavili že dvakrat. Zelo me veseli, da sva se v radijskem studiu znova srečali s prof. dr. Nino Vardjan, z Inštituta za patološko fiziologijo. Že zdaj pa povabilo – za abc znanje o celicah glija in kaj so, pobrskajte po arhivu. Šest let se nismo ujeli v radijskem etru! No, v tem času je seveda novega veliko. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo nekam na pol poti med Parizom in Bordeauxem, v Francijo, prof. Michel Audiffren prihaja iz Poitiersa, raziskovalno pa ga zanima, kako gibanje vpliva na kognicijo. V zadnjem času zlasti to, kako mentalna utrujenost vpliva na gibanje. Pred mikrofon Možganov na dlani ga je povabila Mojca Delač.
Zdaj gre pa zares. Na svidenje poletne počitnice do prihodnjega leta! Pozdravljen, šolsko- delovni ritem. Naši možgani pa se zdaj ne bodo ukvarjali samo z obilico dela in obveznostmi, ampak tudi – z obilico sedenja. Zato to epizodo namenjamo gibanju. Prof. Tibor Hortobagy je profesor znanosti o gibanju ali kineziologije. Raziskuje pa to, kako telovadba vpliva na biomehaniko in možganske funkcije pri zdravih posameznikih in tistih, ki imajo z zdravjem težave. Prihaja iz Madžarske, kjer tudi deloma poučuje, njegovo primarno delo pa poteka na Univerzitetnem kliničnem centru v Groningenu. Pripravlja: Mojca Delač.
Danes se bomo potopili v svet sodelovanja med človekom in robotom. Ampak, to že dolgo seveda ni več kakšna znanstvena fantastika. Kar pomislite na kakšno industrijo, kjer mora človek tega robota upravljati in izostriti gibanje in motoriko. To je področje, s katerim se ukvarja naša tokratna sopotnica v svetu nevronov. Dr. Federica Nenna je postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Padovi, kjer dela na oddelku za splošno psihologijo. Pravi, da je njihova skupina zelo raznolika in interdisciplinarna, od psihologije in nevroznanosti, do robotike in virtualne resničnosti. Pripravlja: Mojca Delač.
Ko smo spremljali dogajanje na terenu pred tremi tedni smo se vprašali – pa kdaj te ljudje sploh spijo? Sploh ko govorim o reševalcih, predstavnikih civilne zaščite, gasilcih in tako naprej. Kako možgani reagirajo v takšnih izjemnih situacijah, pri katerih je tudi zelo značilen manjko spanca, sploh ponoči. Kako ga lahko nadoknadijo? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, k prof. dr. Leji Dolenc Grošelj, ki nas je kot vselej zares imenitno odpeljala v svet spanja!
Tudi ta teden minute za nevrone namenjamo katastrofalnim poplavam, ki so se nam zgodile, kot lahko spremljamo, pa ekstremno vreme, od suše in požarov do poplav in neurij lomasti po vsem svetu. In prizadene mnogo ljudi, vseh starosti. Pretekli teden nam je Breda Jelen Sobočan razložila, kako se naši možgani odzivajo na takšno katastrofo in kako zelo konkretno ravnati, da jim pomagamo. Ta teden pa bodo glavni najmlajši. V radijsko družbo možganov na dlani sem povabila Metko Kališnik Šavli, ki je svojo celotno kariero posvetila delu z otroki in mladostniki v razvojni psihiatriji in kot sistemska družinska psihoterapevtka. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so bili v zadnjih dnevih soočeni s katastrofalnimi posledicami poplav, to velja seveda tako za tiste na prizadetih območjih kot tiste, ki vse skupaj spremljajo od daleč. Povezanost in sodelovanje nas v odzivu na stresne, ekstremne razmere je tisto, kar človeške možgane loči od drugih. Na kakšen način pomagati, da se te odzivi pozneje ne prevesijo v travmo? Kaj je ta hip najpomembnejše? O tem s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Pripravlja: Mojca Delač.
V tej epizodi se bomo spomnili na oddaje, v katerih smo iskali odgovore na vprašanja, kaj se dogaja z našimi možgani, ko se potapljamo na dah, zakaj kašelj za naše možgane ni mačji kašelj, kaj se zgodi, ko se možgani srečajo z etanolom in kako se v njih rodi misel.
Četrtkove zgodnje izmene na Prvem tudi poleti seveda budijo nevrone in znanje o njih, medtem ko ponavljamo, kaj vse smo se naučili v pretekli sezoni. Tokrat gremo najprej na kronometer, kjer seveda še kako šteje tudi ferplej, vsekakor pa je v športu in življenju ves čas tudi nekaj negotovosti.
Danes se bomo spomnili na posebno mini serijo pretekle sezone, zgodbe in spomine gospe Mete Kramar, slovenske psihologinje, ki se je v mnogočem vtisnila v desetletja razvoja slovenske psihoterapije, pedopsihiatrije, spremljala je zgodnji razvoj in klinično psihologijo. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni poletni epizodi se bomo spomnili na tri oddaje, v katerih smo govorili o glasovnih motnjah, motnjah govora in nevroloških razlogih za to, pobliže pa smo med temi spoznali afazijo. Pripravlja: Mojca Delač
Možgani so aktivni tudi, ko smo mi na dopustu! In v tej epizodi se bomo spomnili na pestro dogajanje na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani, ki je bil pred natanko letom dni. Pred mikrofon Možganov na dlani so stopili tudi prof. dr. Frank C. Worrell, prof. dr. Ron Rapee in dr. Alice Pailhes. Od nadarjenosti in duševnega zdravja do čarovniških trikov! Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, dragi ljubitelji možganov! Upam, da ste dobro in našim možganom privoščite kaj lepega v teh zadnjih julijskih dnevih. Tudi ko smo mi na počitnicah, so naši možgani zelo dejavni. Dopusta si pač ne privoščijo, lahko pa jim pomagate, da se boljše regenerirajo in jim je dobro! In za to poskrbi tudi – gibanje. Že kar tradicionalno takole ob začetku poletnih počitnic epizodo namenimo poletni šoli TwinBRain, ki je tudi letos potekala v Piranu in ki je pod svoje okrilje povezala raziskovalke in raziskovalce gibanja, nevrodegenerativnih bolezni, umetne inteligence, kineziologije in tako naprej in tako naprej. "Raziskovati dinamiko človeških možganov v gibanju" - to so si zastavili. In tam so bili tudi Možgani na dlani. Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, možgani! O glasu in zvoku smo v naših oddajah že velikokrat govorili. Tokrat pa se za nekaj minut selimo v še eno zares zanimivo znanstveno- raziskovalno področje. Kako materin glas vpliva na razvoj možganov novorojenčka, sploh nedonošenčka? Odgovore je Mojca Delač poiskala pri psihologinji in glasbenici, dr. Manueli Filippa.
Ste med tistimi, ki pred ogledom filma ali branjem knjige radi poizveste, kaj se v njih dogaja? In kje so ključni preobrati? Kvarniki in dražilniki so zagotovo nekaj, kar ljudje ne sprejemamo enoznačno. Nekateri to obožujejo, druge spravlja v obup. Za tem je seveda pravi spekter različnih mehanizmov, procesov in vplivov, ki se zgodijo v naših nevronskih omrežjih. Ali kvarnik res vse pokvari in dražilnik draži možgane? Preverja Mojca Delač s pomočjo psihologinje Hane Hawlina.
Če vam rečem, da si predstavljate svojo najljubšo plažo? Jo vidite? Ali pa sprehod po travniku, kjer občudujete čudovite zgodnje junijske cvetlice? Ali pa veter, ki vam boža lica in nos na razgledišču priljubljenega vzpona? To so svetovi, v katere ste odpotovali ob pomoči svoje domišljije. In svetovi, ki jih raziskuje naša tokratna sogovornica dr. Nadine Dijkstra. Na univerzi UCL v Londonu se ukvarja z vprašanjem, kako ljudje ustvarjamo te namišljene podobe in svetove ter kako prehajamo iz namišljenega v resnični svet ter nazaj. Če vemo, da se lahko izgubimo v resničnem, to velja tudi za namišljenega? Pripravlja: Mojca Delač
V možganih na dlani bomo še malo pod vtisom Dirke po Italiji in kolesarskega kronometra na Sv. Višarje, ki ste ga številni spremljali, doma ali v živo. Tudi če ga niste, pa si zagotovo lahko predstavljate, kakšni napori so to za telo in možgane. Kakšni mehanizmi so v ozadju športnega napora pa nam bosta pomagala razumeti Tjaša Ocvirk, doktorska študentka na Univerzi v Ženevi ter prof. dr. Anton Ušaj s Fakultete za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
Dobro jutro, jutro življenja, dobro jutro, mladost! Čez jarek skače, kjer je most, pravi slovenski pregovor. No, te odločitve, kje in kako bomo skakali, pa ne dela brezbrižna, neodgovorna mladost, ampak možgani. . In o tem tudi nevroznanstveniki vedno več vedo. Za večno mladost razcvet našega učenja in čudenja bo znova poskrbel prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Z mikrofonom ga je Mojca Delač obiskala na Nevrološki kliniki in ga najprej vprašala, če nevrologi, ko pogledajo možgane, lahko rečejo – oh, ti so pa še tako mladi!
Neveljaven email naslov